Poplesujejo z vesli od Pirana do Benetk

Piran – »Ljubitelji tradicionalnega beneškega veslanja iz beneškega društva Canottieri Giudecca so nas naučili, da je veslanje lahko nekaj zelo lepega in elegantnega, nekakšen ples na morju,« je povedala Duška Žitko, ena od 25 veslačic, ki so se v torek zjutraj podale na 150 kilometrov dolgo pot od Pirana do Benetk.

Ob veslih bodo poplesavale pet dni, predvsem po lagunah in kanalih ob italijanski obali. Žulje bodo štele na koncu, predvidoma v soboto zvečer pred klubom Canottieri Giudecca. Najtežji je bil začetek, saj sta morali slovenska in beneška ekipa še pred opoldanskim močnim maestralom preveslati prvih 20 kilometrov do Barbane pri Gradežu.

Zamisel je zorela od marca leta 2015. Takrat se je nekaj piranskih deklet in žena iz piranske Skupnosti Italijanov, a tudi nekaj drugih, odpravilo na obisk v veslaški klub na Giudecco, kjer negujejo tradicionalno beneško veslanje. Idejna vodja je Pirančanka in nekdanja knjižničarka Amalia Petronio, ki jo je zanimalo vse, kar Istro povezuje z Benetkami. Tako so Pirančanke vzpostavile stik z dvema Benečanoma, Ugom Pizzarellom in Luigijem Divarijem, ki sta jih navdušila za tradicionalno žensko veslanje. Muzejska svetnica iz Pomorskega muzeja Piran Duška Žitko opisuje, da so jim »še isto leto podarili staro plovilo – beneški topo. Pripeljali smo ga v prostore Pomorskega muzeja Piran v nekdanje skladišče soli ter ga predvsem s pomočjo Skupnosti Italijanov in prostovoljnega dela primerno obnovili in letos začeli veslaške treninge. Pri tem nam ves čas svetujejo in pomagajo beneški veslači«. »Čeprav je veslanje na videz surov šport, so tehniko veslanja v Benetkah tako izpilili, da deluje graciozno in elegantno. Res kot ples. V tehniki veslanja je skrita skoraj tisočletna zgodovina in kultura bivanja velikih Benetk,« pravi Žitkova.

Ohranjanje vezi

Namen učenja beneškega veslanja nista samo šport in rekreacija. Najpomembnejše je obujanje tradicije in starih povezav med kraji z obeh strani severnega Jadrana. »V Istri seveda niso imeli enakih plovil kot v Benetkah, tudi veslali so morda drugače, čeprav imamo dokumente, ki dokazujejo, da so tudi v Istri veslali stoje. Ženske so prevažale predvsem vrtnine in poljske pridelke. Veslali so, ko ni bilo vetra, in to vse do takrat, dokler niso začeli uporabljati motornega pogona. Veslajo po vsem Jadranu, povsod nekoliko drugače, ampak mi si prizadevamo predvsem za obuditev stare navade,« pojasnjuje Žitkova.

Poznavalec starih bark in ladjarstva v Istri Slobodan Simič Sime sicer trdi, da ženske v Piranu nikoli niso veslale tako, ker so imele drugačne čolne, gotovo pa so veslale in pomagale svojim možem pri številnih delih. Benečani so imeli drugačna plovila že zato, ker so pluli v mirni laguni in ker so plovila potrebovali za transport.

Veslačice so se podale na galjotsko tlako z dvema posebnima čolnoma tipa caorlina, dolga okoli deset metrov in težka od 500 do 600 kilogramov. Na vsakem lahko vesla po šest žensk. Ker imata ravno dno, nista najprimernejša za visoko morje in živahne morske valove. Veslanje na njiju je užitek, a po dolgih urah zaveslajev, se utrudi še tako izklesana veslaška roka. Zato so se podale na veslaški safari v dvojnem številu in s spremljevalno barko.