Igrišče je moj pristan v boju z rakom

Za Camillo Herrem, dvakratno olimpijsko prvakinjo z Norveško, je rokomet veliko več kot služba. Na igrišču najde strast, ki ji pomaga v boju z rakom dojk. In še naprej dosega gole. Dosegla jih je tudi novembra na tekmi med Solo in Krimom v ligi prvakinj EHF, za norveški klub pa bo nastopila tudi 11. januarja v dvorani Tivoli. Njena zgodba je navdih za mnoge rokometašice, med katerimi je prava junakinja.

»Nikoli si ne bi mogla predstavljati, da bom igrala rokomet, ko je bil tumor na vrhuncu agresivnosti. En dan sem na igrišču, naslednji dan v bolnišnici. Ko pomislim na to, se mi zdi res nenavadno, a se s tem ne obremenjujem preveč. Še vedno se zdravim zaradi raka dojk in se na zdravila zelo dobro odzivam. Vidim luč na koncu predora; tumor se zmanjšuje,« je v intervjuju za francoski L'Equipe povedala 39-letna zvezdnica, ki je z Norveško osvojila kar 17 kolajn na velikih tekmovanjih, od tega 11 zlatih, tudi na OI 2012 in leta 2024 v Parizu.

Camilla Herrem se je navadila igrati brez las. FOTO: EHF

»V postelji sem bila, ko sem prvič zatipala zatrdlino. Občutek je bil povsem drugačen kot kadarkoli prej. Takoj sem imela slab občutek. Posvetovala sem se z več zdravniki in svetovali so mi, naj nekaj tednov počakam in vidim, ali bo zatrdlina izginila. Nazadnje sem opravila ultrazvok. Nekaj je tam zagotovo bilo. Sledila je napotitev v bolnišnico na dodatne preiskave. To je bilo konec junija 2025. Na preiskovalni mizi sem bila, ko je zdravnik potrdil moje najhujše strahove. Najprej sem pomislila, da to ne more biti res. Nato sem se zaprla vase; bilo je preveč informacij naenkrat. Nisem čutila ničesar, le neizmerno praznino. Bila sem ohromljena. Pred natančno diagnozo sem morala opraviti številne preiskave. Vse odgovore smo dobili po petih dneh,« je povedala Camilla Herrem.

Vrtinec čustev

Kot pravi, je bilo najhujše in psihološko najtežje prav to obdobje negotovosti. »Ujela sem se v vrtinec čustev in misli. To je bila zadnja stvar, na katero sem pomislila pred spanjem, in prva misel, ki mi je šinila v glavo ob prebujanju. Popolnoma me je obsedlo. Dva dni po diagnozi se je začelo zdravljenje. Dobro je bilo imeti načrt, ki mu lahko sledim. Verjetno je tako zaradi mojega športnega značaja. Preklopila sem v način: Gremo! Znebimo se te packarije! V tistem trenutku rokomet ni bil pomemben. Osredotočena sem bila na proces zdravljenja. Nikoli, niti v najbolj drznih sanjah, si nisem predstavljala, da bom med kemoterapijo še naprej igrala. Mislila sem, da bom z igrišča odsotna vsaj šest mesecev, morda vse leto,« je povedala.

Je mama dveh sinov, starejši ima sedem let, mlajši bo marca dopolnil tri. FOTO: Lisa Leutner/Reuters

Nihče v njeni družini ali med prijatelji se še ni spoprijel s čim podobnim. »Poznala sem stranske učinke kemoterapije. Pričakovala sem slabost, utrujenost in telesno izčrpanost. Začela sem s štirimi najmočnejšimi cikli na tri tedne. Po vsakem sem šla za uro in pol na sprehod, samo da sem bila na zraku. Bilo je poletje in vreme je bilo čudovito. To mi je pomagalo, da sem si zbistrila misli in spravila telo v pogon; to je potrebovalo gibanje. Nisem želela domov, da bi ležala v postelji ali na kavču,« je imela močno voljo.

