V Berlinu so si oddahnili, žalosten večer v Franciji

Berlin – »Odlična tekma, super!« so po končanem nogometnem spopadu med Nemčijo in Francijo ob berlinskem Tempelhofu povedali Anna, Luise in David, vsi ovešeni v nemške zastave in pobarvani z nacionalnimi barvami. »To je bilo preprosto »hummlisch«!« so se po golu Matsa Hummelsa pri časopisu Bild poigrali z nemško besedo za božansko in priimkom včeraj najslavnejšega nemškega nogometaša.

Med tekmo je bila vožnja z avtomobilom skozi nemško metropolo še najbolj podobna vožnji po mestu, ki ga je zadela nevtronska bomba, nogometni navdušenci pa med samo tekmo niso bili najbolj navdušeni. »Dolgočasna tekma, trener, zamenjaj že vendar nekaj igralcev!« se je razburjal nek radijski komentator. »In sodniku bi lahko kdo kupil očala!« je dodal drugi. Proti koncu pa sta se razgrela tudi sama, tako kot vsi drugi, ki so se že bali, da bodo Francozi izkoristili povprečno nemško igro, če bi moštvo Joachima Löwa igralo tako bledo kot proti Alžiriji. Na koncu so si lahko vsi glasno oddahnili. Na nogometnih svetovnih prvenstvih je po tekmi seveda kot pred tekmo. »Upam, da naša pot še ni končana in bomo lahko čez devet dni smeli še enkrat nastopiti tu,« je junak Hummels namignil na finale na štadionu Maracana. »Igrali smo dober nogomet, naš dosežek je bil na vsak način vreden polfinala.«

Do tekme s Francijo so se mnogi nemški komentatorji spraševali, ali je Jogi, kot ljubeče imenujejo nemškega trenerja, prav razmislil strategijo in igralce postavil na prava mesta, po njej so Nemci veliko bolj samozavestni. »Po uspehu nad Francijo smo le še dve zmagi oddaljeni od zmagoslavja na svetovnem prvenstvu,« ugotavljajo pri Bildu. »Adieu, les Bleus!«

»Ali je bila to dobra igra ali kaj?« so v Berlinu vpili srečni ljubitelji nogometa, zbrani na javnem gledanju na Ulici 17. junija, ki vodi do Brandenburških vrat. Tudi za tokratno prvenstvo so jo zaprli za promet, in to upravičeno, saj tudi Nemci radi slavijo v družbi. In tokrat so imeli kaj slaviti!

Liberation: Adieu Rio

Pariz – Iz Francije so sinoči prihajali predvsem prizori razočaranja množic navijačev, ki so spremljali nastop njihovih »les Bleus« na trgih francoskih mest in po več neuspešnih prvenstvih pričakovali preobrat. Tekma z »la Mannschaft«, kot v francosko govorečih deželah imenujejo nemški »elf«, sicer ni bila kot srhljivka v Sevilli v polfinalu SP v Španiji leta 1982, o kateri je bilo pred tekmo v Riu prelitega veliko črnila na obeh straneh Rena. Po francoskem porazu so v časniku Liberation ugotavljali, da je bila za Francijo usodna predvsem nemška učinkovitost. »Adieu Rio,« je časnik z mastnimi črkami zapisal na naslovnici ob sliki zvezdnika Karima Benzemaja, ki je po zadnjem sodnikovem žvižgu s sklonjeno glavo obsedel na zelenici.

Gol Matsa Hummelsa je hitro zapečatil usodo francoske enajsterice. »Škoda je, če moraš končati, ko si na dobri poti. Večer je žalosten,« je francoskim medijem razlagal Mathieu Valbuena. Tudi selektor Didier Deschamps je izrazil prepričanje, da je njegova reprezentanca igrala enako dobro kot na prejšnjih tekmah, a spodletelo jim je v bitki s tekmecem, ki je na višji ravni. Z nekaj bridke šaljivosti so razplet ovekovečili v dnevniku Le Matin: »Na koncu je zmagala Nemčija – kot vedno«.