Z Zlatkom Zahovićem sodelujeva, vse drugo so kavarniške zgodbe
Trener NK Maribor Darko Milanič o letu 2018, ki v zgodovini kluba ne bo ostalo zapisano z velikimi črkami.
Odpri galerijo
Po letu brez lovorik se Darko Milanič drugo leto nadeja dvojne lovorike. FOTO: Tadej Regent/Delo
Kljub prvemu mestu v 1. SNL z zajetno prednostjo devetih točk pred Olimpijo bo v vijoličnem taboru s trenerjem Darkom Milaničem na čelu leto 2018 ostalo v grenkem spominu. Prvič pod njegovim vodstvom in prvič, odkar je športni direktor Zlatko Zahović, uspešni dvojec ni osvojil niti ene lovorike. Črto pod leto je potegnil še teden dni 50-letni Izolan, ki dela v Mariboru, prebiva pa v Gradcu.
Res je, da nismo ubranili naslova državnega prvaka, da smo ostali tudi brez pokalne lovorike, ampak vseeno ostajam pozitiven. Zaradi zdajšnjega trenutka, ki je dober in vse v klubu navdaja z zadovoljstvom. Jasno pa je, da ostaja grenak priokus, da nekaj pogrešamo, da nam manjka najslajše. Od tega ne bežim.
Po malem se še kar ujezim, kako se nam je izmuznila iz rok. Dejansko Rangers ni bil boljši, od štirih polčasov smo bili slabši le dvajset minut in to drago plačali. Na takšni ravni se napake kaznujejo. Če jih je preveč, se še toliko težje izogniš kazni. Maribor jih je naredil preveč in tega se zavedam. Vedeti je treba, da so evropske tekme posebne. V prvem, drugem kolu kvalifikacij je vsaka malenkost odločujoča.
Zahtevnejše so in se razlikujejo po tem, kako ustvarjaš in kaj neguješ v domačem prvenstvu. Ko tekmujemo v Evropi ali doma, se spreminja tekma, spreminja se način, kako biti boljši od nasprotnika. Gre za dva različna pristopa. Eno je tekmovati v ligi prvakov, drugo v državnem prvenstvu. Maribor se je poskušal učiti na vsaki tekmi in z zavestjo, da si ne sme privoščiti veliko napak. Avgusta mora biti odličen, pragmatičen, prilagodljiv, v vrhunski moštveni in posamični formi. Če je tak, potem zmore biti zmagovalen. Nam je to manjkalo, zato je osnovna zahteva, da smo vsako poletje maksimalno motivirani, da bi čim dlje ostali v Evropi.
Ne, ne in še enkrat ne. Olimpija nima ničesar pri ustvarjanju naše filozofije in v ničemer nas ni izzvala ali spodbudila. Maribor je večji klub. Bistvo vsega je, da skozi tekmovanje spoznavaš lastne potenciale, dobivaš odgovore, kaj je za moštvo pomembnejše. Da je všečno ali osvaja lovorike? Za mene ni nobenega dvoma o tem, kaj želim. Lovorike! Hočem pa, da igramo nogomet, ki je privlačen za navijače in tudi meni. Naj bo mešanica vsega po malem, privlačnost igre mora biti, ampak na kratki ali dolgi rok videz ne prinese veliko. Ko se tega zavedaš, veš, na kakšen način si lahko uspešen.
Najboljši nogomet je takrat, ko se je moštvo v določenem trenutku sposobno odzvati razmeram na igrišču in moči tekmeca. Razmere se hitro spreminjajo, na eni tekmi si, na primer, lahko 80 odstotkov igralnega časa pred ali v tekmečevem kazenskem prostoru, na drugi si stisnjen na svojo polovico. Vem pa, da bi navijači radi gledali spektakle in zmage. Da skrajšam; na dolgi rok Mariboru obstoj prinašajo rezultati. Da, želim, da igramo napadalno in da navijače navdušujemo z razigrano igro s potezo več. Uživam v kombinatoriki, ampak raje bi videl, da v Evropi spišemo daljšo zgodbo od kvalifikacijskega kola ali dveh.
