Za nogomet se živi, za nogomet se umre

Po sobotnih vremenskih težavah je Argentina dan kasneje le dočakala prvo dejanje finala pokala libertadores med večnima tekmecema Boco Juniors in River Platom. 

Objavljeno
11. november 2018 18.00
Posodobljeno
23. november 2018 12.01
Vzdušje na Bombonieri je bilo že včeraj zelo dobro. FOTO: AFP
Buenos Aires - V istem trenutku, ko so sporočili, da se bosta Boca Juniors in River Plate vendarle pomerila v prvem dejanju za večno slavo, je gospodov dan postala hudičeva nedelja. Navijači Boce so se usedli v avtomobile in množično drli proti svoji La Bomboneri, potem ko so že mislili, da bodo morali na poslastico čakati ves teden.

»La final del mundo!« so napovedovali v Argentini, a nato so skoraj dobili »el final del mundo«. Besedna razlika ni velika, toda če so Argentinci s prvim izrazom napovedovali finale pokala libertadores med Boco Juniors  in River Platom, ki naj bi zaznamoval ves svet, je nato hudourniška sobota v Buenos Airesu zares spominjala na konec sveta.



Veter je premetaval drevesne krošnje, zato so na ulicah obležali prvi spomladanski cvetovi, redke mimoidoče so ogrožale padajoče trhlene veje in kdor je še spal, ga je namesto alarma prebudilo grmenje in žvižganje sunkovitega vetra. Jutranji vremenski obeti niso bili dobri, nadaljevanje z opoldanskimi močnimi nalivi je bilo še slabše, malce spokojnejše vreme je prešlo nad prestolnico šele po odpovedi tekme. Kmalu je bilo v boljšem stanju tudi nogometno igrišče, zato je zvečer po sprehodu čez zelenico strasti dodatno razgrel največji idol sedanje Bocine zasedbe Carlos Tevez: »Zelenica je povsem nared za igranje!«

image
Nedeljsko vreme je bilo skoraj popolno za nogometno tekmo. FOTO: Aljaž Vrabec


Prava poslastica brez zmagovalca
Na prvi tekmi je občinstvo na polni Bombonieri spremljalo izvrstno nogometno predstavo, ki se je končala z rezultatom 2:2. Obakrat je Boca Juniors povedla, River Plate pa je dvakrat uspel izenačiti in si priigrati dobro izhodišče pred povratno tekmo, ki bo na njihovem štadionu Monumental. Za Boco Juniors sta zadela Ramon Abila in Dario Benedetto, za River pa Lucas Pratto, Carlos Izquerdo pa je za izenačenje na 2:2 žogo pospravil v svojo mrežo. N. Gr. 

 

Daleč onkraj zavednega


Vroči pogovori v hladnem vremenu so dobili nove razsežnosti. Ali bi morali tekmo odpovedati že prej? Bi jo morali samo prestaviti za kakšno uro? Zakaj zelenice med najhujšimi nalivi niso prekrili? Naj tekmo prestavijo na dan kasneje, na termin med tednom ali za ves teden? In komu bo prestavitev bolj pomagala? Boci ali Riverju? Riverju ali Boci?

Vprašanj ni zmanjkalo, še manj odgovorov. Misli in ideje so si sledile s takšno hitrostjo, kot so nebo nad Buenos Airesom osvetljevali udari strel. Kljub odpovedi tekme so televizijski in radijski programi nadaljevali v enakem maratonskem razpredanju kot v preteklih desetih dneh in tudi odtisi črk na tipkovnicah pisočih novinarjev so verjetno že povsem zbledeli, ko pa so vsi skupaj samo zaradi enega finala (in dveh tekem) od sebe spravili toliko besed. 

Dan kasneje se je prestolnica prebudila v oblačno, vendar umirjeno nedeljo. Sem in tja je celo pokukal kakšen sončen žarek, vsa država pa je pričakovala odločitev glavnega sodnika Robeta Tobarja, kaj bo sporočil po dopoldanskem ogledu zelenice. Ko se je vrnil v tunel in dvignil palec, je bilo jasno vse - finale bo to nedeljo!

image
Vojaki so prvi pregledali navijače, ki so krenili proti štadionu. FOTO: Aljaž Vrabec


A če tega ne doživiš v živo, skorajda ne verjameš, da lahko samo en nogometni obračun preplavi vse ostalo. Televizijske analize o Boci in Riverju od jutra do večera spremljajo v vseh možnih javnih prostorih od kavarn, knjigarn do fitnesov, radijski pogovori o nogometu donijo v avtobusih in taksijih, nogomet je na naslovnicah vseh možnih časopisov. Na koncu je toliko razlag in podatkov, da ponovno ne verjameš ničemur več. Veš samo to, da je superclasico med Boco in Riverjem zamaknil Argentino daleč onkraj zavednega.
 

