Denar, bog, čast in slava v senci njenega veličanstva zmage

Veselin Vujović, selektor slovenskih rokometašev, na olimpijske igre noče skozi stranska vrata, pač pa s kolajno okrog vratu.

Objavljeno
07. januar 2019 08.58
Posodobljeno
07. januar 2019 08.58
Veselin Vujović je Slovenijo v treh letih in pol vodil na štirih velikih tekmovanjih: EP 2016 in 2018, SP 2017 in OI 2016. FOTO: Tadej Regent
Zreče - V treh letih in pol, odkar vodi slovensko rokometno reprezentanco, je Veselin Vujović doživel več vzponov, najbolj izraziti so bili uvrstitev na OI in potem 6. mesto v Riu ter osvojitev brona na SP v Franciji; pa tudi padce, kot je bila neuvrstitev na letošnje SP, ki je pred vrati. V tem času je bilo o njem zapisanega in povedanega ogromno, vseeno pa karizmatičnemu Črnogorcu nikdar ne zmanjka domislic, ki človeka prevzamejo.


Kje ste dočakali novo leto?

Bili smo pri Tri šešira na beograjski Skadarliji, to je kultna gostilna. Bilo je fantastično, veliko turistov, Bolgarov, Makedoncev, Hrvatov, Slovencev. Vso noč sem se z njimi fotografiral in delil avtograme. Zares pristna veselica.
 

Kakšne so želje v letu 2019?

Najbolj so povezane z zdravjem, če bomo zdravi, bo vse v redu. To želim zase in za moje igralce. Reprezentantom želim, da bi se čim bolje izkazali v klubih in se v dobri formi vrnili nazaj. Cilj in želja sta osvojitev prvega mesta v kvalifikacijah za EP 2020. Na osebni ravni si želim, da bi bil zadovoljen in srečen v družbi ljudi, ki jih imam rad. Kar se tiče mojega kluba Železničarja iz Niša, bi si želel, da bi prvič osvojil naslov srbskega prvaka. Nasploh pa bi rad pri sebi zadržal ta voljni moment, optimizem.
 

Kmalu, 18. t. m., boste dopolnili 58 let. Veliko, malo?

Kakor se vzame. Mislim, da so to že kar resna leta. Ko sem imel tako kot fantje v reprezentanci 27, 28 let, sem si mislil, da so ljudje pri 58 že pravi starčki, ampak zdaj se še zdaleč nimam za starega. Počutim se mladostnega, polnega zagona.
 

Veliko stvari ste doživeli na klopi Slovenije, vrhunske rezultate in tudi razočaranja. Pričakovanja javnosti so visoka, včasih tudi nerealna. Je težko biti selektor Slovenije?

Jaz sem po naravi zmagovalec, da so pričakovanja javnosti visoka, me sploh ne obremenjuje. Sam si postavljam visoke cilje, vedno hočem biti prvi, najboljši. Ne moti me, če ljudje okrog mene razmišljajo podobno. Res pa sta si včasih realnost in cilj preveč različna. Treba se je zavedati, da Slovenija nima tako kakovostne lige ali tako širokega nabora vrhunskih rokometašev, da bi lahko na vsakem tekmovanju računala na kolajno. Težko je vsako leto nadomestiti ključnega igralca, ki se bodisi poslovi od reprezentance bodisi se poškoduje, kot je bilo na primer pri Juretu Dolencu in Mateju Gabru pred zadnjim eurom na Hrvaškem. Prej so se poslovili igralci, kot so Uroš Zorman, Luka Žvižej, Gorazd Škof in še kdo. V tem trenutku ne vem, kaj bomo storili, ko bo reprezentanci rekel zbogom Vid Kavtičnik. Na desnem zunanjem položaju ta čas enostavno nima legitimnega naslednika pri mlajših igralcih. Če že enega igralnega mesta nimaš pokritega z vrhunskim rokometašem, si že takoj v velikem minusu v primerjavi z najboljšimi. Poglejte Francoze, oni imajo pet, šest visokih levičarjev, ki lahko v vsakem trenutku oblečejo reprezentančni dres, podobno velja za Dance, Špance in tako naprej.

image
Veselin Vujović je bil nekoč najbolje plačani igralec na svetu. FOTO: Mavric Pivk

 

Vseeno se radi pohvalite, da vam je uspelo razširiti reprezentančno jedro, ki je bilo pri Borisu Deniču hermetično zaprto.