Deloma se zavedam te odgovornosti, nikakor pa ne toliko, da bi bil ključen v tej selektivni piramidi. Na vsak način je Maribor v zadnjem obdobju namenil zelo veliko pozornost razvoju igralcev z največjim potencialom, predvsem mislim na kapitalce za slovensko reprezentanco. Trudimo se, ne čutim pa nič večje odgovornosti, kot sem jo imel doslej, ker sem vedno zelo discipliniran in odgovoren do sebe. Zato tudi od vsakogar želim ali zahtevam, da ima podoben pristop. Če se mi ne posreči, da nadarjenega posameznika dvignem na višjo kakovostno raven, to doživljam tako, da sem še bolj zagnan in si prizadevam, da bi ga še izboljšal.
V Sloveniji smo zahtevni navijači. Pričakovanja so vedno velika. Vzdušje ustvarjajo rezultati, ti so slabi, in temu primerno je klavrno vzdušje. Ampak moti me, mene kot prvega še posebej, da se hitro nehamo pogovarjati o reprezentanci. Da ni več daljših polemik, da se ne dogaja nekaj, kar bi vse skupaj še podžigalo. Toda prepričan sem, da bo Slovenija kmalu spet zmagovala, da se bo reprezentanca kar naenkrat znova prebudila. Samo zmagovati je treba in Matjaž Kek ve, kako. On zna slediti trendom v svetu, a se tudi zaveda, kaj je reprezentanci prineslo uspeh.
Najprej bi rad opravil z derbijem. V njem ne more biti strokovnost najpomembnejši dejavnik, v takšnih tekmah gre še za kaj več. Od izkušenosti, kakovosti, dnevne forme. Veste, kaj se je zgodilo? Slabih 20 minut in čisto nič drugega. Nismo bili popolnoma zanič ali da ne bi vedeli, kaj moramo početi. Podobno je bilo proti Rangersu v nesrečni prvi tekmi v Glasgowu in to sta bila tudi edina slabša trenutka v sezoni. Toda iz poraza smo prišli še močnejši. Zakaj? Zato ker fantje vedo, kako se morajo obnašati, vedo, kaj je naša osnova, da lahko zmagujemo in smo najboljši. Dovolj sem izkušen, da vem, da ne uprizarjam cirkusa, da je najpomembnejše, da vseskozi ohranjamo mirnost.
V trenutku, ko se nam je spomladi ponesrečil derbi in smo lovili zaostanek, smo se vrnili k bistvu. Da delujemo kot moštvo v vseh delih igre. Da smo drzni, šprintamo, se žrtvujemo drug za drugega, imamo podporo v klubu, na tribunah in se zavedamo svoje kakovosti. To so podrobnosti, ki smo jih nadgradili še s taktično dodano vrednostjo. Igramo bolj neposredno, smo hitrejši v izvedbi akcij ter napadu, tudi sposobni smo se prilagoditi v trenutku. Če je treba igrati v širino, tako igramo, če v globino, potem tudi.
To sta bila izvedba in pristop na najvišji ravni. Trener si lahko samo želi, da bi bilo vedno tako. Moštvo je izpostavilo svoj splošen psihološki profil, v katerem so bili v ospredju zrelost, motiviranost, kolektiv in izstopajoči posamezniki.
Ne bom jih izpostavljal, ker je najpomembnejše, kako deluje moštvo, kako zares veliko raznovrstnost igralcev izkoristim v igri. Širina mi omogoča, da se spreminjamo med tekmo. Jasno pa je, da taktiko podrejam tudi sposobnostim igralcem. Na primer, Amirju Derviševiću, da bi lahko iz njega izvlekel, kar najbolje zna, in da drugi izkoristijo, kar on lahko da. Pomembno je, da znam oceniti sposobnosti in odlike posameznikov. Dober primer je tudi Alexandru Cretu. Vedel sem za njegove dobre stvari, zaradi katerih smo ga pripeljali v Maribor, toda šele skozi treninge sem ga podrobno spoznal. Samo s poznavanjem njegovega značaja in igralskih zmožnosti, mu lahko določim ustrezen položaj na igrišču. Skratka, ni mi dolgčas, iz treninga v trening odkrivam nekaj novega in dobivam taktične zamisli.
Ni nikakršnih skrivnosti. Naš prvi in najpomembnejši cilj je, da vrnemo naslov v Maribor. Vse bomo podredili temu cilju, pri čemer pa bomo imeli v mislih tudi evropsko poletje. Ampak tako je bilo tudi v preteklosti. Nimamo drugih načrtov. Upam le, da bodo igralci prišli sveži, visoko motivirani, polni moči, da bomo lahko zavihali rokave.
