Ne poznata Kopitarja, slišala sta za Tino Maze

Dvojčka Burić iz Maglaja kipita od mladostne energije. Šaljiva 22-letnika s širokim nasmehom pripadata generaciji, ki se je rodila med vojno v BiH. Pred tremi meseci sta se ugnezdila v velenjskem Gorenju, svojem četrtem klubu, v katerem se bosta dokazovala tri leta. Vedno se selita »v kompletu«. Sta enako flegmatična, poslušata isto glasbo in se družita z istimi ljudmi.

Razlikujeta se le po okusu za dekleta; Senjaminu so všeč visoka, Benjaminu temna, sta povedala v smehu na začetku pogovora pred Rdečo dvorano v Velenju. Ob prvem srečanju ju je nemogoče ločiti. »Na prvi pogled sva res enaka, a značajsko sva različna,« sta pritrdila v en glas. Prva pomoč pri razločevanju je lahko dnevna garderoba: »Pravzaprav imava enak slog oblačenja, tudi nakupujeva skupaj. V kabino pa gre samo eden. Če dobro stoji na meni, bo tudi na njem in obrat­no,« je povedal Senjamin v sivih supergah, oblečen v črni zgornji del trenirke z modrimi puščicami. Ben­jamin, v temno modrih supergah in temno modri trenirki z oranžnimi puščicami, mu je prikimal. Na igrišču je uganko preprosto razrešiti: Benjamin je vratar, Senjamin krožni napadalec. Kakor sta se opisala sama, ju je mogoče ločiti tudi po temperamentu – Senjamin je mirnejši.

Bosanci bolj uživajo

Starejši je Benjamin, za 15 minut. Višji Senjamin, a le za centimeter. Slednji je tudi bolj trmast, odločen in vztrajen. »Zato pa vadiva v paru. Da ga priganjam! Vedno išče izgovore v tem, da je vratar,« je brata hudomušno dregnil Senjamin. Bratska navezanost je močno vidna, sta velika zaveznika, tudi po karierni poti stopata v tandemu. »Tako sva navajena in tako nama je lažje. Veliko razpravljava o rokometu, se dopolnjujeva. Rekla sva si, da mora biti tudi naslednji klub skupen. In zgodilo se je Gorenje. Kam naprej, ne veva. V prihodnosti bi se, kakor vsi rokometaši, želela dokazovati v Nemčiji ali Franciji,« sta razmišljala.

Velenje sta opisala kot majhno, urejeno mesto, v katerem sta spoznala tudi veliko ljudi zunaj rokometnih krogov. »Zdaj sva že domača,« sta poudarila. S kakšno popotnico od doma sta prišla v Slovenijo? »V BiH pravijo Sloveniji mala Nemčija. Opazil sem, da se ljudje zelo veliko ukvarjajo s športom; vsi tečejo, kolesarijo, hodijo v hribe. Tega pri nas ni,« je vtise nizal Senjamin. »Pa ni res, da so Slovenci tako škrti, kakor se govori po BiH. Razlika, ki jo opazim, je, da Bosanci več uživamo v življenju, več je zabave,« ga je dopolnil Benjamin. »Slovenci so bolj zaprti,« je prikimal Senjamin.

Na smučeh še nista stala. »Sva pa slišala za Tino Maze. Postavna punca,« sta navdušena nad najboljšo smučarko v minuli zimi. Sta se povzpela na kak­šen hrib? »Bili smo na pripravah na Golteh, če to šteje. Lepo je velenjsko jezero, pogosto sva tam, prijetno se je sprehoditi in popiti kavo. Sicer pa zaradi napornega ritma nimava časa za izlete. Nekajkrat sva bila v Celju. V Mariboru pa sva obiskala Dejana Malinovića, ki je najin najboljši prijatelj. Skupaj smo igrali že pri Ljubuškem in Banjaluki. Ljubljane še nisva raziskala, obiskala sva jo, ko smo igrali proti Slovanu. Ko se bo ritem umiril, se vsekakor odpraviva tja,« sta povedala dvojčka.

Slovenska glasba jima ni najbolj všeč. »Poznam samo dve pesmi: Ti, ti, moja rožica in Malo, malo še. Zdi se mi, da vsi poslušajo balkansko glasbo,« je dejal Senjamin, njegov brat pa je omenil, da takšni ritmi odmevajo tudi iz slačilnice v Rdeči dvorani.

Prve besede, ki sta se jih naučila v slovenskem jeziku, so tiste, ki sodijo v kategorijo cenzuriranih. Ena lepših je bila beseda žoga. »Ko sem ob prihodu v Velenje poslušal dva, ki sta se pogovarjala v slovenščini, nisem razumel ničesar. Slovenci hitro govorijo, v Velenju pa je še poseben dialekt, ki ga ne moreva razbrati,« je povedal eden od njiju in dodal, da se tu počutita kot doma, saj je v mestu povsod slišati jezike nekdanjih jugoslovanskih republik.

Pokusila sta kranjsko klobaso in štruklje. Benjamin je ob prihodu v Slovenijo slišal, da v Velenju priprav­ljajo okusne čevapčiče. Kakšni pa se zdijo njemu? »V redu so,« se je obotavljal. »Niso pa kot tisti na Baščaršiji.«

Džeko največji ambasador

Brata Burić prihajata iz Maglaja, kjer sta igrala rokomet do konca srednje šole. Zakaj sta si izbrala prav ta šport? »Bila sva obilnejše postave, pa so naju starši vpisali, da bi shujšala. Mama je bila v srednji šoli rokometašica in večina najinih prijateljev je hodila na rokomet. No, pa sva tam pristala še midva. V resnici kakšne posebne ljubezni do športa nisva gojila. A je prišla pozneje. Postala je celo posel,« sta svoje začetke povzela študenta 2. letnika fakultete za šport v Mostarju.

Po treh mesecih bivanja v Sloveniji sta se zaradi reprezentančnih obveznosti v Sarajevu prvič vrnila domov, ustavila sta se na kosilu pri starših. Njiju, starejšega brata in prijatelje najbolj pogrešata, ko sta zdoma. »Maglaj je majhno mesto, šteje približno 7000 prebivalcev. Šolo sva imela blizu, družba iz soseske, droge ni bilo. Skratka, otroštvo je bilo lepo, kolikor je otrokom vojne lahko bilo. Po srednji šoli so se prijateljske vezi razrahljale, ker smo šli zaradi študija vsak na svoj konec. Dobivamo se poleti in za novo leto,« sta pripovedovala.

Kako pa sta doživela nogometno evforijo ob uvrstitvi reprezentance BiH na svetovno prvenstvo v Braziliji? »To je velik dosežek za BiH, uresničitev sanj. Nogometaši so največje 'face' v BiH. Edin Džeko in reprezentanca sta največja ambasadorja države, ki je v razsulu. Sta naša svetla točka,« sta bila navdušena, a sta opozorila, da drugače nogometa ne spremljata. Le če je na sporedu kakšna zanimiva tekma. Predozirana sta z rokometom. »Prav zato je bolje prosti čas preživeti z družbo ob kakšni drugačni debati,« sta prepričana. V zadnjih treh mesecih sta od slovenskih športnikov spoznala nogometaša Mirnesa Šišića. Zanimalo pa nas je, ali poznata še kakšnega svetovno znanega, morda hokejskega zvezdnika Anžeta Kopitarja. »S čim pa se on ukvarja?«