V Stožicah nihče ne bo mešal Slovencev in Slovakov
Spartak iz Trnave se je spotaknil na tretji oviri kvalifikacij nogometne lige prvakov, z Olimpijo bo igral kot nekoč proti Ayaxu s Cruyffom.
Odpri galerijo
Na Trnavo slovenski nogometaši nimajo prijetnih spominov, saj so tam lani izgubili v zelo pomembni kvalifikacijski tekmi za SP. FOTO: Reuters
Ljubljana – Komaj smo se dobro sprijaznili, da svet bržkone nikoli ne bo ločil Slovenije od Slovaške (in obratno), se bo razvnela še ena športna bitka, v kateri bodo razlike zelo pomembne. V četrtek se bosta ob začetku 4. kroga kvalifikacij za evropsko ligo v Stožicah spopadla nogometna prvaka obeh držav, domača Olimpija in Spartak Trnava, ter si poskusila zagotoviti mesto v skupinskem delu tekmovanja.
Poleg dodatnih 2,9 milijona evrov, kolikor bo zmagovalcu dvoboja navrgel preboj med 48 najboljših moštev evropske lige, ima veliko težo seznam možnih tekmecev s Chelseajem, Arsenalom, Bayerjem iz Leverkusna, Villarrealom, Laziom, Sportingom, Milanom, Marseillom in Anderlechtom, ki že čakajo na žrebanje skupin v vlogah glavnih nosilcev. Ali se jim bo pridružila Olimpija ali Spartak Trnava, za vse naštete velikane niti ne bo tako pomembno, toliko pomembneje pa bo za nogometaše obeh zasedb, ki sta začeli evropsko sezono v kvalifikacijah za ligo prvakov. Zdaj pa bi dali vse, da bi jo lahko podaljšali do 13. decembra s šestimi dodatnimi nastopi v drugem najmočnejšem klubskem tekmovanju na stari celini.
Nogometaši iz sedmega največjega slovaškega mesta s 66.000 prebivalci, ki ga zaradi številnih cerkva imenujejo tudi »mali Rim«, se bodo resda morali na hitro navaditi na sestop na nižjo raven. Vse do minulega torka se bili namreč resno v igri za 4. krog kvalifikacij lige prvakov, toda po tem, ko so izločili Zrinjski iz BiH in poljsko Legio, so dokaj nesrečno izpadli proti Crveni zvezdi. V Beogradu so iztržili remi (1:1), v revanši pred 18.032 gledalcev na štadionu Anton Malatinsky pa so prišli do vodstva že v 6. minuti z zadetkom srednjega napadalca Mareka Bakosa. Toda le minuto pozneje se je zatresla tudi mreža gostiteljev, v podaljšku pa je njihove upe pokopal Nemanja Radonjić. Razočaranje je bilo veliko in vprašanje je, kako si bo opomoglo moštvo, ki ga s klopi vodi nekdanji reprezentant Češkoslovaške (na 11 tekmah) in Češke (47) Radoslav Latal. Sobotni remi brez golov v DP s predzadnjo Nitro že ni najboljši obet pred gostovanjem v Sloveniji.
Nasploh ponos Trnave – tudi zaradi usmerjenosti v Evropo – ne blesti v domači ligi. Po prvih petih kolih ga najdemo na sredini lestvice z dvema zmagama in dvema porazoma, v oči pa bode predvsem pičla razlika v golih 4:2, od katerih je tri dosegel proti zadnjemu Zemplinu (3:0). Očitno je, da Spartak zelo težko zabija gole, a boljši poznavalci razmer opozarjajo, da jih tudi sila težko prejema, saj gre za dobro organizirano in borbeno zasedbo brez zvenečih imen. »Že dolgo se nismo spopadli s takšnim tekmecem. Ne strinjam se, da imajo Slovaki obrambno usmerjeno moštvo. Odlikuje jih zelo močan presing, imajo urne igralce in hitre tranzicijske akcije, zato gre za sodobno zasedbo,« je Spartak pohvalil trener Crvene zvezde Vladan Milojević. V povečini slovaško zasnovani ekipi dosegata najvišjo ceno na nogometnem tržišču 31-letni češki zvezni igralec Jakub Rada in 24-letni avstrijski napadalec nigerijskih korenin Marvin Egho, ki v revanši z Beograjčani ni nastopil zaradi poškodbe, proti Olimpiji pa bi že lahko zaigral.