Na zdravljenje se je dobro odzivala; počutila se je dobro. »Po poletnih počitnicah se je ekipa zbrala za priprave na novo sezono. Malo prej sem si pobrila glavo. Vsi so vedeli za moje zdravstveno stanje, sama sem jim povedala. Vstopila sem v sejno sobo in rekla: 'Ni me treba objemati, ker bom začela jokati. Tukaj sem in poskusila bom malo trenirati.' Seveda je ena soigralka prišla naravnost k meni in planila sem v jok,« se je spominjala.

Da je bila lahko zraven na začetku sezone, ji je ogromno pomenilo: »To je bil znak, da sem še vedno tukaj, vedela pa sem tudi, da mi bo to pomagalo, da se bom brez las počutila bolj sproščeno. Začela sem previdno trenirati, opazovala sem, kako se moje telo odziva. Bilo je veliko bolje, kot sem upala. Takrat se mi je porodila ideja, da bi morda lahko znova zaigrala. Na koncu pravzaprav nikoli nisem prenehala trenirati. Zdravnik je dejal, da je pomembno, da se ne odpovem dejavnosti, na katero sem vajena, le zmanjšala sem intenzivnost. Ko so soigralke začele znova trenirati z žogo, sem storila enako, kot da bi bilo vse normalno.«

Konca kariere še ni videti

Za bolnišnično osebje je bil to precedenčen primer. Ni veliko bolnikov, ki med zdravljenjem nadaljujejo vadbo s tako visoko intenzivnostjo. »Pomirila sem jih z zagotovilom, da bom do sebe vedno iskrena, da bom ob vsakem nenavadnem občutku zmanjšala intenzivnost in da nikoli ne bom počela ničesar, kar bi me pahnilo prek mojih meja. Tudi zame je bil odziv mojega telesa še vedno neznanka. Nisem vedela, kako bo preneslo silovit ritem tekem. Vsi mediji so govorili o moji vrnitvi. Bom na klopi? Bom igrala? Na prvi tekmi je bilo veliko novinarjev. To je bilo tudi prvič, da sem se svetu ali vsaj Norveški pokazala plešasta. Zdaj je nastopanje v javnosti brez las postalo nekaj povsem običajnega,« je pripovedovala.

Reprezentančno kariero je sklenila leta 2024. FOTO: Lisa Leutner/ Reuters

Če ne bi imela rokometa, bi bolezen in zdravljenje veliko bolj zaposlovala njene misli. »Biti na igrišču je osvobajajoče. To je moj pristan. Ko pridem domov, pa preživljam čas s sinovoma. Ko sem se po olimpijskih igrah 2024 [zmaga v finalu proti Franciji z 29:21] odločila, da bo EP moje zadnje tekmovanje z reprezentanco [debitirala je leta 2006], je bilo to tudi zato, ker mi je bilo vse težje zapuščati otroka, še posebej za štiri tedne konec leta. Obenem sem imela občutek, da sem doživela že vse. Osvojila sem evropsko prvenstvo [šestkrat], svetovno prvenstvo [trikrat] in olimpijske igre [dvakrat].«

Od leta 2017 igra za svoj otroški klub, Solo iz Stavangerja. »Letos prvič nastopamo v ligi prvakinj in del tega podviga sem tudi sama. Tu sem odraščala, v tej dvorani. To je ogromna motivacija. Ko igraš v ligi prvakinj, želiš biti na najvišji ravni; gre za vprašanje ponosa. Nočem biti igralka, ki je bila nekoč dobra in za katero vsi komaj čakajo, da se poslovi. Kariero bom končala, ko mi bosta telo in motivacija povedala, da je prišel pravi trenutek. Za zdaj še vedno obožujem biti na igrišču, trenirati in igrati,« je še povedala Camilla Herrem, ki je po televiziji videla, kako je Norveška v finalu SP premagala Nemčijo in združila vse tri največje lovorike.