Prav imate. Na vsaki akciji želim preizkusiti igralca ali dva, v katerih vidim potencial. Nekateri se izkažejo, drugi ne. Zdaj sta denimo z nami Aleksander Špende in Januš Lapajne. Zavedati se moramo, da je sodobni rokomet telesno zelo zahteven šport, ogromno je tekem, veliko kontakta, naporov, iztrošenosti, zato so poškodbe pogoste. To je treba vzeti v zakup in se vnaprej pripraviti na vse scenarije. Pogosto smo tarnali, da nam je odsotnost enega igralca ali dveh preprečila dober rezultat. Zdaj smo že na tej ravni, da ne bi bila več katastrofa, če bi se nam poškodoval kateri koli igralec. Vsi so zame pomembni, a zmoremo brez vsakega. Na tem področju smo storili veliko.
 

Vseeno je Slovenija naredila korak nazaj, ker se ni uvrstila na SP, mar ne?

V naših koncih je pač tako, da šport razumemo drugače kot ostala Evropa. Ali smo zmagovalci, prvaki, ki nas vsi hvalijo, ali pa poraženci, ki jih nihče ne mara. Verjemite mi, da vedno pridemo na igrišče z željo po zmagi, in da vedno dajemo od sebe maksimum. Ne moreš pa stalno zmagovati. Veliko je dejavnikov, ki odločajo med zmago in porazom: smola, poškodbe, slabi sodniki ... Tekmo lahko dobiš ali izgubiš zaradi ene žoge. Torej, če gre zadnja žoga v gol, sem dober trener, če se odbije od vratnice, sem slab trener. Tanka je ta meja.

Meni ni treba jesti, piti, se smejati, ničesar ne potrebujem, če zmagam, sem najbolj srečen človek na svetu.

 

V misli se mi prikrade nesrečni strel Deana Bombača proti Španiji na EP 2016 na Poljskem ...

Dobro ste se spomnili. Kdo ve, kam bi prišli, če bi »Deki« takrat zadel. Morda do kolajne. Tako pa smo šli domov razočarani. To so stvari, ki naš trenerski posel delajo krutega, ampak jaz ga ne bi zamenjal za nič drugega. Težko je biti selektor Slovenije, vendar sem srečen in na svojo vlogo ponosen.
 

Novinarji iz dežel, kot to Nemčija, Poljska, Rusija se ne morejo načuditi, da Slovenija v rokometu vsako sezono postreže z novimi asi. V čem je skrivnost takšne »produkcije«, v denarju gotovo ne?

Resnično mislim, da je rokomet v zadnjih letih dobil pravo veljavo v Evropi. V nobenem žrebu Slovenija ni zaželena. Rokomet ima tukaj svojo trdno bazo. V skoraj vsakem mestu je prvoligaški ali drugoligaški klub s po 30, 40, 50 otroki, ki igrajo rokomet. V njih delujejo bivši rokometaši, ljudje, ki imajo zares radi ta šport. Delujejo na skoraj amaterski osnovi, ampak se ukvarjajo, in to z zanosom. Gojijo hiter, tehničen, čvrst rokomet. Posledica tega je, da proizvajamo več dobrih rokometašev kot Rusija. V Nemčiji je več registriranih rokometašev kot ima Slovenija prebivalcev. Naš direktor Uroš Mohorič je imel v Katarju zanimivo predavanje na temo dela z mlajšimi kategorijami. Res je, denarja primanjkuje, obstaja pa entuzijazem, ljubezen. Jaz kot selektor sem najbolj izpostavljen človek v slovenskem rokometu, toda moj prispevek v njem je le en odstotek, 99 odstotkov pripada množici trenerjev v klubih.

image
REUTERS Veselin Vujović je znan kot velik motivator. FOTO: Reuters

 

Malo samorefleksije, kaj vam osebno pomeni zmaga?

