Roki v jezi zaklel, nato znancu stisnil roko

Rio de Janeiro – Kot že nekaj slovenskim športnikom se je tudi Roku Drakšiču zalomilo na prvi oviri. Ni ponovil predstav Adriana Gomboca in je v uvodnem dvoboju olimpijskega turnirja v judu do 73 kg izgubil z Izraelcem Sagijem Mukijem. Drago ga je stala neprevidnost in pristal je na hrbtu.

Če je Gomboc dan prej tri borbe dobil z iponom, preden mu je zmanjkalo moči, pa je njegov kolega iz kluba Z'dežele Sankaku že takoj doživel hladno prho. Morda je bil celo malce preveč sproščen, potem ko je tekmec hitro prejel kazni. Trenutek nepazljivosti mu je po dobrih dveh minutah vzel sanje o vrhunskem dosežku na tretjih OI, potem ko je tudi v Pekingu '08 ostal brez uvrstitve (do 60 kg) in v Londonu 2004 izpadel v osmini finala (do 66 kg).

Muki res ni bil tekmec, ki bi ga veljalo vzeti zlahka, lani je osvojil naslov evropskega prvaka v Bakuju, toda vsekakor je bil premagljiv. Judoist iz Griž pri Žalcu se namreč ponaša s šestimi kolajnami z EP. V prejšnjih štirih medsebojnih obračunih z Mukijem pa je bil trikrat boljši. Tekmovalca se zelo dobro poznata, saj večkrat na leto trenirata skupaj, povezuje ju tudi isti dobavitelj kimon.

»Vedel sem, da je Izraelec v prvih treh minutah zelo agresiven, nato pa začne popuščati. Moral bi vztrajati pri svojem načinu borbe, ampak po toči je prepozno zvoniti,« je dejal Drakšič, ki se zaveda, da je v judu mogoče vse, a tekmovalec s takšnimi izkušnjami, kot jih ima 29-letni Štajerec, bi moral znati unovčiti prednost, ki jo je imel po dveh tekmečevih rumenih kartonih. Je bila kriva napaka ali zares odličen met Izraelca? »Vsakega nekaj, skupek obojega. Nazadnje, ko sva se borila v Düsseldorfu, je bil on v prednosti in sem ga vrgel tik pred koncem. Z njim so vselej čudne borbe, redno se izmenjujeva v vodstvu,« se je tudi njun najpomembnejši dvoboj zasukal, tokrat na škodo slovenskega aduta. Razočaranja ni skrival in to se bo v prihodnjih dneh gotovo še stopnjevalo. »Ne vem, kako sem ga lahko tako polomil. Nikdar se še nisem tako dobro počutil v borbi z njim, imel sem nadzor, vse njegove napade sem zlahka ubranil. V bistvu je imel samo en zares nevaren napad, ki je bil zame usoden. Mogoče sem se napačno odzval, hotel sem se vreči na drugo stran, namesto da bi ga 'zablokiral'. Ampak zdaj je, kar je,« je podoživel »Roki« in priznal, da je najprej po porazu iz jeze izrekel grdo besedo, vseeno pa potem športno priznal poraz tekmecu: »Tudi on je imel odgovore na vse moje napade, ampak ena napaka v judu lahko pomeni konec. Če sem se v Londonu pritoževal nad sodnikom, sem si bil tu sam kriv.« Tudi Žolnirjeva, prvakinja iz Londona, je krivdo za neuspeh pripisala trenutku nepazljivosti: »Roki je vodil in moral bi odpeljati borbo do konca. Lepo je začel, ampak ne bi smel narediti te napake.«

Da bi Drakšič nastopil tudi v Tokiu '20, je malo verjetno, vsaj tako pravi. »To so bile že moje tretje OI, kar je kar veliko. Najprej si moram oddahniti, nato pa bom videl, kako bo.« Glede prihodnosti juda v Sloveniji ga ne skrbi. »Gomboc je dosegel najboljšo moško uvrstitev v judu na OI. Zdaj imamo tukaj še tri žezla v ognju. Kar zadeva mladi rod, pa menim, da je dovolj podmladka. Tina (Trstenjak) in Ana (Velenšek) sta še vedno mladi, tukaj sta Adrian in Miha (Žgank) in še prihajajo novi borci. Prepričan sem, da bomo Slovenci tudi na Japonskem lahko stiskali pesti za svoje šampione,« napoveduje Drakšič.