Kako to mislite? Razočaran sem nad vprašanjem. Najin odnos je normalen in tak kot mora biti, vse drugo so kavarniške zgodbe. Sodelujeva, saj drugače ne gre. Prav pred dnevi sva se temeljito pogovorila o moštveni dinamiki, igralcih, prihodih in odhodih, o vsem, kar je treba vedeti, da lahko stopimo 'na plin'. Ne morem pa razkriti kadrovskih podrobnosti. Bomo videli, kaj bo prinesel zimski prestopni rok.
Z užitkom gledam najboljša moštva, še posebej angleška. Všeč mi je, kako igrajo. Toda najbolj pozorno spremljam Carla Ancelottija in njegov način dela pri Napoliju. Ne vem, ali je bil kdaj tako raznovrsten. Zelo je usmerjen k posebnostim tekem, veliko menjava igralce in prilagaja moštvo ter taktiko trenutku. Nima le 13 igralcev, marveč veliko več, da lahko drži visok ritem na vseh frontah. Mislim, da to prej ni počel. Ne v Londonu, Madridu ali Münchnu. V najboljših klubih je namreč preveč izjemnih posameznikov, v Napoliju je drugače. V povezavi z Napolijem me zato zanima tudi, kako se bo pri Chelseaju obnesel Maurizio Sarri. Ker ni vajen zmagovanja na veliki sceni in osvajanja lovorik, mu bo zelo težko.
V rubriki mariborski nogometni uspehi v letu 2018 zeva velika praznina. Zmagovalca in tekmovalca, kot ste vi, kar nenehoma poudarjate, neuspehi še dodatno motivirajo. Je sklepni del leta vrnil nasmešek na obraz?
Res je, da nismo ubranili naslova državnega prvaka, da smo ostali tudi brez pokalne lovorike, ampak vseeno ostajam pozitiven. Zaradi zdajšnjega trenutka, ki je dober in vse v klubu navdaja z zadovoljstvom. Jasno pa je, da ostaja grenak priokus, da nekaj pogrešamo, da nam manjka najslajše. Od tega ne bežim.
Tudi uvod v odlično ligaško jesen v Evropi se ni izšel po željah. Škotski velikan Rangers je bil srečnejši, toda zdi se, da ni bil tudi boljši in da je šla po zlu še ena velika priložnost.
Po malem se še kar ujezim, kako se nam je izmuznila iz rok. Dejansko Rangers ni bil boljši, od štirih polčasov smo bili slabši le dvajset minut in to drago plačali. Na takšni ravni se napake kaznujejo. Če jih je preveč, se še toliko težje izogniš kazni. Maribor jih je naredil preveč in tega se zavedam. Vedeti je treba, da so evropske tekme posebne. V prvem, drugem kolu kvalifikacij je vsaka malenkost odločujoča.
Na kakšen način so posebne?
Zahtevnejše so in se razlikujejo po tem, kako ustvarjaš in kaj neguješ v domačem prvenstvu. Ko tekmujemo v Evropi ali doma, se spreminja tekma, spreminja se način, kako biti boljši od nasprotnika. Gre za dva različna pristopa. Eno je tekmovati v ligi prvakov, drugo v državnem prvenstvu. Maribor se je poskušal učiti na vsaki tekmi in z zavestjo, da si ne sme privoščiti veliko napak. Avgusta mora biti odličen, pragmatičen, prilagodljiv, v vrhunski moštveni in posamični formi. Če je tak, potem zmore biti zmagovalen. Nam je to manjkalo, zato je osnovna zahteva, da smo vsako poletje maksimalno motivirani, da bi čim dlje ostali v Evropi.
Navkljub najprej izgubljeni ligaški bitki in nato še evropski je Maribor vidno napredoval. Postal je ustvarjalnejši, napadalnejši in veliko bolj všečen. Morda manj pragmatičen? Vas je močna in igralno drugačna Olimpija izzvala in spodbudila k igralnemu zasuku?
Ne, ne in še enkrat ne. Olimpija nima ničesar pri ustvarjanju naše filozofije in v ničemer nas ni izzvala ali spodbudila. Maribor je večji klub. Bistvo vsega je, da skozi tekmovanje spoznavaš lastne potenciale, dobivaš odgovore, kaj je za moštvo pomembnejše. Da je všečno ali osvaja lovorike? Za mene ni nobenega dvoma o tem, kaj želim. Lovorike! Hočem pa, da igramo nogomet, ki je privlačen za navijače in tudi meni. Naj bo mešanica vsega po malem, privlačnost igre mora biti, ampak na kratki ali dolgi rok videz ne prinese veliko. Ko se tega zavedaš, veš, na kakšen način si lahko uspešen.
