Galski petelini bi radi spet združili vse tri lovorike

Ne pravijo jim kar tako »Les Experts«. Francoski rokometaši so v zadnjem desetletju absolutni vladarji rokometnega sveta in tekmecem le občasno pustijo drobtinice. Tudi v Katarju sodijo v najožji krog favoritov za zlato, ki jim manjka za dokončanje zbirke.

Francozi se na začetku velikih tekmovanj pogosto »delajo Francoze« in tudi v Dohi še niso pokazali prave podobe. Čehe, Egipčane in Alžirce so v skupinskem delu premagali z nizko razliko in celo oddali točko Islandcem. Nazadnje pa so proti Švedom že nakazali obrise šampionske ekipe. Zaostajali so praktično ves čas, v zadnjih petih minutah pa po dveh, treh obrambah legendarnega čuvaja mreže Thierryja Omeyerja izid zasukali v svojo korist in osvojili prvo mesto v skupini A.

»Ni bilo vse v redu, obramba še precej šepa. Pomembno pa je, da smo se začeli dvigovati, kar me navdaja z optimizmom za naprej,« je imel malce mešane občutke selektor Claude Onesta, ki je leta 2001 nasledil uspešnega Daniela Constantinija, vodjo prvega zlatega rodu francoskega rokometa na čelu z Jacksonom Richardsonom. Njegova naslednja prepreka je presenetljivo dobra Argentina, ki se je v osmino finala prebila z zmago proti Rusiji. »Vsa čast Argentini, ki je preživela skupino smrti. Na vseh tekmah je bila na visoki ravni. Za razliko od nas,« na uvodni del ni bil preveč ponosen Onesta, čigar desna roka in »ekspert« za obrambo je nekdanji neprebojni zid Didier Dinart. Poleg Vladimirja Maksimova je edini selektor, ki je osvojil vse tri velike naslove, za razliko od legendarnega Rusa pa je imel v rokah vse tri lovorike hkrati. Svetovno prvenstvo v Katarju je nova velika priložnost, da jih spet združi, potem ko so bili njegovi »trikolorji« najboljši že na OI 2012 v Londonu in EP 2014 na Danskem.

Francoze krasi telesna (pre)moč in izjemen moštveni duh, ki gre včasih tudi prek meje dobrega okusa, kot je bilo denimo po zmagi v Londonu, ko so Onesta in njegovi fantje v živo razdejali studio L'Equipe TV. Toda uvodne tekme so izpostavile pomanjkanje harmonije v ekipi. Onesta je moral posredovati in se je na splošno začudenje odločil, da Jerome Fernandez ne bo več njegov prvi zaupnik na igrišču. Bojda je postal moteči element v slačilnici in kljuboval nekaterim odločitvam selektorja, s katerim imata že od leta 1997 odnos kot oče in sin. »Moramo se nasloniti na mlade sile, ki so naša prihodnost,« je razložil 57-letni Onesta in ni želel pojasniti ozadja. Fernandez, ki je odigral prek 360 tekem in osvojil osem zlatih kolajn, je bil precej začuden: »Ne vem, zakaj se je to zgodilo. Selektor mi je dejal, da ni nič osebnega. Ostajam v reprezentanci in pomagal ji bom po najboljših močeh,« je dejal 37-letni član Toulousa, v katerem si kruh služi tudi Miha Žvižej. Onesta in Fernandez sta očitno zakopala bojni sekiri in slednji je tako povsem normalno igral proti Švedom.

Vsa čast Fernandezu pa Omeyerju, Danielu Narcissu in drugim, a glavni zvezdnik ekipe je Nikola Karabatić, ki je na sceno stopil na slovenskem EP leta 2004, tako kot njegov veliki prijatelj Vid Kavtičnik. Z njim so »galski petelini« osvojili dve zlati kolajni na OI (2008, 2012), dve na SP (2009, 2011) in tri na EP (2006, 2010, 2014). Karabatić, ki je skupaj s Kavtičnikom blestel pri Kielu in potem v Montpellieru, preden ga je odnesla domnevna vpletenost v afero z nameščanjem izidov, je član zvezdniške ekipe Barcelone, v kateri tvori sanjsko zunanjo linijo z Kirilom Lazarovom in Sergejem Rutenko. Vprašanju, komu namenja več možnosti v osmini finala, Makedoniji z Lazarovom ali Sloveniji s Kavtičnikom, se je diplomatsko izognil in (pomenljivo) odvrnil: »Škoda, ker Vid igra tako malo.« V francoski igri vidi veliko rezerv, tudi pri sebi: »Že dolgo se mi ni zgodilo, da sem zgrešil osem strelov. A pomembno je, da smo zmagali kot kolektiv in da rastemo skozi turnir. Koliko golov dosežem, mi sploh ni pomembno. Imamo izkušnje in glave na pravem mestu. Z Argentinci doslej res nismo imeli težav, toda to je precej nenavadno prvenstvo, zato bomo morali biti nadvse previdni.«

Francija je ena izmed kar 11 reprezentanc, ki ima v svojih vrstah bratsko navezo. Nikola Karabatić ima brata Luko, soigralca Klemna Cehteta pri prvoligašu Aix-en-Provence s trenerjem Zvonimirjem Serdarušićem. »Začeli smo bolj zadržano, toda imeli smo neugodno skupino. To je zdaj mimo in moramo gledati naprej. Pred nami je zelo pomembna tekma, na kateri si lahko zagotovimo olimpijske kvalifikacije,« je dejal Luka Karabatić, ki je tekmo s Švedsko končal predčasno z rdečim kartonom. Glede ambicij na SP ni hotel biti preveč širokousten. »Resnično je naš prvi cilj povezan z OI. Nočemo gledati naprej. Če dobimo Argentino, bomo lahko začeli razmišljati o četrtfinalu in potem tudi o kolajni,« ostaja skromen mlajši od bratov srbskih korenin, ki težko primerja moč Francije izpred dveh let v Španiji – Francozi so izpadli v četrtfinalu s Hrvaško – in danes: »Pozna se nam odsotnost Luca Abaloja (poškodba, op. p.). Kar nekaj je novih igralcev in težko je reči. Upam, da smo boljši.«