Vsi so trenirali, zdaj je čas, da uživajo

Radovljica – Olimpijsko srebro, s katerim je nekdanja plavalka Sara Isaković uresničila svoje športne sanje, je še vedno shranjeno v škatlico, v kateri ga je prejela v Pekingu pred osmimi leti. Pogosto ga namreč pokaže plavalcem, s katerimi sodeluje kot psihologinja. Jeseni bo v Dubaju, kjer prebiva, odprla svoje podjetje. Pred tem pa jo čakajo OI v Riu, na katere se odpravlja v vlogi vodje slovenskih navijačev.

To bodo po Atenah 2004, Pekingu 2008 in Londonu 2012 četrte OI za Isakovićevo, toda prve, na katerih ne bo tekmovala. »Nisem si predstavljala, da bom okusila olimpijski duh tudi po koncu športne poti. Delila bom izkušnje, skupaj z 18 navijači bomo spodbujali naše olimpijce in se zabavali. Zelo sem hvaležna za ta izziv,« se je 28-letnica na plavalnem mitingu v Radovljici, na katerem je podeljevala kolajne najboljšim, veselila prijetne naloge, ki ji jo je zaupal Olimpijski komite Slovenije.

Dve leti sta minili, odkar je končala kariero. Plavalna iskra se v njej vsakič zaneti, ko gleda velika tekmovanja na televiziji in svoje nekdanje tekmice. »Pred štartom mi srce še vedno bije, postanem živčna, kot bi tekmovala. Verjetno bo tovrstnih občutkov z leti vse manj,« je razmišljala sogovornica, ki še vedno veliko časa preživi v vodi. Zdaj, ko je v Sloveniji, pogosto plava do blejskega otoka, v Dubaju pa v bazenu z otroki, starimi med 12 in 16 let, s katerimi dela kot psihologinja. V tej vlogi sodeluje tudi s piloti. Letos je namreč magistrirala iz t. i. performance psihologije, ki temelji na tem, kako posameznik v danem trenutku da vse od sebe, da doseže optimalni nastop.

»Ko registriram podjetje, bo ta zgodba dosegla še eno višjo raven,« je opisala novo življenjsko poglavje. Na kakšen način pa sodeluje s strankami, denimo mladimi plavalci? »Pol ure jim predavam, da razumejo, kaj se dogaja v možganih. Zakaj se, ko so pod stresom, telo in misli odzivajo, kot se, zakaj popustijo takrat, ko bi morali najbolj garati … Drugo polovico sestavlja mentalni trening, tj. trening zavedanja misli, dihanja, telesa,« je predstavila svoje delo in dodala, da vsakemu prilagodi program, saj so profili ljudi, s katerimi dela, različni: »Nekatere športnike je strah, drugi ne komunicirajo s trenerjem, ker so preveč zaprti vase, obstajajo tudi preveč ambiciozni ali pa veliki potenciali, ki jim primanjkuje motivacije. Zaupajo se mi.« Njena prednost je gotovo ta, da se zna vživeti v položaj športnikov in se ji zato odprejo, ker čutijo, da jih kot nekdanja vrhunska plavalka razume. Da bi delovali v zdravem okolju, se Isakovićeva povezuje tudi s trenerji in starši.

Pravi, da je vesela, ker pomaga ljudem v Dubaju, se pa pogosto vpraša, zakaj ne bi svojega znanja delila v domovini, kjer opaža, da je trg precej zaprt za to tematiko. »Moja največja želja je spremeniti kulturo o športni psihologiji doma, rada bi pojasnila, kako pomembno je za trenerje in športnike, da se znajo obvladati. Možgani so mišica in moraš jih trenirati, da lahko optimalno nastopiš vsak dan. Trenerji morajo biti z mislimi na pravem mestu in dobre volje, sicer se vse prenese na športnika. Športnik pa je utrujen, ima šolske in druge obveznosti, na katere mora, ko gre na trening, pozabiti, vadbo oziroma tekmo pa maksimalno oddelati,« je pojasnila.

Zanimivo, med športno kariero ni nikoli sodelovala s psihologom. »Sama sem ugotovila, da moram vizualizirati nastope, psihično sem bila zelo močna, verjetno tudi zato, ker sem doma dobivala veliko ljubezni in pravo podporo, imela sem tudi trenerja, ki je verjel vame. Skratka, pri meni se je vse poklopilo. Žalostno pa je, če ima nekdo velik potencial in nima pravega človeka ob sebi. Nekateri potrebujejo zgolj malo podpore,« je postregla s smernicami Isakovićeva, ki je v psihologiji po plavanju našla novo ljubezen. »Lepo je, ko ti športnik reče, da tega, kar si mu povedal, ni vedel in mu je ob upoštevanju tvojega nasveta zdaj lažje.«

Ima morda kot lastnica olimpijske kolajne in mlada psihologinja kakšen nasvet za slovenske olimpijce? »Osredotočiti se je treba samo na proces svoje tekme, torej, veš, kako boš pokazal svoj maksimum in se ne obremenjuješ s tem, ali je zraven tebe svetovni rekorder ali olimpijski zmagovalec. Bolj ko razmišljaš o končnem rezultatu in se obremenjuješ z uvrstitvijo v finale ali kolajno, bolj se misli nahajajo na točki, na kateri nimaš nadzora. Treba se je osredotočiti na tisto, kar obvladaš in nad čemer imaš nadzor,« je razpredala Blejka in dodala, da slovenski odpravi v Riu želi, naj jo olimpijsko vzdušje ponese.

Športnikom polaga na srce, naj se ne obremenjujejo z veličino tekmovanja in pozornostjo okolice. Olimpijski nastop morajo vzeti kot katerokoli drugo tekmo in pokazati, kar najbolje znajo, je poudarila Isakovićeva. »Vsi so trenirali za olimpijski nastop, zdaj je čas, da uživajo. Zakaj športniki trenirajo? Ker jim je tekmovanje izziv. A moraš razviti tak način razmišljanja, da si rečeš: 'Prišel sem tekmovat svojo tekmo.' To je bistvo,« je sporočila slovenski odpravi pred odhodom v Rio.