Zakaj Luka ne more, Jan in Andrej (bi) lahko
Izbor slovenskega napadalca št. 1 bo za nogometnega selektorja Matjaža Keka tudi stvar občutka.
Odpri galerijo
Andraža Šporarja (levo) v ospredje postavlja telesna moč, Luko Zahovića (v sredini) pa prefinjen občutek za gol. FOTO: Tomi Lombar/Delo
Nogometna tržnica zadnjih dveh, treh prestopnih rokov razkriva, da so robustni napadalci znova zakon. Posodobljene različice nekdanjih klasičnih devetic, ki so se znala smukati v kazenskem prostoru in so se praviloma znašle tam, kjer so morale biti, so iskano blago.
Resda so majhni, spretni, iznajdljivi, tehnično dovršeni messiji še vedno vredni več, toda čarovnikov, kot je mali Argentinec, je mogoče prešteti na tri prste ene roke. Ob bok Lionelu Messiju bi lahko bili še Eden Hazard, Neymar in morda Kylian Mbappe, ki je nekakšen hibrid ali "model prihodnosti" z veliko šprinterske dodane vrednosti. Njegovo nasprotje je najboljši napadalec v Angliji, Argentinec Sergio Agüero. On je poseben tip, majhen, tečen kot muha, a klasični ostrostrelec. Ne ukvarja se veliko s tem, da bi z ustvarjalnostjo pripomogel k privlačni igri, pač pa ga zanima izključno, kako zabiti gol.
Trend k orjakom je zasukal razvoj. Nekdanji robustneži okornega koraka in gibov z omejeno kilometrino so se spremenili v nemara najbolj raznovrstne igralce. Morda niti ene od prvin ne obvladujejo najbolje, toda seštevek solidne tehnične dovršenosti, telesne moči v povezavi z njihovimi obrambnimi in napadalnimi vlogami, nepopustljivosti, srčnosti, nesramnosti, taktične spretnosti in iznajdljivosti, jih postavlja v ospredje. Hkrati premorejo veliko voditeljske drže.
Tipični predstavniki so Anglež Harry Kane (188 cm), Hrvat Mario Mandžukić (190 cm), ki je še starec med sodobnimi silaki, naturalizirani Španec Diego Costa (188 cm). Če pokukam v tabore tekmecev Slovenije v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo, Poljske in Avstrije, izstopajo štrije napadalci. Trije so Poljaki, najboljši strelec Robert Lewandowski (185 cm) in njegovi sodobnejši različici Arkadiusz Milik (186 cm) ter Krzysztof Piątek (183 cm). Slednji je povsem obnorel Italijane, še posebej privržence Milana, ki v njem vidijo novega Andreja Ševčenka. Res ima v nogah dinamit. Naše severne tekmece zastopa srbski Dunajčan Marko Arnautović (192 cm).
Trendom se pri izbiri napadalcev v slovenski reprezentanci bržkone ne bo izognil niti slovenski selektor Matjaž Kek. Ne bo mu lahko. Robert Berić (188 cm) in Andraž Šporar (186) sta v rahli prednosti pred Andrejem Vombergarjem (187) in malo večji pred najmlajšim Janom Mlakarjem (183). Četverica sodi v kategorijo sodobnih napadalcev. Toda Kekov "črv" bo najspretnejši strelec med njimi in igralec s krepko najboljšim občutkom za gol, Luka Zahović. Sin najboljšega strelca slovenske reprezentance Zlatka Zahovića ima, kot je očitno, premalo centimetrov (177 cm) in mišic. Že v obdobju, ko je blestel njegov oče, bi imel težave. Zlatko je bil zvezni igralec in je iz ozadja zabijal gole. Toda Luka bo, če ne bo poškodbe, za Maribor zabijal gole in še prefinjene povrhu.
Na Kekov predvsem lokal patriotski izziv (tvega, da si bo nakopal jezo Mariborčanov, če Luka ne bo v najožjem izboru napadalcev) bi lahko vplival trg. Ta je za Luko krut in bi lahko presodil pri Kekovi izbiri. Ni skrivnost, da je Luka na vrhu seznama igralce za prodajo v močnejše lige in klube. A kluba, ki bi zanj plačal toliko, kot hoče oče, ni. Pri Mariboru bi sicer Luka lahko še najmanj desetletje zabijal gole in bi bil bržkone z naskokom najboljši strelec SNL v zgodovini z debelo prednostjo pred Marcosom Tavaresom, toda potem bi se moral sprijaznit le z vlogo lokalnega frajerja.