Bližje štadionu, manj orožja


Vsaj za silo so morali zbranost obdržati predstavniki varnostnih služb. Okoli štadiona so najbližje tri ulice zaprli že ob 8.30 zjutraj. Znotraj obroča so lahko šli le prebivalce slavne, a tudi revne soseske, ki resda privablja tujce, toda domačini od turističnih fotografij barvitih fasad iz nekega drugega časa nimajo kaj prida. Varnostni balon okoli štadiona je sicer imel več plasti. Na površju je najtršo skorjo predstavljala oborožena vojska, nekaj metrov za prvo zaporo je bilo še več avtobusov z vojaki v pripravljenosti. Orožja je bilo nato vedno manj. Na naslednjih križiščih so namreč čakali policijski specialci, bližnje štadionu policisti, povsem zraven so prevladovali varnostniki. 

image
Sodniki so v soboto kmalu spoznali, da so nalivi preveč razmočili zelenico. FOTO: Aljaž Vrabec


Če Argentinci radi potarnajo, kako je policija v mandatu sedanjega predsednika Mauricia Macrija prejela več pooblastil za »močnejši« nadzor nad ljudmi, je bil tokratni stik z vojaki in policisti precej človeški. Na vprašanje, kje je vhod za novinarje, so odgovorili povsem prijazno in kmalu postavili nasprotno vprašanje, od kje prihaja njihov sogovornik, zraven pa so posrkali še požirek ali dva iz svoje termovke z napitkom mate. Vendar je res še nekaj - takšen vtis je nastal, ko več tisoč glava navijaška množica še ni drla proti štadionu, ampak je čakala na drugi strani ograje med stojnicami z navijaškimi pripomočki in dišečimi klobasami in zrezki.
 

Pogostitev za tuje novinarje


Zaradi nogometne blaznosti Argentincem nikoli ne zmanjka težav (poleg vseh ostalih), a tokrat vedo, da so zaradi finala Južne Amerike pod drobnogledom vsega sveta. Za lepši vtis so pri Boci na pogostitev povabili vse tuje novinarje in jim pokazali nekaj klubskih prostorov, ki so urejeni, kot da je La Bombonera najnovejši štadion tega planeta. Vodja predstavitve je bil Rafael Veljanovich, že priimek pa nakazuje, od kod so proti Argentini krenili njegovi predniki: »Moj ded je iz Skopja, študij medicine je dokončal v Beogradu. Toda ker je od tedaj minilo že precej časa, nimamo v Makedoniji nobenega sorodnika več.«

Veljanovich dobro pozna podrobnosti o Viktorju Sulčiču (1895-1973), slovenskemu arhitektu Bocinega štadiona z izjemno akustiko in mojstrko gradnjo velikega objekta na malem prostoru. V naslednji sapi je potrdil tudi poznavanje slovenskih korenin Maria Poberšnika, enega od trenerjev v nogometni šoli Boce Juniors. 

image
Notranji prostori štadiona La Bombonera so precej bolj urejeni kot tribune in zunanjost. FOTO: Aljaž Vrabec


In ko smo tri ure pred tekmo obujali spomin na slovenske in makedonske prednike v Argentini, so na štadionu že prepevali prvi navijači. Zaradi odpovedi sobotne tekme so bili kasneje razočarani. Eden je potarnal, da se je za prazen nič pripeljal iz skoraj 700 kilometrov oddaljene Cordobe in da se mora vrniti domov še isto noč, toda nič hudega - takoj je zatrdil, da bo za svojo Boco dan kasneje opravil isto pot. Verjetno bi ga lahko zaustavil samo konec sveta, tako kot je prometna nesreča vzela življenje štirim mladeničem, ki so v soboto potovali na ogled finala. Za nogomet se živi, za nogomet se umre. V Argentini zagotovo. 

Zaradi varnosti brez gostujočih navijačev

Zaradi številnih navijaških izgredov in smrtnih žrtvev na argentinskih štadionih že nekaj let ni gostujočih navijačev. Čeprav gre tokrat za finale v mednarodnem tekmovanju, so se pri Boci Juniors in River Platu strinjali, da si obe tekmi ogledajo samo domači privrženci. Navijači Riverja so se zato zbrali pri svojem El Monumentalu in pripravili fantastično vzdušje tudi na drugem koncu Buenos Airesa. Toda le delček vsega je doživel japonski navijač Isamu Katu. Kar 33 ur je potoval v eno smer, da bi si v soboto ogledal prvo tekmo svoje Boce, do nedelje popoldan pa ni mogel več počakati, saj je moral danes v službo. Težave so imeli tudi argentinski navijači iz oddaljenih mest v državi, a so zato za nekaj dobre volje poskrbeli pri Boci, saj so za navijače iz ostalih argentinskih provinc v soboto pripravili toplo večerjo.