Virus kot državljanska vojna
Trener nogometašev Seville Julen Lopetegui o službi in družbi.
Odpri galerijo
Pred SP v Rusiji so španski šefi znoreli, ker je Julen Lopetegui, na fotografiji v sredini, kot selektor izbrane vrste osredotočenost na mundial izgubil zaradi posla z madridskim Realom.
Resda da Baski najraje igrajo svoj nacionalni šport peloto, a s španskimi razvadami so sprejeli tudi nogomet. Boji baskovskih klubov s tekmeci v državnem prvenstvu iz drugih iberskih avtonomnih skupnosti, sploh s Kastiljci, so več kot le športna panoga, ustavitev dejavnosti zaradi pandemije in napoved nadaljevanja tekmovanja pa seveda porajata samosvoja vprašanja.
Julen Lopetegui Argote ni igralec pelote, v svetu nogometa je znan strokovnjak. Zdaj je trener Seville, bil je dolgoletni selektor uspešnih španskih reprezentanc v mlajših kategorijah, prevzel je tudi člansko izbrano vrsto, nato pa se je zataknilo pred začetkom svetovnega prvenstva v Rusiji leta 2018.
Bask je bil naznanjen kot novi trener Real Madrida po mundialu, zvezne šefe pa je ta padec zbranosti nekdanjega, tudi reprezentančnega vratarja pred velikim turnirjem tako razjezil, da so mu nemudoma pokazali vrata. A mož iz kraja Asteasu ima zdaj zaradi pandemije druge skrbi, kako svoje varovance iz andaluzijskega kluba pravšnje pripraviti za nadaljevanje in dokončanje državne lige.
»No, potrebujemo najmanj pet tednov priprav, da bomo nabrušeni za ponovno igranje,« meni Lopetegui, potem ko je španska vlada omilila omejitve, nogometaši naj bi se v teh dneh vrnili na treninge, liga pa bi se nadaljevala junija za zaprtimi vrati štadionov. »Vsi smo se poskušali prilagoditi položaju in novi življenjski rutini, treba je bilo biti potrpežljiv pred novo negotovo prihodnostjo.
Bremenila nas je tudi skrb za bližnje in nekatere prijatelje, ki so nas tragično zapustili v tem času. S trenerske plati sem ostajal v stiku z igralci, tako po poklicni kot tudi osebni plati. Tudi nogometaši so namreč ljudje, imajo svoje strahove, fobije in negotovosti. Ogledal sem si tudi na tone posnetkov starih tekem. Vozil sem sobno kolo, da sem vsaj malce ostal v dobri telesni pripravljenosti, in nisem pretiraval s hrano,« je dodal 53-letnik.
»Igralci so zaradi napovedi vrnitve k vadbi živčni in tudi zaskrbljeni, tu je tudi nevarnost okužbe. Igrati ligaška srečanja na vsake tri dni bo tudi čustveno naporno in težko razumljivo, saj tega še nihče ni doživel. Tudi zaradi igranja za zaprtimi vrati, a takšna je pač nova stvarnost, ki si je nihče ne bi želel, toda nanjo se bo treba navaditi in prilagoditi,« je navrgel. Nekaj pa mu je povsem jasno.
»Vrnitev na trening ne bo videti, kot da bi prišli s počitnic. S tem stanjem telesne pripravljenosti in duha, igralci bodo denimo na 20 odstotkih normalne telesne drže, lahko da bo kakovost prikazanega nogometa grozna. Pa tudi večja možnost poškodb bo,« pravi Julen Lopetegui.
»V tej katastrofi pa so tudi pozitivne reči. Vsak dan se lahko učimo od drugih ljudi, vidimo, da nogometaši niso denimo družbeni junaki, to so tisti, ki vsak dan tvegajo življenje: zdravstveni delavci, gasilci, policisti, lekarniško osebje. Ljudje, ki so nam omogočili, da smo zmožni živeti tako, kot da se ni ničesar dogodilo.
