Zaupni klepet s sovražnikom

Legendi nogometa Diego Maradona in Pele sta dvignili na noge Argentince.

Objavljeno
13. junij 2016 01.34
Eduardo Brozovič
Eduardo Brozovič
Čez devet dni bodo minila okrogla tri desetletja, odkar je Diego Maradona pokazal obe plati svoje genijalnosti. Najprej z znamenitim golom z »božjo roko«, nato še z veličastnim slalomom med angleškimi nogometaši, s katerim je kronal četrtfinalno zmago in Argentini odprl vrata do drugega naslova svetovnega prvaka. Takrat je postal sovražnik številka 1 Otočanov in nesmrtni junak med rojaki, toda minuli četrtek je v njihovih očeh izgubil avreolo.

Argentinci so svojemu Dieguitu oprostili najrazličnejše škandale na igriščih in v zasebnem življenju. Mnogi so jih pripisovali njegovi nemirni duši in revolucionarni naravi, saj se za razliko od številnih športnih legend ni spogledoval z visokimi funkcionarji, ampak se je raje potegoval za pravice majhnega človeka. Zanje je bil nekakšen nogometni Che Guevarra, kultni gverilec, ki so mu šle v nos nečednosti v politiki in vrstah FIFA, še preden so te udarile na plano. Zato jim je bilo njegovo rivalstvo z legendarnim Pelejem ob dolgoletni verbalni vojni o tem, kdo je najboljši nogometaš vseh časov, že kar simpatično. Brazilec je pač iz povsem drugačnega testa, vedno mu je bila bližja aristrokracija, svoje pa je kajpada storila tudi večna konkurenca med njunima domovinama. Toda njuno sovraštvo je očitno zdaj preteklost. Maradona med ekshibicijsko tekmo nekdanjih asov v Parizu ni le obljubil Peleju, da je prepirov med njima konec, ampak mu je zaupal svoje osebno mnenje o Lionelu Messiju, ki za zvezdnika Barcelone ni ničkaj pohvalno. To pa je za Argentince že podobno veleizdaji.

»Diego, ali osebno poznaš Messija?« je Pele nič hudega sluteč vprašal Maradono, ki mu je odgovoril pritrdilno. Nenazadnje je bil selektor argentinske reprezentance na SP 2010, na katerem je pogorela v četrtfinalu proti Nemčiji (0:4), Messi pa na celotnem prvenstvu ni dosegel niti enega gola. »Pa je dober človek?« je nadaljeval Brazilec. »Je, ampak nima osebnosti. Nima značaja, da bi bil lahko vodja,« je odvrnil Argentinec, njegov sogovornik pa je zaokrožil kratek klepet: »Razumem. Ni takšen, kot so bili mnogi v najinih rodovih.«

Vse skupaj bi minulo povsem neopaženo in brez posledic, če bi objeti upokojeni legendi opazila v bližini šopek mikrofonov. Eden od teh je bil prižgan in ju je razkrinkal, čeprav njune besede niso zelo daleč od resnice. Vsesplošno znano je, da tržna usmerjenost sodobnega športa že kar sili najboljše k drugačni naravnosti od tiste, na kakršno so prisegali asi prejšnjih desetletij in postavljali moštveni interes daleč pred osebni ego. Marsikaj podobnega na Messijev račun so izrekli tudi ljubitelji nogometa v Argentini, razočarani, ker v državnem dresu igra opazno slabše kot pri Barceloni. Za zgled so mu ponujali prav Maradono, ki je z zasedbo povprečnežev osvojil mundial 1986 in se štiri leta kasneje prebil v finale. Toda nekaj drugega je, če te iste besede izreče Dieguito, in kar je najhuje – Peleju.

»Vedno smo mu stali ob strani, tudi ko ni imel prav, saj nam je podaril toliko veselja, da priigranega kredita preprosto ni mogel porabiti. Z vsakim letom se nam je celo zdelo, da vidimo še kakšnega dodatnega igralca v angleški obrambi, ki jo je osmešil, toda zdaj ni več isti Diego. Kar je storil, ne more imeti opravičila. Ni potrebno poznati Messijeve intime, da bi se zavedali njegove sramežljivosti ali da ni tako močna osebnost, kot sta bila Maradona ali Daniel Passarella. Najhuje pri vsem je, iz čigavih ust je prišla sodba in komu jo je izrekel. Ali zdaj zaupno klepetamo že s sovražnikom?« je čustveno zapisal kolumnist argentinskega športnega dnevnika Ole, ki je ponudil enega od zelo podobnih zapisov v medijih. Za vse sta Diego Maradona in Pele le veliki poglavji v zgodovini, Lionel Messi pa je tisti, ki lahko ponudi veselje novim rodovom, čeprav tudi on ni brezhiben.

Pele je tokrat le postavil nedolžno vprašanje, a je gladko dobil tekmo.