Tiskane izdaje
Doha – Krivično in tudi neobjektivno bi bilo od Slovencev terjati, da nocoj premagajo olimpijske in evropske prvake iz Francije, dominantno velesilo zadnjega desetletja. Taktično zrelo ter predvsem srčno in odločno borbo do zadnje kapljice znoja pač. Četrtfinale svetovnega prvenstva se ne zgodi vsak dan.
Vsaj do začetka tekme v dvorani Al-Sadd, v kateri Slovenci še ne poznajo poraza (Čile, Makedonija), so dovoljene sanje. Te v najboljšem scenariju zajemajo zmago proti Franciji, zatem v polfinalu proti Danski ali Španiji ter nato v finalu proti Nemčiji, Katarju, Poljski ali – v najboljšem primeru – Hrvaški. Predstavljajte si navdušeno množico, ki bi slovenski »Hero-Team« pričakala v domovini …
Sanje so eno, realnost nekaj povsem drugega. Slovenci na šestih tekmah, tudi na zadnji z Makedonijo, niso prikazali tako dobrega rokometa, da bi bili resni kandidati za sam vrh. Zelo verjetno je, da bodo že drevi Nikola Karabatić in njegovi te sanje razbili na tisoč koščkov, pa vendarle: poskusiti ni greh, v športu so se zgodile že bolj čudne stvari.
Slovenci se v tekmo podajajo sproščeni. Že zdaj so dosegli drugo najboljšo uvrstitev na SP. Pred Španijo 2013 so bili najvišje na 10. mestu leta 2007 v Nemčiji, zatem so dva mundiala celo izpustili. Selektor Boris Denič je letvico dvignil visoko. Dolgo že čaka, da na »resni« tekmi vzame mero eni od reprezentanc, ki so se med njegovim mandatom okitile s kolajnami. Danske v štirih poskusih še ni premagal. Španije tudi ne, bila je boljša tako na EP 2012 kot SP 2013 in 2015, proti Hrvaški je Slovenija potegnila krajšo v Vršcu in v boju za bron v Barceloni. S Francijo je izgubila v Novem Sadu 2012, ima pa vsaj dobro izkušnjo z lanskega turnirja na Danskem (27:26).
Po tem, ko so se Slovenci v ponedeljek odklopili od rokometa in se šli adrenalinske igre v puščavi, med katerimi je Luka Žvižej blestel v vožnji po sipinah, so včeraj spet pljunili v dlani. Imeli so dva treninga, izpustil ju je David Špiler, ki še ni zdrav, in tako danes proti Franciji ne bo nastopil.
Medtem ko bo ruvanje na črti med bradatima možema Miho Žvižejem in Luko Karabatićem spominjalo na drvarske igre iz Kanade, bo marsikaj odvisno od dvoboja glavnih ideologov – Uroša Zormana in Nikole Karabatića. Dvestoti nastop Luke Žvižeja je bil proti Makedoniji srečen, zdaj si podobno obeta tudi Zorman, ki zaostaja za eno tekmo. »Če povem po pravici, mi te številke ne pomenijo kaj dosti. Za Slovenijo ne igram niti zaradi denarja niti za zadovoljevanje svojega ega, pač pa zato, ker rad igram, ker mi državni grb pomeni veliko, zastava še več, glede himne pa mislim, da ni lepšega od tega, ko 16 fantov z rokami na ramenih zapoje Zdravljico. To zame šteje, vse ostale stvari so morda zanimive zaradi statistike,« je odnos do reprezentančne kariere predstavil kapetan Zorman, ki sicer nikdar ni igral v Franciji, vendar se je prav prisrčno pozdravil s francoskimi kolegi, ki so na trening prišli kakšno minuto, preden se je iztekel slovenski termin. Zanimivo je bilo opazovati, kako so se pozdravili skoraj vsi člani obeh reprezentanc. Človek je dobil občutek, kot da gre za obletnico valete in ne srečanje srditih tekmecev.
Deniču ni bilo do objemanja in kramljanja, želel bi si še za kakšne pol ure podaljšati trening, toliko podrobnosti bi rad izpilil. Nekaj časa bo še danes dopoldne, ko bodo fantje obnovili lekcije. Analiza ni navdušila selektorjevega rokometnega okusa, ki ima raje balkansko zvitost kot francosko moč. »Pri Francozih je tako: ni kaj videti, ni kaj uživati ali občudovati. Jemljejo pa kolajne in v vrhunskem rokometu šteje samo to. Imajo surovo moč, individualno kakovost, pet levih 'bekov' in tako dalje. To so dobro vodeni stroji.« Slovenija ima s Klemnom Cehtetom širši razpon akcij, vseeno pa je njen glavni adut hiter pretok žoge. Slovenci se nikakor ne bodo smeli dati ujeti močnim rokam: »Klemen je tu, toda z njim ni hitrega prenosa žoge. Eno izključuje drugo. Smo pa potentnejši, ker lahko zdaj zabijemo gol tudi z devetih metrov. Dilema je, ali bomo iskali 'zicerje' ali strele od daleč. Ne vem, kaj je lažje? Bomo videli. Pričakujem dobro tekmo, pritiska ni, le velika želja. Enostavno moramo telesno zdržati 60 minut boja. Če bomo, se lahko zgodi vse.«
