Z Robertom Korenom v ozadju tudi zreli za Evropo

Celje še pošteno ni potegnilo črte pod minulo nogometno sezono, ko je že vstopilo v novo. Z današnjim prvim treningom in vidno okrepitvijo v podobi bivšega kapetana slovenske nogometne reprezentance Roberta Korena, ki bo v vlogi povezovalca med mladinsko šolo in članskim moštvom, se je začel lov za v minuli sezoni izgubljeno evropsko vozovnico.

Celjane so minute delile od 4. mesta in uvrstitve v kvalifikacije za evropsko ligo. V Fazaneriji so ostali brez glavne nagrade prav proti največjim tekmecem Sobočanom in si morda nesrečno prislužili naziv osmoljencev prvenstva. V medsebojnih tekmah so bili celo boljši od Prekmurcev (1:0, 1:0, 0:2, 1:1).

S Požegom Vancašem v Evropo

Vse bi bilo drugače, če bi ... Če-jev je bilo preprosto preveč. Najbolj nesrečna pa je bila poškodba najboljšega igralca sezone Rudija Požega Vancaša, ki je bil do nesrečnega trenutka tudi prvi strelec lige. Zanj v sicer posrečeno sestavljeni zasedbi zelo mladih, mladih in izkušenejših – po kilometrini in ne po letih – trener Dušan Kosić ni imel ustrezne menjave.
Ali so se Celjani zavestno odločili za naskok na Evropo z mlajšimi silami ali zaradi nižanja stroškov, niso razkrili, toda na dlani je, da so za to plačali davek. Z igralcem ali dvema z več izkušnjami, predvsem v obrambnem delu moštva, sezone najbrž ne bi zaključili z grenkobo. Res pa je, da so zato neprecenljivo izkušnjo pridobili mladi, še posebej najstniška srednja branilca, 19-letni Žan Zaletel in 18-letni Dušan Stojinović.



Šibkejša točka Celjanov je bila stanovitnost. Nihanja so bila prevelika, da bi lahko Kosić mirno in brez stresov selekcioniral moštvo in ustvarjal igro po svojih merilih. Lep primer toplo-hladnih predstav ali rezultatskega nihanja ponazarjajo tekme v nizu v zadnji četrtini prvenstva, najprej z Olimpijo, nato s Krškim (obe doma), pa s Triglavom (v gosteh), Mariborom (doma). Zeleno-bele so premagali, zadnjeuvrščenim Posavcem niso bili sposobni zabiti gola, Triglavu so nasuli tri, Maribor je zabil tri.

Preveč všečnosti

Celjska podoba pod taktirko trenerja z igrivo filozofijo je bila v seštevku simpatična. V nogometnem jeziku to pomeni, da ji je manjkalo več tekmovalnosti, več pragmatičnosti in več nesramnosti. Pomanjkanja ambicioznosti Celjanom ni bilo mogoče očitati, če ne drugega, je klubsko vodstvo stiskalo Kosića »za vrat«, da mora doseči Evropo, pri čemer se je prenaglilo v oceni, da ima trener v rokah evropsko zasedbo.



Kosić je iz moštva izvlekel veliko ali kar maksimum. Za kaj več bi potreboval tudi zasuk v svoji filozofiji, še več pa v podpori vodstva, ki bi bila izražena v igralskih okrepitvah. Tretji in morda celo največji minus Celjanov je neodzivnost okolja. Razmeroma razvajena celjska športna publika, ki je po spodbujanju celo bližje prefinjeni ljubljanski kot lokal-patriotski mariborski, ne podžiga oziroma ne motivira nogometašev. Niti jih ne obremenjuje, zaradi česar so najbolj prikrajšani prav najmlajši, ki niso vajeni igrati in živeti pod pozitivnim tekmovalnim pritiskom. Od tod tudi že znana krilatica o Celjanih kot o večnih poražencih takrat, ko morajo narediti korak naprej.



Diagnoza o Celju na igrišču in ob njem je znana. Za klubske voditelje je spoznanje, da vedo, kaj zmorejo in česa ne, prednost pri oblikovanju moštva za novo sezono. Pa vendar, nekaj namigov bi veljalo upoštevati. Igralcev z izkušnjami, tekmovalnim značajem in voditeljskimi sposobnostmi v vseh linijah nikoli ni preveč. Ob njih se mladi lahko veliko naučijo. Nazadnje, pomagajo ustvarjati trenerje in funkcionarje zmagovalce.