Nekaj časa bodo torej morali prevladovati spomini na prejšnjo sezono, v kateri je Spartaku uspel velik podvig. Po treh drugih mestih v slovaškem prvenstvu (v letih 1997, 1998 in 2012) in šestem v sezoni 2016/17 se je leto dni pozneje povzpel povsem na vrh s petimi točkami prednosti pred Slovanom iz Bratislave in končno osvojil prvo ligaško trofejo od osamosvojitve Slovaške leta 1993. Zanjo ima veliko zaslug 35-letni srbski trener, ki se je rodil pod imenom Nestor Jevtić, zaradi nestrinjanja s politiko Slobodana Miloševića pa se je iz sramu najprej preimenoval v Johna Smitha in nato še v Nestorja El Maestra. Na klopi Spartaka se je zadržal le eno sezono, saj se je po njej preselil v Sofijo k CSKA in prepustil mesto 13 let starejšemu Latalu, ki je v igralskih dneh najdlje branil barve nemškega Schalkeja, kot trener pa težko obstane na enem mestu; pred prihodom v Trnavo je denimo deloval v Belorusiji pri Dinamu Brestu.
Nestor El Maestro je medtem ostal zapisan z zlatimi črkami. Spartak je namreč v seštevku čakal na šampionski naslov kar 45 let, saj je bil tudi v češkoslovaški federaciji obsojen na dolgo sušno obdobje. Po petih naslovih prvaka (1968-69, 1971-73) je ostal v senci Slovana, Banika Ostrave ter Dukle in Sparte iz Prage, izgubil pa je tudi stik z Evropo.
Na zlato obdobje nogometa v Trnavi je vezan tudi zgodovinski mednarodni mejnik. Leta 1969, dolgih 46 let po ustanovitvi kluba pod rojstnim imenom Rapid Trnava, se je uvrstil v polfinale takratnega pokala državnih prvakov. Po zmagah nad romunsko Steauo, finskim Reipasom Lahtijem (v seštevku s 16:2!) in grškim AEK je moral priznati premoč slovitemu Ajaxu pod vodstvom legendarnega trenerja Rinusa Michelsa in z velezvezdnikom Johanom Cruyffom v glavni igralski vlogi. Nizozemci so bili v dveh tekmah uspešnejši s 3:2, v Trnavi pa so klonili z 0:2 po dveh golih Ladislava Kune, ki je odigral največ tekem in je tretji strelec v zgodovini Spartaka, po njegovi smrti pa so »upokojili« moštveni dres s številko 9. Povratni dvoboj na Slovaškem je videlo 23.000 gledalcev, torej tri tisoč več, kot jih lahko sprejme zdaj štadion, ki so ga leta 1998 poimenovali po nekdanjem nogometašu in trenerju Antonu Malatinskyju, pred tremi leti pa ga prenovili za 28 milijonov evrov. Objekt je takrat postal stalen dom slovaške reprezentance namesto večjih štadionov Pod Dubnom v Žilini, na katerem so namestili umetno travo, in Tehelne pole v Bratislavi, ki ga že lep čas popolnoma preurejajo.
Na Trnavo slovenska izbrana vrsta nima najlepših spominov. Ob svojem edinem obisku je 1. septembra lani pod vodstvom Srečka Katanca doživela zelo neprijeten poraz (0:1), ki jo je oddaljil od letošnjega svetovnega prvenstva. Slednjič je zasedla četrto mesto v svoji skupini s tremi točkami zaostanka za Slovaško, ki pa je prav tako ostala brez mundiala – kot edina med drugouvrščenimi reprezentancami v evropskih kvalifikacijah. Njena največja uspeha tako ostajata uvrstitvi na SP 2010 (na njem je premagala Italijo s 3:2 in v osmini finala izpadla proti poznejši finalistki Nizozemski z 1:2) in na EP 2016, na katerem je remizirala z Anglijo (0:0) in premagala Rusijo (2:1), znova pa obstala v osmini finala proti Nemčiji (0:3). Na klubski ravni je že zdaj jasno, da Spartak ne bo ponovil dosežkov Košic (1997/98), Petržalke (2005/06) in Žiline (2010/11), ki so se prebili v skupinski del lige prvakov, a tudi izzivi evropske lige so zadosten magnet. Ne nazadnje tudi zaradi večnega rivalstva z nekdanjimi češkimi rojaki, s katerimi imajo bogato skupno zgodovino v športu, a tudi obilo neporavnanih računov v vsakdanjem življenju. Vežejo jih le še domala identične šale, s katerimi se posmehujejo na račun značajskih hib in kratke pameti drugih.
