Višegrajci pohrustali Slovence

Ljubljana – Slovenski nogometaši so hitrejši od politikov in so v tej sezoni postali tako rekoč polnopravni člani Višegrajske skupine z dodatkom Rusije in Ukrajine. Na Poljskem, Slovaškem in Madžarskem so nemara celo najbolj zaželeni med vsemi: iz 1. SNL je lansko poletje in to zimo na vzhod odšlo kar 9 igralcev. 

Novi raj za slovenske nogometaše iz višjega drugega kakovostnega razreda je postala Poljska. V najmočnejši »Ekstraklasa« ligi si bo profesionalni kruh spomladi služilo kar deset vidnih slovenskih nogometašev, reprezentantov ali kandidatov in med njimi sta kot zadnja dopolnila »posadko« napadalca Roman Bezjak in Dejan Lazarević. Še štirje bodo igrali v drugi ligi, ki jo je januarja okrepil nekdanji mladi reprezentant Matej Podlogar.

Posadka v Rusiji ima pet mož

Pot do Poljske ima dve smeri. Prva pelje iz SNL, druga iz tujih klubov. Iz SNL je na Poljsko odšlo sedem nogometašev, med njimi Nemanja Mitrović, Boban Jović, Sandi Arčon, Matej Palčič, Goran Cvijanović, Saša Aleksander Živec in Uroš Korun. Iz tujine iz Turčije je, kot Lazarević, prišel Matic Fink. Bezjak je bil nazadnje član nemškega drugoligaša Darmstadta.

V najbogatejši ligi, ruski, slovenska posadka šteje pet mož. Pozimi je ni okrepil nihče in ima v Mihi Mevlji in Bojanu Jokiću dva stalna reprezentanta. S prihodom Damjana Vukliševića v Liberec je višegrajski seznam dopolnila Češka, čez noč pa sta se v zelo privlačni prizorišči za slovenske nogometaše spremenili Slovaška in Madžarska. Slovan iz Bratislave je ujel Andraža Šporarja in Kenana Bajrića. Tretjega iz zeleno-bele šampionske zasedbe s slovenskimi fanti je januarja odkupil klub Puskas Akademia, ki je iz nizozemske pripeljal Mariborčana Dejana Trajkovskega. Pri Ferencvarosu od poletja že igra Koprčan Miha Blažič.

Šporar s plačo kot pri Baslu

Že s samo polovico »višegrajcev« bi SNL imela nekaj močnih adutov za utrjevanje svoje blagovne znamke in za močnejšo ligo, ki je zdaj podobno teku na dolge proge z dvema neulovljivima »zajcema« Mariborom in Olimpijo. Povrhu sta oba finančno šibkejša od primerljivih tekmecev v Bratislavi, Budimpešti, Varšavi, Pragi. Toda tudi nogometna realnost je enaka ekonomski: tako kot so države iz Višegrajske skupine, ki so bile nekoč svetovne velesile, vse močnejše na mednarodnem tržišču, so tudi nacionalne lige in klubi vse bolj vidnejši »igralci na trgu«. Denarni potenciali so – neupoštevajoč nedosegljivih ruskih kapitalskih sil in ukrajinskih s kijevskim Dinamom ali Šahtarom – v primerjavi z našimi dvakrat, trikrat večji. Na primer; prvi mož Slovana iz Bratislave, slovaški oligarh Ivan Kmotrik, je Šporarja odkupil od Basla za približno 600.000 evrov. Toliko je Olimpiji plačal tudi za Bajrića. Šporar je hkrati ohranil približno 400.000 € letne plače, medtem ko bo Bajrić v štirih letih in pol zaslužil dober milijon €.

Na Poljskem največji zvezdniki lige sodijo v Šporarjevo plačilno kategorijo, na Madžarskem so zneski v povprečju veliko višji od slovaških, a nižji od poljskih.

Najpomembnejša značilnost nogometne višegrajske skupine pa je ta, da je nogomet eden od nacionalnih projektov s podporo v politiki katerekoli ideologije ter gospodarstva. Vidna je v novih štadionih in vadbenih središčih ter v lastnikih. Vodijo jih najmočnejši domači tajkuni ali pa močne tuje družbe.