Dokler »mali Zaho« ne bo zabijal zunaj slovenskih meja, pa velja, zakaj Luka ne more, Jan in Andrej pa (bi) lahko.
Resda so majhni, spretni, iznajdljivi, tehnično dovršeni messiji še vedno vredni več, toda čarovnikov, kot je mali Argentinec, je mogoče prešteti na tri prste ene roke. Ob bok Lionelu Messiju bi lahko bili še Eden Hazard, Neymar in morda Kylian Mbappe, ki je nekakšen hibrid ali "model prihodnosti" z veliko šprinterske dodane vrednosti. Njegovo nasprotje je najboljši napadalec v Angliji, Argentinec Sergio Agüero. On je poseben tip, majhen, tečen kot muha, a klasični ostrostrelec. Ne ukvarja se veliko s tem, da bi z ustvarjalnostjo pripomogel k privlačni igri, pač pa ga zanima izključno, kako zabiti gol.
Sergio Agüero je s 172 cm najnižji izraziti strelec. FOTO: AFP
Trend k orjakom je zasukal razvoj. Nekdanji robustneži okornega koraka in gibov z omejeno kilometrino so se spremenili v nemara najbolj raznovrstne igralce. Morda niti ene od prvin ne obvladujejo najbolje, toda seštevek solidne tehnične dovršenosti, telesne moči v povezavi z njihovimi obrambnimi in napadalnimi vlogami, nepopustljivosti, srčnosti, nesramnosti, taktične spretnosti in iznajdljivosti, jih postavlja v ospredje. Hkrati premorejo veliko voditeljske drže.
Tipični predstavniki so Anglež Harry Kane (188 cm), Hrvat Mario Mandžukić (190 cm), ki je še starec med sodobnimi silaki, naturalizirani Španec Diego Costa (188 cm). Če pokukam v tabore tekmecev Slovenije v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo, Poljske in Avstrije, izstopajo štrije napadalci. Trije so Poljaki, najboljši strelec Robert Lewandowski (185 cm) in njegovi sodobnejši različici Arkadiusz Milik (186 cm) ter Krzysztof Piątek (183 cm). Slednji je povsem obnorel Italijane, še posebej privržence Milana, ki v njem vidijo novega Andreja Ševčenka. Res ima v nogah dinamit. Naše severne tekmece zastopa srbski Dunajčan Marko Arnautović (192 cm).
Trendom se pri izbiri napadalcev v slovenski reprezentanci bržkone ne bo izognil niti slovenski selektor Matjaž Kek. Ne bo mu lahko. Robert Berić (188 cm) in Andraž Šporar (186) sta v rahli prednosti pred Andrejem Vombergarjem (187) in malo večji pred najmlajšim Janom Mlakarjem (183). Četverica sodi v kategorijo sodobnih napadalcev. Toda Kekov "črv" bo najspretnejši strelec med njimi in igralec s krepko najboljšim občutkom za gol, Luka Zahović. Sin najboljšega strelca slovenske reprezentance Zlatka Zahovića ima, kot je očitno, premalo centimetrov (177 cm) in mišic. Že v obdobju, ko je blestel njegov oče, bi imel težave. Zlatko je bil zvezni igralec in je iz ozadja zabijal gole. Toda Luka bo, če ne bo poškodbe, za Maribor zabijal gole in še prefinjene povrhu.
Najmočnejše orožje Olimpijinega silaka Andreja Vombergarja (levo) je igra z glavo. FOTO: Tadej Regent/Delo
Na Kekov predvsem lokal patriotski izziv (tvega, da si bo nakopal jezo Mariborčanov, če Luka ne bo v najožjem izboru napadalcev) bi lahko vplival trg. Ta je za Luko krut in bi lahko presodil pri Kekovi izbiri. Ni skrivnost, da je Luka na vrhu seznama igralce za prodajo v močnejše lige in klube. A kluba, ki bi zanj plačal toliko, kot hoče oče, ni. Pri Mariboru bi sicer Luka lahko še najmanj desetletje zabijal gole in bi bil bržkone z naskokom najboljši strelec SNL v zgodovini z debelo prednostjo pred Marcosom Tavaresom, toda potem bi se moral sprijaznit le z vlogo lokalnega frajerja.
Dokler »mali Zaho« ne bo zabijal zunaj slovenskih meja, pa velja, zakaj Luka ne more, Jan in Andrej pa (bi) lahko.