Poleg dodatnih 2,9 milijona evrov, kolikor bo zmagovalcu dvoboja navrgel preboj med 48 najboljših moštev evropske lige, ima veliko težo seznam možnih tekmecev s Chelseajem, Arsenalom, Bayerjem iz Leverkusna, Villarrealom, Laziom, Sportingom, Milanom, Marseillom in Anderlechtom, ki že čakajo na žrebanje skupin v vlogah glavnih nosilcev. Ali se jim bo pridružila Olimpija ali Spartak Trnava, za vse naštete velikane niti ne bo tako pomembno, toliko pomembneje pa bo za nogometaše obeh zasedb, ki sta začeli evropsko sezono v kvalifikacijah za ligo prvakov. Zdaj pa bi dali vse, da bi jo lahko podaljšali do 13. decembra s šestimi dodatnimi nastopi v drugem najmočnejšem klubskem tekmovanju na stari celini.
Nogometaši iz sedmega največjega slovaškega mesta s 66.000 prebivalci, ki ga zaradi številnih cerkva imenujejo tudi »mali Rim«, se bodo resda morali na hitro navaditi na sestop na nižjo raven. Vse do minulega torka se bili namreč resno v igri za 4. krog kvalifikacij lige prvakov, toda po tem, ko so izločili Zrinjski iz BiH in poljsko Legio, so dokaj nesrečno izpadli proti Crveni zvezdi. V Beogradu so iztržili remi (1:1), v revanši pred 18.032 gledalcev na štadionu Anton Malatinsky pa so prišli do vodstva že v 6. minuti z zadetkom srednjega napadalca Mareka Bakosa. Toda le minuto pozneje se je zatresla tudi mreža gostiteljev, v podaljšku pa je njihove upe pokopal Nemanja Radonjić. Razočaranje je bilo veliko in vprašanje je, kako si bo opomoglo moštvo, ki ga s klopi vodi nekdanji reprezentant Češkoslovaške (na 11 tekmah) in Češke (47) Radoslav Latal. Sobotni remi brez golov v DP s predzadnjo Nitro že ni najboljši obet pred gostovanjem v Sloveniji.
Srbski »maestro« za zgodovino
Nasploh ponos Trnave – tudi zaradi usmerjenosti v Evropo – ne blesti v domači ligi. Po prvih petih kolih ga najdemo na sredini lestvice z dvema zmagama in dvema porazoma, v oči pa bode predvsem pičla razlika v golih 4:2, od katerih je tri dosegel proti zadnjemu Zemplinu (3:0). Očitno je, da Spartak zelo težko zabija gole, a boljši poznavalci razmer opozarjajo, da jih tudi sila težko prejema, saj gre za dobro organizirano in borbeno zasedbo brez zvenečih imen. »Že dolgo se nismo spopadli s takšnim tekmecem. Ne strinjam se, da imajo Slovaki obrambno usmerjeno moštvo. Odlikuje jih zelo močan presing, imajo urne igralce in hitre tranzicijske akcije, zato gre za sodobno zasedbo,« je Spartak pohvalil trener Crvene zvezde Vladan Milojević. V povečini slovaško zasnovani ekipi dosegata najvišjo ceno na nogometnem tržišču 31-letni češki zvezni igralec Jakub Rada in 24-letni avstrijski napadalec nigerijskih korenin Marvin Egho, ki v revanši z Beograjčani ni nastopil zaradi poškodbe, proti Olimpiji pa bi že lahko zaigral.