Darko Milanič pravi, da s športnim direktorjem Maribora Zlatkom Zahovićem dobro sodelujeta. FOTO: Tadej Regent/Delo
Je Maribor igral najboljši nogomet?
Najboljši nogomet je takrat, ko se je moštvo v določenem trenutku sposobno odzvati razmeram na igrišču in moči tekmeca. Razmere se hitro spreminjajo, na eni tekmi si, na primer, lahko 80 odstotkov igralnega časa pred ali v tekmečevem kazenskem prostoru, na drugi si stisnjen na svojo polovico. Vem pa, da bi navijači radi gledali spektakle in zmage. Da skrajšam; na dolgi rok Mariboru obstoj prinašajo rezultati. Da, želim, da igramo napadalno in da navijače navdušujemo z razigrano igro s potezo več. Uživam v kombinatoriki, ampak raje bi videl, da v Evropi spišemo daljšo zgodbo od kvalifikacijskega kola ali dveh.
Reprezentanca je v krizi in je nekakšno ogledalo dela tega, kar ustvarjate v klubih. Maribor, kot največji klub v Sloveniji, naj bi poleg zmagovanja tudi vzgajal bodoče reprezentante. Ali je Maribor lahko ustvarjalec vodilnih reprezentantov?
Deloma se zavedam te odgovornosti, nikakor pa ne toliko, da bi bil ključen v tej selektivni piramidi. Na vsak način je Maribor v zadnjem obdobju namenil zelo veliko pozornost razvoju igralcev z največjim potencialom, predvsem mislim na kapitalce za slovensko reprezentanco. Trudimo se, ne čutim pa nič večje odgovornosti, kot sem jo imel doslej, ker sem vedno zelo discipliniran in odgovoren do sebe. Zato tudi od vsakogar želim ali zahtevam, da ima podoben pristop. Če se mi ne posreči, da nadarjenega posameznika dvignem na višjo kakovostno raven, to doživljam tako, da sem še bolj zagnan in si prizadevam, da bi ga še izboljšal.
Kako doživljate reprezentančno krizo?
V Sloveniji smo zahtevni navijači. Pričakovanja so vedno velika. Vzdušje ustvarjajo rezultati, ti so slabi, in temu primerno je klavrno vzdušje. Ampak moti me, mene kot prvega še posebej, da se hitro nehamo pogovarjati o reprezentanci. Da ni več daljših polemik, da se ne dogaja nekaj, kar bi vse skupaj še podžigalo. Toda prepričan sem, da bo Slovenija kmalu spet zmagovala, da se bo reprezentanca kar naenkrat znova prebudila. Samo zmagovati je treba in Matjaž Kek ve, kako. On zna slediti trendom v svetu, a se tudi zaveda, kaj je reprezentanci prineslo uspeh.
Prepričan sem, da se bo reprezentanca spet prebudila. Le zmagovati je treba in Matjaž Kek ve, kako.
Edina resnejša kriza po neodločenem domačem izidu proti Domžalam, porazu z Olimpijo in nato še srečnem napredovanju v pokalnem tekmovanju, je Maribor v zadnjem poldrugem mesecu dobesedno izstrelila. Tekmece ste premagovali kot za šalo, Olimpija je padla v krizo.
Najprej bi rad opravil z derbijem. V njem ne more biti strokovnost najpomembnejši dejavnik, v takšnih tekmah gre še za kaj več. Od izkušenosti, kakovosti, dnevne forme. Veste, kaj se je zgodilo? Slabih 20 minut in čisto nič drugega. Nismo bili popolnoma zanič ali da ne bi vedeli, kaj moramo početi. Podobno je bilo proti Rangersu v nesrečni prvi tekmi v Glasgowu in to sta bila tudi edina slabša trenutka v sezoni. Toda iz poraza smo prišli še močnejši. Zakaj? Zato ker fantje vedo, kako se morajo obnašati, vedo, kaj je naša osnova, da lahko zmagujemo in smo najboljši. Dovolj sem izkušen, da vem, da ne uprizarjam cirkusa, da je najpomembnejše, da vseskozi ohranjamo mirnost.
Maribor je bil raznolik, preskok v igri in tudi k všečnejšim izvedbam je bil vidno opazen. Kako ga pojasnjujete?