Meni ni treba jesti, piti, se smejati, ničesar ne potrebujem. Če zmagam, sem najbolj srečen človek na svetu. Lahko imam kupe denarja, lahko mi igrajo »tamburaši«, a če sem izgubil, me nič ne more spraviti v dobro voljo. Zame je zmaga nad vsem. Ko nekomu dokažeš, da si boljši, je zame neverjeten občutek. Rad bi, da bi moji rokometaši razmišljali na podoben način in da je v njih takšen adrenalin, ko stopijo na igrišče.
 

Posredno ste na naslednje vprašanje že odgovorili, pa vseeno, koliko vam pomeni denar?

Iskreno povem, veliko manj od zmage. Moja pogodba v Sloveniji je daleč nižja od vsakršne resne pogodbe v Evropi. Mislim, da 15 ali celo 20 selektorjev v moških reprezentancah zasluži več od mene. Kot igralec sem bil svojčas najboljše plačani na svetu, že zdavnaj sem si zagotovil eksistenco. Denar je pomemben, a me ne motivira.

Jaz kot selektor sem najbolj izpostavljen človek v slovenskem rokometu, ampak moj prispevek v njem je le en odstotek.

 

Vprašanje ob pravoslavnem božiču: koliko vam pomenita bog, vera?

Ne posebej veliko, seveda pa spoštujem verske praznike in običaje. Pri božiču in drugih praznikih gre za to, da si ljudje izkažejo pozornost, ljubezen, skrb. To je lepo, ampak tako bi moralo biti vsak dan. Ljudje pač morajo v nekaj verjeti, vendar je na te stvari je treba gledati z določeno mero skepse. Veste, kako rečejo v Španiji: verjamem le v to, kar vidim, pa še to samo pol.
 

Ampak boga kar pogosto omenjate, tudi med minutami odmora smo vas že slišali ...

Vem, kadar pride do težkih trenutkov med tekmo, pogosto rečem, bog mi pomagaj. A potem, če se razplete dobro, kar pozabim, da sem se obrnil nanj. Stvar navade. Zame je bistvo vsake vere spoštovanje: živi in pusti druge živeti.

image
CROPIX Veselin Vujović si želi, da bi se igralci navzeli njegove energije in sle po zmagah. FOTO: Cropix

 

Če se vrneva k rokometu, pred časom ste dejali, da kot svojega naslednika vidite Uroša Zormana. Rekorderja po številu nastopov za Slovenijo ste želeli priključiti svojemu strokovnemu štabu, je kaj napredka pri tem?

Nisem se še pogovarjal z njim, a to je bila moja zamisel od trenutka, ko se je odločil, da bo končal kariero rokometaša. Uroš Zorman je nekdo, ki je na najboljši način obeležil svoje obdobje v reprezentanci Slovenije. Zasluži si največje spoštovanje. Če se je odločil ukvarjati s trenerskim poslom, je najbolj logični naslednik Veselina Vujovića. Zato bi bilo dobro, če bi bil tukaj zraven mene že zdaj, naj se uči na mojih napakah in naj zadrži vse, kar je dobrega pri meni, potem pa začne svojo zgodbo. V najkrajšem času bomo predsednik RZS Franjo Bobinac, jaz in vsi, ki so odgovorni, stopili z njim v stik.
 

Mandat imate do leta 2020, ko naj bi Slovenija zaigrala na olimpijskih igrah. Neuvrstitev na SP je precej otežila pot, verjamete, da bo reprezentanca šla v Tokio?

Nihče ne more jamčiti nastopa na OI, pomembno je le, da vsak stori največ, kar lahko. Treba se je boriti, garati, verjeti. Čudeži se redko dogajajo. Če je bil naš bron s SP majhen čudež, si bo drugega treba krvavo prislužiti. Sistem je krut. Lahko smo osmi na EP (to bo čez leto na Norveškem, Švedskem in v Avstriji; op. p.), pa bo dovolj za olimpijske kvalifikacije, a lahko smo četrti, pa ne bo dovolj. Zato pravim, na EP gremo po kolajno, če jo osvojimo, gremo gotovo na OI. Recimo, da smo deveti in se po nekem čudnem naključju, ker je nekdo izpadel, zgrešil gol ali kaj podobnega, uvrstimo naprej. Potem bomo govorili bravo, super uspeh. To je zame navaden drek. V Tokio nočem skozi stranska vrata, ampak kot reprezentanca, pred katero bodo trepetali.