Nekaj časa bodo torej morali prevladovati spomini na prejšnjo sezono, v kateri je Spartaku uspel velik podvig. Po treh drugih mestih v slovaškem prvenstvu (v letih 1997, 1998 in 2012) in šestem v sezoni 2016/17 se je leto dni pozneje povzpel povsem na vrh s petimi točkami prednosti pred Slovanom iz Bratislave in končno osvojil prvo ligaško trofejo od osamosvojitve Slovaške leta 1993. Zanjo ima veliko zaslug 35-letni srbski trener, ki se je rodil pod imenom Nestor Jevtić, zaradi nestrinjanja s politiko Slobodana Miloševića pa se je iz sramu najprej preimenoval v Johna Smitha in nato še v Nestorja El Maestra. Na klopi Spartaka se je zadržal le eno sezono, saj se je po njej preselil v Sofijo k CSKA in prepustil mesto 13 let starejšemu Latalu, ki je v igralskih dneh najdlje branil barve nemškega Schalkeja, kot trener pa težko obstane na enem mestu; pred prihodom v Trnavo je denimo deloval v Belorusiji pri Dinamu Brestu.
Trnava zakleta za Katanca
Nestor El Maestro je medtem ostal zapisan z zlatimi črkami. Spartak je namreč v seštevku čakal na šampionski naslov kar 45 let, saj je bil tudi v češkoslovaški federaciji obsojen na dolgo sušno obdobje. Po petih naslovih prvaka (1968-69, 1971-73) je ostal v senci Slovana, Banika Ostrave ter Dukle in Sparte iz Prage, izgubil pa je tudi stik z Evropo.
Na zlato obdobje nogometa v Trnavi je vezan tudi zgodovinski mednarodni mejnik. Leta 1969, dolgih 46 let po ustanovitvi kluba pod rojstnim imenom Rapid Trnava, se je uvrstil v polfinale takratnega pokala državnih prvakov. Po zmagah nad romunsko Steauo, finskim Reipasom Lahtijem (v seštevku s 16:2!) in grškim AEK je moral priznati premoč slovitemu Ajaxu pod vodstvom legendarnega trenerja Rinusa Michelsa in z velezvezdnikom Johanom Cruyffom v glavni igralski vlogi. Nizozemci so bili v dveh tekmah uspešnejši s 3:2, v Trnavi pa so klonili z 0:2 po dveh golih Ladislava Kune, ki je odigral največ tekem in je tretji strelec v zgodovini Spartaka, po njegovi smrti pa so »upokojili« moštveni dres s številko 9. Povratni dvoboj na Slovaškem je videlo 23.000 gledalcev, torej tri tisoč več, kot jih lahko sprejme zdaj štadion, ki so ga leta 1998 poimenovali po nekdanjem nogometašu in trenerju Antonu Malatinskyju, pred tremi leti pa ga prenovili za 28 milijonov evrov. Objekt je takrat postal stalen dom slovaške reprezentance namesto večjih štadionov Pod Dubnom v Žilini, na katerem so namestili umetno travo, in Tehelne pole v Bratislavi, ki ga že lep čas popolnoma preurejajo.
Na Trnavo slovenska izbrana vrsta nima najlepših spominov. Ob svojem edinem obisku je 1. septembra lani pod vodstvom Srečka Katanca doživela zelo neprijeten poraz (0:1), ki jo je oddaljil od letošnjega svetovnega prvenstva. Slednjič je zasedla četrto mesto v svoji skupini s tremi točkami zaostanka za Slovaško, ki pa je prav tako ostala brez mundiala – kot edina med drugouvrščenimi reprezentancami v evropskih kvalifikacijah. Njena največja uspeha tako ostajata uvrstitvi na SP 2010 (na njem je premagala Italijo s 3:2 in v osmini finala izpadla proti poznejši finalistki Nizozemski z 1:2) in na EP 2016, na katerem je remizirala z Anglijo (0:0) in premagala Rusijo (2:1), znova pa obstala v osmini finala proti Nemčiji (0:3). Na klubski ravni je že zdaj jasno, da Spartak ne bo ponovil dosežkov Košic (1997/98), Petržalke (2005/06) in Žiline (2010/11), ki so se prebili v skupinski del lige prvakov, a tudi izzivi evropske lige so zadosten magnet. Ne nazadnje tudi zaradi večnega rivalstva z nekdanjimi češkimi rojaki, s katerimi imajo bogato skupno zgodovino v športu, a tudi obilo neporavnanih računov v vsakdanjem življenju. Vežejo jih le še domala identične šale, s katerimi se posmehujejo na račun značajskih hib in kratke pameti drugih.