V trenutku, ko se nam je spomladi ponesrečil derbi in smo lovili zaostanek, smo se vrnili k bistvu. Da delujemo kot moštvo v vseh delih igre. Da smo drzni, šprintamo, se žrtvujemo drug za drugega, imamo podporo v klubu, na tribunah in se zavedamo svoje kakovosti. To so podrobnosti, ki smo jih nadgradili še s taktično dodano vrednostjo. Igramo bolj neposredno, smo hitrejši v izvedbi akcij ter napadu, tudi sposobni smo se prilagoditi v trenutku. Če je treba igrati v širino, tako igramo, če v globino, potem tudi.
Zadnja tekma z Rudarjem je morda najbolj razkrila moštveno podobo, ko je nogometa že vsem vrh glave, a je treba opraviti še zadnjo nalogo.
To sta bila izvedba in pristop na najvišji ravni. Trener si lahko samo želi, da bi bilo vedno tako. Moštvo je izpostavilo svoj splošen psihološki profil, v katerem so bili v ospredju zrelost, motiviranost, kolektiv in izstopajoči posamezniki.
Matjaž Kek (levo) po Milaničevi oceni pozna recept, kako zmagovati tudi na reprezentančni travni. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Kdo so posamezniki, ki so vas še posebej navdušili?
Ne bom jih izpostavljal, ker je najpomembnejše, kako deluje moštvo, kako zares veliko raznovrstnost igralcev izkoristim v igri. Širina mi omogoča, da se spreminjamo med tekmo. Jasno pa je, da taktiko podrejam tudi sposobnostim igralcem. Na primer, Amirju Derviševiću, da bi lahko iz njega izvlekel, kar najbolje zna, in da drugi izkoristijo, kar on lahko da. Pomembno je, da znam oceniti sposobnosti in odlike posameznikov. Dober primer je tudi Alexandru Cretu. Vedel sem za njegove dobre stvari, zaradi katerih smo ga pripeljali v Maribor, toda šele skozi treninge sem ga podrobno spoznal. Samo s poznavanjem njegovega značaja in igralskih zmožnosti, mu lahko določim ustrezen položaj na igrišču. Skratka, ni mi dolgčas, iz treninga v trening odkrivam nekaj novega in dobivam taktične zamisli.
Maribor se je pozimi že pripravljal za evropsko poletje, a Olimpija je postala tekmica, ki ne dovoljuje več spomladanske brezskrbnosti. Kako naprej?
Ni nikakršnih skrivnosti. Naš prvi in najpomembnejši cilj je, da vrnemo naslov v Maribor. Vse bomo podredili temu cilju, pri čemer pa bomo imeli v mislih tudi evropsko poletje. Ampak tako je bilo tudi v preteklosti. Nimamo drugih načrtov. Upam le, da bodo igralci prišli sveži, visoko motivirani, polni moči, da bomo lahko zavihali rokave.
Kako sodelujeta s športnim direktorjem Zlatkom Zahovićem? Sta spomladanske rane že zacelila?
Kako to mislite? Razočaran sem nad vprašanjem. Najin odnos je normalen in tak kot mora biti, vse drugo so kavarniške zgodbe. Sodelujeva, saj drugače ne gre. Prav pred dnevi sva se temeljito pogovorila o moštveni dinamiki, igralcih, prihodih in odhodih, o vsem, kar je treba vedeti, da lahko stopimo 'na plin'. Ne morem pa razkriti kadrovskih podrobnosti. Bomo videli, kaj bo prinesel zimski prestopni rok.
Imate sloves marljivega in discipliniranega moža, ki mu tudi na strokovnem področju ne uidejo svetovni trendi. Kaj ta trenutek najbolj usmerja vašo pozornost?
Z užitkom gledam najboljša moštva, še posebej angleška. Všeč mi je, kako igrajo. Toda najbolj pozorno spremljam Carla Ancelottija in njegov način dela pri Napoliju. Ne vem, ali je bil kdaj tako raznovrsten. Zelo je usmerjen k posebnostim tekem, veliko menjava igralce in prilagaja moštvo ter taktiko trenutku. Nima le 13 igralcev, marveč veliko več, da lahko drži visok ritem na vseh frontah. Mislim, da to prej ni počel. Ne v Londonu, Madridu ali Münchnu. V najboljših klubih je namreč preveč izjemnih posameznikov, v Napoliju je drugače. V povezavi z Napolijem me zato zanima tudi, kako se bo pri Chelseaju obnesel Maurizio Sarri. Ker ni vajen zmagovanja na veliki sceni in osvajanja lovorik, mu bo zelo težko.
