Juriš celjskih borcev zlomil velike Kielce

Celje – Vse čestitke mladi celjski ekipi in trenerju Branku Tamšetu. Le največji optimisti so pričakovali, da bo Celje Pivovarna Laško še enkrat vzelo mero zvezdnikom iz Kielc in prišlo do prve zmage v ligi prvakov. Kakšnih 3000 navijačev v Zlatorogu je prišlo na svoj račun in so s stoječimi ovacijami pozdravili uspeh domačih rokometašev.

»Celje je pokazalo, kar je nam manjkalo: željo, srčnost, borbenost. Tako se bori za barve svojega kluba. Vsa čast Celjanom, mi smo igrali porazno,« razočaranja ni skrival Uroš Zorman, ob Deanu Bombaču in Blažu Jancu eden od treh Slovencev pri poljskih prvakih, ki so prej za 11 golov razbili Kiel. Celjani so bili z moralo na psu, ko so se v začetku prejšnjega tedna vračali iz Aalborga, in so hrepeneli po zadoščenju. Hitro so prevzeli niti igre v svoje roke, v obrambi igrali kot v transu in v napadu rešetali poljsko mrežo. Zmaga je toliko slajša, ker je njihov paradni strelec na prvih dveh tekmah Žiga Mlakar imel obupen strelski dan (0:5). So pa zato blesteli njegovi soigralci. Gal Marguč je bil nezgrešljiv, Daniel Dušebajev je zasenčil bolj znanega brata Alexa in očetu Talantu, trenerju Kielc, je bilo vsaj enkrat žal, da je mladega Danija dal v uk kolegu Tamšetu. Jaka Malus je dobro vodil celjski napad, a v ključnih trenutkih je zablestel »rezervist« Luka Mitrović. Obrambni zid pred Urbanom Lesjakom je bil čvrst in ko je Borut Mačkovšek neupravičeno dobil rdeči karton, ga je odlično zamenjal orjak Matic Suholežnik.

Tamše je pred tekmo malo v šali in malo zares razmišljal, ali bo Daniel družinskim članom – v Celju je bila tudi mama – nemara izdal kakšno skrivnost iz slačilnice. Skrb je bila odveč. Najmlajši iz družine Dušebajev je igral kot profesor in kvaril taktične zamisli Kielcam, lanskim evropskim prvakom. »Z očetom in bratom sploh nisem govoril pred tekmo in gotovo je mama vesela vsaj zame. To je bila zares pomembna zmaga za nas. Nikakor nismo hoteli iti v Pariz s popotnico treh porazov. Zdaj smo spet v igri za napredovanje. Na vsaki tekmi bomo šli na zmago,« je gruči radovednih novinarjev v polomljeni angleščini govoril Daniel Dušebajev, ki se mu vidi, da še ni vajen tolikšne pozornosti. Je pa njegov širok nasmeh povedal dovolj.

Oče Dušebajev je bil preveč slabe volje, da bi pohvalil svojega 20-letnika in tudi Janc ob vrnitvi v Zlatorog ni skrival slabe volje. »Seveda smo razočarani, saj smo bili favoriti. V prvem polčasu smo zapravili preveč strelov in potem smo ves čas lovili vse bolj samozavestne Celjane,« je bil kratek in jedrnat Janc, zadnji in najsijajnejši od slovenskih biserov, ki so zapustili Celje. A tam se še naprej igra odličen rokomet, kar je v največji meri zasluga Tamšeta, ki zaupa tudi najmlajšim in tako sta prva gola v LP zabila 17-letni Domen Makuc in 19-letni Branko Vujović. »Moram se zahvaliti fantom, ker so verjeli v to, kar delamo. Pred nami je stala fantastična ekipa Kielc, ampak moji igralci se je niso ustrašili. Do zadnje podrobnosti so upoštevali vse dogovore. Moramo se zavedati, da smo bili v napadu praktično brez Mačkovška in da je imel Mlakar slab dan. A naša moč je v kolektivni igri in ta nam je prinesla zmago. Zahvalil bi se navijačem, ki so verjeli v nas in bili naš osmi igralec. Zavedam se, da ne bo vsak teden tako, toda dobili smo potrdilo, da smo na pravi poti. Še naprej bomo trdo delali in morda pride še kak takšen večer,« je bil bolj gostobeseden Tamše, ki ima na steni že kar nekaj skalpov in bo v Zlatorogu skušal na kolena spraviti še katerega od velikanov – Kiel, Flensburg, Paris SG, če že z Veszpremom ni šlo …

Kielce res nimajo sreče v Sloveniji, na šestem gostovanju so doživele peti poraz, tretji v Celju. Če je bil februarja zanje usoden zadetek Luke Žvižeja v zadnji sekundi, je bila sobotna zmaga Celja bolj zanesljiva. »Končno je prišla in to proti velikim Kielcam. Res vsa čast vsem fantom, trenerjem in vsem, ki jih morda ne opazite, a delajo za nas. Vse napake smo nadoknadili s fanatično obrambo, 'Lesi' je branil odlično, v napadu smo našli rešitve za neugodno formacijo 5-1 z Jancem na špici,« je močno odleglo Malusu, ki se dobro znajde v čevljih Mihe Zarabca: »Odigrali smo fantastično tekmo. Pivo, ki nas čaka v slačilnici, bo zares prijalo.«