Zimske in spomladanske zablode še tepejo Olimpijo

Ljubljana – Domžale z manjšo neprijetnostjo in Gorica s kančkom sreče sta ostala v Evropi, iz nje je brez izstreljenega naboja izpadla Olimpija. To je izkupiček slovenskega trojčka v 1. kolu kvalifikacij za evropsko ligo. V 2. kolu bosta Gorica in Domžale v četrtek v gosteh igrala prvo tekmo proti Panioniosu (21) in Valurju (22).

Pa se je še en nogometni večer v Stožicah zapisal v knjigo neuspehov. Škoda, skoraj 5000 navijačev je bilo nabrušenih, glasno so spodbujali zeleno-belo moštvo.

»Izgubili smo tekmo, v kateri smo imeli popolno premoč. Smo boljše moštvo, le načina, kako bi jih strli, nismo našli,« se je pridušal Olimpijin trener Igor Bišćan, čigar tekmovalni štart na klopi zeleno-belih bo imel tudi v njegovi poklicni biografiji črn madež. V nizanju misli je zadel marsikatero bistvo, toda zavoljo številnih zmot, vključno zimskih ter pomladnih – večino je večino podedoval –, je vlekel neposrečene poteze, značilne za trenerja s premalo izkušenj.

Bišćan je vztrajal pri igri z enim srednjim napadalcem, namesto da bi, ko je voda že tekla v grlo, od igre odrezanemu, nemočnemu in vse bolj motečemu Leonu Benku (finska štoperja sta z njim opravila brez težav) dodal še drugega nebodigatreba napadalca Blessinga Elekeja. Kljub vsemu bi bilo organizirane, disciplinirane in taktično do zadnje obrambne podrobnosti pripravljene tekmece bolje napasti z dvema »nesposobnima« napadalcema kot samo z enim. Kdo ve, morda pa bi po enemu od številnih tehnično neuporabnih predložkov žoga v gneči pred vrati zadela nekoga v nogo in se odkotalila v vrata. Seveda bi ta poskus izzval taktične rokade, od štartne postavitve 4-2-3-1 in rezervne 4-3-3, do 4-4-2 ali tudi 3-5-2, pri čemer pa bi tudi najmanj usposobljeni »strokovnjaki« takoj pripomnili, da Olimpiji ni pomoči, dokler ne bo sposobna kolikor toliko napadati po bočnih položajih.

Olimpijina šibkost v učinkovitosti izvira iz neustreznega nabora tujcev in lenobe ali »teme« pri iskanju sposobnejših slovenskih igralcev. Tomislav Tomić je okrepitev, Goran Brkić (še) ne. Z nekaj smole, če bi bila zdrava Kingsley Boateng in Denis Klinar, bi bila podoba na igrišču vsaj nekoliko bolj resnejša, nevarnejša in bržčas tudi učinkovitejša, kot jo ima Olimpija na bokih s premladima in neizkušenima Isaahom Abassom in Nathanom Oduwo. Njuna prebojnost na velikem prostoru ni tako sporna, na manjšem in zgoščenem zahteva tudi pomoč v podvojevanju. A kaj, ko ima Olimpija v Dinu Štiglecu na levem branilskem boku komajda uporabnega igralca in z velikim dvomom o tem, če je sploh boljši kot odpisani in tekaško sposobnejši in predvsem hitrejši Aljaž Krefl. Branko Ilić pa je tako ali tako zgolj začasna rešitev.

Bišćanova sokrivda – igralci so kljub vsemu glavni krivci, med katerimi ni bilo rešitelja – je v tem, da ni imel načrta B. Še posebej, ker je tudi izvedba načrta A imela preveč slabosti. V takšnih tekmah je dodana vrednost tudi potrpežljivost, vztrajanje pri ponavljanju, čakanje do »onemoglosti« na pravi trenutek, a trener tudi tega igralcem ni vcepil v glavo. Seštevek vseh napačnih potez je nazadnje tudi pomanjkanje sreče. Vratar Nejc Vidmar je bil še drugič presenečen.

O pozitivnih stvareh v igri, o katerih je govoril Bišćan, se nihče in razen strokovnega štaba ni menil in se še lep čas ne bo. Vidne bodo samo takrat, ko bo Olimpija zmagovala in igrala učinkovito ter lepo za oko. To pač mora biti ideal moštva iz glavnega mesta proti na papirju slabšim nasprotnikom, kar je zmagovalka Vaasa bila, o čemer veliko pove skupna statistika dveh tekem – streli: 21:4, koti: 14:1, posest žoge v %: 58:42. Navzlic vsemu pa Vaasa ni tako naivna, eksotična pa prav toliko, kot je Olimpija za Fince, Norvežane, Švede ...

Nov spodrsljaj naj pri predsedniku NK Olimpija Milanu Mandariću ne bi prižgal rdeče luči. Bišćan je pri njem dobil nekaj več kredita, toda brez novih svežih moči (in odpuščanj) v podobi igralcev z dodano vrednostjo še ne bo veliko sreče.