Veliko več kot naveza Abramovič-Mourinho

Zakoreninjeno prepričanje, da je Chelsea, jutrišnji gostitelj nogometašev iz Maribora, »umeten« klub, je daleč od resnice. Kot tudi ne drži, da je šele s prihodom Romana Abramoviča leta 2003 postal »resen« igralec na nogometnem zemljevidu. Res pa je, da je z denarjem ruskega mogotca, ki ga je kupil za 175 milijonov evrov in vanj takoj vložil skoraj še enkrat toliko, organska rast dobila odločilni zagon.

Vzpon sodobnega Chelseaja, kot ga poznamo zdaj, se je začel že leta 1996, ko je prejšnji lastnik Ken Bates nizozemskega nogometnega asa Ruuda Gullita imenoval za prvega trenerja. Takrat se je klub iz okrožja Fulham v jugozahodnem Londonu povzdignil sprva med velikane angleškega, zatem pa tudi evropskega nogometa.

Chelsea FC je bil sicer ustanovljen že leta 1905, prvo zlato obdobje pa preživljal v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja, ko je tudi osvojil prvi in dolgo časa edini naslov angleškega prvaka (1955). Leta 1965 je osvojil ligaški pokal, leta 1970 pokal angleške nogometne zveze FA, v naslednji sezoni pa evropski pokal pokalnih zmagovalcev, ko je v ponovljenem finalu v Pireju ugnal sloviti Real Madrid z 2:1. Prva tekma se je dva dni prej končala z 1:1. Legenda iz tega obdobja je bil trener Tommy Docherty, ki je jedro moštva zgradil okrog kopice nadarjenih nogometašev iz mladinskega pogona.

Kmalu po njegovem slovesu je sredi 70. let za modre nastopilo temačno obdobje, v katerem je bil Chelsea največkrat omenjan v rubriki črna kronika. Njegova navijaška skupina, imenovana Chelsea Headhunters, je imela v svojih vrstah nekaj najbolj zadrtih huliganov, ki so v 70. in 80. letih bili epske bitke predvsem s pristaši Millwalla in West Hama. O njih je bil celo posnet film The Football Factory (2004). Klub se je medtem uštel v načrtih za izgradnjo sodobnega štadiona in skoraj bankrotiral, najboljši igralci so odšli, klub je životaril na meji med prvo in drugo ligo …

Bates, ki je zadolžene »modre« kupil leta 1982 za en sam funt (!), pa je bil človek z vizijo. Najprej je za trenerja imenoval Johna Neala, ta pa je privabil nekaj kakovostnih igralcev in krivuljo končno spet zasukal navzgor, čeprav pravih in odmevnih uspehov še lep čas ni bilo. Naslednji Batesov korak je bil leta 1992, ko mu je po dolgem in napornem pravdanju le uspelo skleniti dogovor z bankami in lastniki zemljišč, s čimer je spet združil klub in štadion.

Prvi poskus z legendarnim Glennom Hoddlom na klopi sicer ni prinesel lovorik, preboj pa se je zgodil z omenjenim Nizozemcem Gullitom. Chelsea je dokončno izstopil iz povprečja in leta 1997 osvojil pokal FA. Gullita je zatem nasledil Gianluca Vialli in nadaljeval pot navzgor. Leta 1998 so modri dvignili ligaški pokal, pokal pokalnih zmagovalcev (Stuttgart, 1:0) in evropski superpokal (Real Madrid, 1:0). Vialli je nato osvojil še en pokal FA (2000) in klub prvič pripeljal v ligo prvakov, nakar ga je nasledil Claudio Ranieri. Najbolj znani igralci iz tega obdobja so bili Italijani Gianfanco Zola, Roberto di Matteo in Pierluigi Casiraghi, Norvežan Tore Andre Flo, kapetan Dennis Wise, Francoz Marcel Desailly in drugi. Že takrat so bili očitni obrisi t. i. reprezentance združenih narodov, kot so v taborih zavistnih in manj bogatih tekemcev Chelsea hudomušno označili kasneje.

Kot pomemben član se je ob Franku Lampardu na začetku tisočletja izkazal John Terry. Trener Jose Mourinho, ki ga je Abramovič kot šampiona s Portom pripeljal leta 2004, je Terryja po upokojitvi Desaillyja kmalu razglasil za kapetana in kot tak je že dvignil lovoriko leta 2005, ko je bila prekinjena 50-letna prvenstvena suša. V zadnjih desetih letih se je Chelsea učvrstil med najboljšimi klubi v Evropi, leta 2008 sicer izgubil finale lige prvakov proti Manchester Unitedu, ko je 11-metrovko zastreljal prav kapetan Terry, pred dvema letoma pa se vendarle dokopal do največje evropske lovorike z zmago proti Bayernu sredi njegove Allianz Arene, spet po kazenskih strelih. Tako je postal prvi londonski klub – v premier league jih je ta čas šest iz prestolnice Velike Britanije – na evropskem tronu.