Za gol in koš več, ne manj

Še dobro, da nismo več v dobi bunkerjev, ko so se košarkarski finali v evroligah razpletali z rezultati 59:55 (Limoges : Benetton) ali 58:44 (Virtus : AEK). Tudi rokometni so se tu in tam vrteli okoli tega, kdo bo zabil manj golov, in ne kdo več. Hokejske obrambne bitke zaradi dinamike panoge morda niso bile tako moteče, čeprav ni redkost, da je tekme odločil en sam gol ali dva. Ne nazadnje se je kdo potožil, da so risi iz obrambnih postavitev dosegali največje zmage. Nogometna dolgočasnost, ki jo narekuje velemojster obrambnih taktičnih različic Jose Mourinho, je pogosto »oplemenitena« s kakšnim incidentom ali Portugalčevim vložkom pred tekmo, zaradi katere ni vidnih 90 minut »ubijanja« ritma igre.

Bunkeraštvo kot del taktične rešitve, in ne kot del problema in vsega, kar ta strategija prinese, je vselej hvaležna tema in me je pošteno zaintrigirala po pismu enega od bralcev. Obtožil me je, da preveč kritiziram Olimpijinega trenerja Igorja Bišćana. Zmotilo ga je, da sem nekoč odličnega nogometaša, obrambnega zveznega igralca, označil za boječega in da me moti njegova umirjenost, ki da je pozitivno vplivala na moštvo, v katerem spet vladata red in ustvarjalni mir. Da prinaša rezultate in da bi lahko vztrajanje pri kritikah o pomanjkanju njegovega poguma ali izpostavljanju njegovega prevelikega strahu privedlo do tega, da bodo navijači zahtevali njegovo zamenjavo. Gospoda Petra lahko potolažim, da zaradi mojih kritik navijači zagotovo ne bodo zahtevali Bišćanove glave. Lahko pa jim z drugačnim videnjem trenerjeve filozofije pomagam, da v celovit mozaik zložijo kamenčke. Kar želim, je le to, da vsaka malo bolj pomembna tekma ne bo en velik dolgčas zaradi trenerjeve boječnosti.

Res je, rezultat je najpomembnejši, toda pot do njega vodi na različne načine. Za bunkeraštvo ali za taktično previdnejši pristop je značilna čezmerna preračunljivost. Praviloma se zanjo odločajo trenerji z indoktrinirano usmeritvijo, drugi tudi zaradi svoje značajske slabosti, nezaupanja in pomanjkanja samozavesti. Ali pa so preprosto špekulanti! Malo je takšnih, ki so obrambni samo zaradi manj kakovostnega igralskega kadra. Bišćan je, tako kot njegov največji tekmec v slovenski ligi Darko Milanič, po nogometni izobrazbi branilec. Zanje je značilno, da pot do cilja iščejo z manj tveganja in stavijo na disciplino v igri. Da tvegajo le takrat, ko jim voda že pošteno teče v grlo. Defenzivec pa je bil tudi Srečko Katanec.

Tezi, da je defenziva rakava rana slovenskega nogometa in tudi značilnost slovenstva na preveč drugih (zunaj športa) področjih, bi bilo mogoče oporekati, toda dolgoročno ne prinaša napredka.

Slovenska nogometna reprezentanca in Maribor sta svoje največje podvige dosegala z obrambnimi filozofijami, toda hkrati je ta tudi onemogočala še večje zmage. Mariborska vloga boksarske vreče v ligi prvakov je eden od rezultatov obrambne strategije, reprezentančna pa ta, da je Slovenija ta trenutek v četrtem kakovostnem razredu v Evropi in brez igralca (vzgojenega doma) s presežno tržno vrednostjo. Da se nogometa v Sloveniji še ne da bolje tržiti.

Igor Kokoškov in Veselin Vujović sta lahko svetel zgled. Zmagovala sta zaradi koša in gola več.

Igor Bišćan je, tako kot njegov največji tekmec v slovenski ligi Darko Milanič, po nogometni izobrazbi branilec. Foto: Leon Vidic