Miro Požun (1943 – 2018)
In memoriam
Odpri galerijo
Miro Požun je močno zaznamoval slovenski rokomet. FOTO: Jure Eržen
V petek smo se na pokopališču v Velenju poslovili od Mira Požuna, enega naših najboljših in najuspešnejših rokometnih trenerjev, legende celjskega rokometa. V množici njegovih bivših klubskih in reprezentančnih igralcev, kolegov trenerjev, bivših sodelavcev ter prijateljev in navijačev iz vse Slovenije, so bili tudi njegovi najbolj zvesti navijači in prijatelji iz Prekmurja, kamor je med njih z ženo Nado tako rad zahajal.
V besedah vseh govorcev, med njimi sta bila tudi starosta RK Celje Pivovarna Laško Milan Zupančič in generalni sekretar RZS Goran Cvijič, je bilo moč razbrati, kako velik človek je bil Miro. Človek z veliko začetnico, človek ki si ga bomo vsi njegovi bivši sodelavci in prijatelji zapomnili za vedno. Ob zvokih njegovih najljubših pesmi smo ga na koncu ob Avsenikovih Pastirčkih pospremili na njegovo zadnjo pot in se s pesmijo Veter nosi pesem mojo od njega dokončno poslovili. Marsikomu med nami se je pri tem orosilo oko ...
Miro Požun je svojo trenersko pot začel v Šoštanju in Velenju, a je največje uspehe dosegel v Celju. Tu, v mestu ob Savinji, se je v sezonah 1962 – 1964 pod taktirko Toneta Goršiča, enega ustanoviteljev celjskega rokometa, najprej preizkusil kot igralec članske ekipe. V Celje se je nato vrnil leta 1994, po tridesetih letih, tokrat kot trener članske ekipe, ko je zaradi neuspešnega nastopa Celjanov v ligi prvakov zamenjal Josipa Šojata. Po osvojenih obeh domačih lovorikah v sezoni 1994/95 je v letih 1995 – 1998 nadaljeval kot vodja strokovnega štaba kluba in pomočnik trenerja članske ekipe Zdravka Zovka.
Svojo zmagovito pot v Celju je Miro Požun začel v sezoni 2002/03, potem ko so celjski rokometaši po desetih letih prevlade v Sloveniji v sezoni pred tem izgubili oba domača naslova – državno prvenstvo in pokal. Višek njegove trenerske kariere pa je sezona 2003/04, ko je poleg obeh domačih naslovov osvojil še evropski vrh – naslov evropskih klubskih prvakov in zmagovalcev evropskega superpokala. Vse, kar je bilo možno in kar do sedaj ni osvojil še nihče v moški klubski konkurenci v vseh naših kolektivnih športih.
Najboljši v državnem prvenstvu je bil vsega skupaj šestkrat in v pokalnem tekmovanju štirikrat, po enkrat pa je z ekipo igral še v polfinalu in četrt finalu evropske lige prvakov ter enkrat v polfinalu evropskega pokala pokalnih zmagovalcev. S tem se je v zgodovino celjskega rokometa zapisal kot njegov daleč najuspešnejši trener. Opazen je bil tudi njegov prispevek članski (1995/96, 2008/09) in mladinski (1992/93) državni reprezentanci ter njegovo strokovno delo v rokometu.
Bivši vodstveni in strokovni delavci v celjskem klubu smo se zadnja leta po tradiciji redno srečevali v »rokometni« gostilni Amerika – ob vsakem zaključku leta, okroglih osebnih obletnicah in še posebej leta 2014 ob deseti obletnici osvojitve naslova evropskih klubskih prvakov. Na predlog Mira Požuna smo se letos dobili tudi 24. aprila, na dan osvojitve evropskega naslova in sklenili, da bo tako tudi v bodoče vsako leto na isti dan.
A je bilo žal to tudi naše zadnje srečanje v tej zasedbi. Miro je bil tokrat, kljub hudi bolezni, dobre volje in v pričakovanju uspešne ozdravitve. V veselem razpoloženju, bilo nas je štirinajst, smo še enkrat več podoživljali tisti davni 24. april leta 2004 – zaključno tekmo v Flensburgu in slavje po njej ter veličastne sprejeme tisoče navijačev na letališču Brnik, pred dvorano Zlatorog in naslednji dan na Trgu celjskih knezov. Miro je bil takrat, poleg igralcev seveda, v centru pozornosti vseh navijačev. Tudi tokrat na našem zadnjem srečanju, ko smo vsi upali, da bo vendarle premagal zahrbtno bolezen.
Na evropskem mladinskem prvenstvu v Celju sem ga, mesec dni nazaj, zaman iskal v dvorani. »Morda je na svojem priljubljenem vikendu na Krku«, sem razmišljal, a so me obhajale črne slutnje … Po novici, da so ga pred kratkim iz slovenjgraške bolnice premestili domov, so se na žalost uresničile. Dva meseca pred njegovim 75. rojstnim dnevom je Miro dokončno omagal.