To je prava življenjska lekcija. Spremeniti se morajo družbene vrednote, upajmo, da bomo iz vsega prišli kot boljša, bolj povezana in čuteča skupnost. A ljudje tudi radi hitro pozabljajo stvari, ne pozabimo, kako je bilo pri nas v času državljanske vojne in tik po njej,« je sklenil Bask.
Julen Lopetegui Argote ni igralec pelote, v svetu nogometa je znan strokovnjak. Zdaj je trener Seville, bil je dolgoletni selektor uspešnih španskih reprezentanc v mlajših kategorijah, prevzel je tudi člansko izbrano vrsto, nato pa se je zataknilo pred začetkom svetovnega prvenstva v Rusiji leta 2018.
Videofanatik
Bask je bil naznanjen kot novi trener Real Madrida po mundialu, zvezne šefe pa je ta padec zbranosti nekdanjega, tudi reprezentančnega vratarja pred velikim turnirjem tako razjezil, da so mu nemudoma pokazali vrata. A mož iz kraja Asteasu ima zdaj zaradi pandemije druge skrbi, kako svoje varovance iz andaluzijskega kluba pravšnje pripraviti za nadaljevanje in dokončanje državne lige.
»No, potrebujemo najmanj pet tednov priprav, da bomo nabrušeni za ponovno igranje,« meni Lopetegui, potem ko je španska vlada omilila omejitve, nogometaši naj bi se v teh dneh vrnili na treninge, liga pa bi se nadaljevala junija za zaprtimi vrati štadionov. »Vsi smo se poskušali prilagoditi položaju in novi življenjski rutini, treba je bilo biti potrpežljiv pred novo negotovo prihodnostjo.
Bremenila nas je tudi skrb za bližnje in nekatere prijatelje, ki so nas tragično zapustili v tem času. S trenerske plati sem ostajal v stiku z igralci, tako po poklicni kot tudi osebni plati. Tudi nogometaši so namreč ljudje, imajo svoje strahove, fobije in negotovosti. Ogledal sem si tudi na tone posnetkov starih tekem. Vozil sem sobno kolo, da sem vsaj malce ostal v dobri telesni pripravljenosti, in nisem pretiraval s hrano,« je dodal 53-letnik.
Razsulo namesto počitnic
»Igralci so zaradi napovedi vrnitve k vadbi živčni in tudi zaskrbljeni, tu je tudi nevarnost okužbe. Igrati ligaška srečanja na vsake tri dni bo tudi čustveno naporno in težko razumljivo, saj tega še nihče ni doživel. Tudi zaradi igranja za zaprtimi vrati, a takšna je pač nova stvarnost, ki si je nihče ne bi želel, toda nanjo se bo treba navaditi in prilagoditi,« je navrgel. Nekaj pa mu je povsem jasno.
Pred SP v Rusiji so španski šefi znoreli, ker je Julen Lopetegui, na fotografiji v sredini, kot selektor izbrane vrste osredotočenost na mundial izgubil zaradi posla z madridskim Realom.
»Vrnitev na trening ne bo videti, kot da bi prišli s počitnic. S tem stanjem telesne pripravljenosti in duha, igralci bodo denimo na 20 odstotkih normalne telesne drže, lahko da bo kakovost prikazanega nogometa grozna. Pa tudi večja možnost poškodb bo,« pravi Julen Lopetegui.
Gasilci nad nogometaši
»V tej katastrofi pa so tudi pozitivne reči. Vsak dan se lahko učimo od drugih ljudi, vidimo, da nogometaši niso denimo družbeni junaki, to so tisti, ki vsak dan tvegajo življenje: zdravstveni delavci, gasilci, policisti, lekarniško osebje. Ljudje, ki so nam omogočili, da smo zmožni živeti tako, kot da se ni ničesar dogodilo.
To je prava življenjska lekcija. Spremeniti se morajo družbene vrednote, upajmo, da bomo iz vsega prišli kot boljša, bolj povezana in čuteča skupnost. A ljudje tudi radi hitro pozabljajo stvari, ne pozabimo, kako je bilo pri nas v času državljanske vojne in tik po njej,« je sklenil Bask.
