Tiskane izdaje
Olimpijska leta so bila za Petra Kauzerja posejana kot prekletstva vražjih sil sredi pravljičnega vrta. Vsaj do včerajšnjega srebrnega popoldneva v Deodoru. Neizmerno razočaranje mu je prineslo že leto 2004, ko se ni uvrstil v slovensko reprezentanco slalomistov na divjih vodah za Atene. Štiri leta pozneje je potoval v Peking kot eden od favoritov, a izpadel že v polfinalu in na cilju togotno zlomil veslo. Pred odhodom v London, kjer je na slovesnem odprtju iger 2012 nosil slovensko zastavo, pa je odločno napovedal, da ga zanima le zlata kolajna. Toda po najboljšem polfinalnem rezultatu se je moral zadovoljiti s šestim mestom in besednim obračunavanjem s »kavčerji«, ki so mu očitali, da se je preveč šopiril, in pokritizirali njegovo psihično pripravljenost.
Mešanica odzivov, grenkih pilul in novih velikih uspehov na brzicah, pa tudi razumljiva preobrazba po rojstvu hčerke Nole, so mu vendarle pomagali izoblikovati značaj in spretnost pri javnem nastopanju. »Kolajna gor ali dol. Pomembno je, da smo zdravi,« je skrivnostno dejal pred odhodom na svoje tretje OI. Plamen v srcu je kljub diplomatskim besedam gorel z enako močjo in 10. avgust 2016 je prinesel težko pričakovani vrhunec. Z drugim mestom na veliki olimpijski tekmi, s katerim je ponovil podvig Andraža Vehovarja iz Atlante, je Kauzer dopolnil svojo zbirko, v kateri so dve zlati kolajni s svetovnih prvenstev 2009 in 2011, naslov evropskega prvaka 2010, srebro z EP 2005 in 2007, tri skupne zmage v svetovnem pokalu ter kar šest odličij v moštvenih nastopih. In še kakšno lovoriko več bi si prislužil, če ne bi izgubil sezone 2014 zaradi poškodbe rame.
Olimpijska kolajna za 32-letnega Hrastničana, zaposlenega v Slovenski vojski, nima primere. O njej je sanjal, odkar je pred poltretjim desetletjem prvič sedel v kajak in prisluhnil nasvetom očeta Petra starejšega, nekdanjega odličnega tekmovalca, po katerem je podedoval gene in vzdevek »Kapsl«. Njuno tesno sodelovanje na družinski in športni ravni še vedno traja, kar ima svoje prednosti in slabosti, toda dolg niz skupnih podvigov potrjuje, da je vsekakor plodno. Sam pravi, da v življenju nasploh ni popolnosti. K njej lahko le stremiš, dosegel pa je ne boš nikoli. Brezhibnosti se je po svoji oceni najbolj približal pred sedmimi leti, ko je v Seu d'Urgellu prvič osvojil naslov svetovnega prvaka. Zaradi bogatih izkušenj pa je letos znal mojstrsko usmeriti misli k največjemu preostalemu cilju. Potem ko je maja zasedel četrto mesto na EP zaradi naknadnega časovnega pribitka, na dveh tekmah svetovnega pokala, na katerih je startal, pa pristal na tretjem in osmem mestu, je dobil poplačilo za vse. In še zdaleč ne po naključju. »Olimpijske igre se ne zgodijo, ampak jih moraš sam speljati. Od začetka do konca,« ga je naučilo življenje.