Miro Požun je v slovenskem rokometu in športu nasploh zapustil neizbrisen pečat. Ne le kot trener in strokovnjak, ampak tudi kot velik človek ter dober sodelavec in prijatelj. Še posebej se ga bomo z najlepšimi občutki spominjali v Celju – bivši igralci in sodelavci v klubu, navijači …, še posebej pa tisti iz Prekmurja.
Naša srečanja vsakega 24. aprila bomo nadaljevali, tudi v večen spomin in zahvalo našemu Miru.
V besedah vseh govorcev, med njimi sta bila tudi starosta RK Celje Pivovarna Laško Milan Zupančič in generalni sekretar RZS Goran Cvijič, je bilo moč razbrati, kako velik človek je bil Miro. Človek z veliko začetnico, človek ki si ga bomo vsi njegovi bivši sodelavci in prijatelji zapomnili za vedno. Ob zvokih njegovih najljubših pesmi smo ga na koncu ob Avsenikovih Pastirčkih pospremili na njegovo zadnjo pot in se s pesmijo Veter nosi pesem mojo od njega dokončno poslovili. Marsikomu med nami se je pri tem orosilo oko ...
Miro Požun je svojo trenersko pot začel v Šoštanju in Velenju, a je največje uspehe dosegel v Celju. Tu, v mestu ob Savinji, se je v sezonah 1962 – 1964 pod taktirko Toneta Goršiča, enega ustanoviteljev celjskega rokometa, najprej preizkusil kot igralec članske ekipe. V Celje se je nato vrnil leta 1994, po tridesetih letih, tokrat kot trener članske ekipe, ko je zaradi neuspešnega nastopa Celjanov v ligi prvakov zamenjal Josipa Šojata. Po osvojenih obeh domačih lovorikah v sezoni 1994/95 je v letih 1995 – 1998 nadaljeval kot vodja strokovnega štaba kluba in pomočnik trenerja članske ekipe Zdravka Zovka.
Svojo zmagovito pot v Celju je Miro Požun začel v sezoni 2002/03, potem ko so celjski rokometaši po desetih letih prevlade v Sloveniji v sezoni pred tem izgubili oba domača naslova – državno prvenstvo in pokal. Višek njegove trenerske kariere pa je sezona 2003/04, ko je poleg obeh domačih naslovov osvojil še evropski vrh – naslov evropskih klubskih prvakov in zmagovalcev evropskega superpokala. Vse, kar je bilo možno in kar do sedaj ni osvojil še nihče v moški klubski konkurenci v vseh naših kolektivnih športih.
Najboljši v državnem prvenstvu je bil vsega skupaj šestkrat in v pokalnem tekmovanju štirikrat, po enkrat pa je z ekipo igral še v polfinalu in četrt finalu evropske lige prvakov ter enkrat v polfinalu evropskega pokala pokalnih zmagovalcev. S tem se je v zgodovino celjskega rokometa zapisal kot njegov daleč najuspešnejši trener. Opazen je bil tudi njegov prispevek članski (1995/96, 2008/09) in mladinski (1992/93) državni reprezentanci ter njegovo strokovno delo v rokometu.
Bivši vodstveni in strokovni delavci v celjskem klubu smo se zadnja leta po tradiciji redno srečevali v »rokometni« gostilni Amerika – ob vsakem zaključku leta, okroglih osebnih obletnicah in še posebej leta 2014 ob deseti obletnici osvojitve naslova evropskih klubskih prvakov. Na predlog Mira Požuna smo se letos dobili tudi 24. aprila, na dan osvojitve evropskega naslova in sklenili, da bo tako tudi v bodoče vsako leto na isti dan.
A je bilo žal to tudi naše zadnje srečanje v tej zasedbi. Miro je bil tokrat, kljub hudi bolezni, dobre volje in v pričakovanju uspešne ozdravitve. V veselem razpoloženju, bilo nas je štirinajst, smo še enkrat več podoživljali tisti davni 24. april leta 2004 – zaključno tekmo v Flensburgu in slavje po njej ter veličastne sprejeme tisoče navijačev na letališču Brnik, pred dvorano Zlatorog in naslednji dan na Trgu celjskih knezov. Miro je bil takrat, poleg igralcev seveda, v centru pozornosti vseh navijačev. Tudi tokrat na našem zadnjem srečanju, ko smo vsi upali, da bo vendarle premagal zahrbtno bolezen.
Na evropskem mladinskem prvenstvu v Celju sem ga, mesec dni nazaj, zaman iskal v dvorani. »Morda je na svojem priljubljenem vikendu na Krku«, sem razmišljal, a so me obhajale črne slutnje … Po novici, da so ga pred kratkim iz slovenjgraške bolnice premestili domov, so se na žalost uresničile. Dva meseca pred njegovim 75. rojstnim dnevom je Miro dokončno omagal.
Miro Požun je v slovenskem rokometu in športu nasploh zapustil neizbrisen pečat. Ne le kot trener in strokovnjak, ampak tudi kot velik človek ter dober sodelavec in prijatelj. Še posebej se ga bomo z najlepšimi občutki spominjali v Celju – bivši igralci in sodelavci v klubu, navijači …, še posebej pa tisti iz Prekmurja.
Naša srečanja vsakega 24. aprila bomo nadaljevali, tudi v večen spomin in zahvalo našemu Miru.
