Pomlajeni očka sanja o slovesu v Stožicah

Uroš Zorman je še tretjič postal očka, rodila se mu je hčerka Ula, kar je Zorman tudi krepko in dolgo praznoval.
Objavljeno
19. marec 2017 11.00
Peter Zalokar
Peter Zalokar
»Če ta otrok ne bo zdrav, potem pa res ne vem,« je kapetan rokometne reprezentance Uroš Zorman vsaj nakazal stopnjo tridnevnega praznovanja rojstva Ule, ki je na svet privekala v ponedeljek v Ljubljani. Po dveh sinovih sta Uroš in Katja dočakala še hčerko. Vsaj v prvih štirih mesecih sicer ne bo veliko videla očka in bratcev, ki so se že vrnili k dnevni rutini med začasnim bivanjem na Poljskem.

Ker se je Ula rodila s carskim rezom, je bilo veliko lažje načrtovati porod. Mamica se je že pred časom vrnila v Slovenijo in brez stresa dočakala srečni 13. marec, Zorman je z 11-letnim Maksom in sedemletnim Jakobom prišel za njo in skupaj so pričakali veselo novico ter pestovali ljubljenko. Tudi s terminom se je dobro izšlo, saj je Zorman še v soboto odigral tekmo lige prvakov v Kielcah proti Meškovu (za zmago s 35:27 je prispeval gol), nakar je nastopil daljši premor pred osmino finala.

Krepka novorojenčica

Porod z rutinskim operacijskim posegom je minil brez vsakršnih težav, Ula je bila krepka novorojenčica (3780 gramov, 53 cetimetrov). »Vse je super, lahko se samo zahvalim osebju v ljubljanski porodnišnici za profesionalno delo in prijaznost,« je bil hvaležen Zorman, ki se je medtem že vrnil na Poljsko in s seboj odpeljal sinova. Kako pa zmore v tujini hkrati opravljati obveznosti starša in vrhunskega športnika, saj je pogosto na službeni poti?

»Kar je treba narediti, ni težko. Saj smo že kar vajeni, sami trije smo bili že tri tedne pred rojstvom Ule. Fanta sta dopoldne v šoli, popoldne jih prevzame varuška, kadar sem zdoma. Velika sta že in ni mi ju treba imeti ves čas na očeh. Med vikendi lahko prespita pri sošolcih ali prijateljih,« je pomoč pri vzgoji opisal Zut, kot je eden izmed priljubljenih vzdevkov štirikratnega klubskega evropskega prvaka (Celje 2004, Ciudad Real 2008, 2009, Kielce 2016).

Podedovani športni geni

Na Poljskem bi rad ostal še eno leto in tam sklenil športno kariero. »Blizu smo dogovoru o podaljšanju še za eno sezono. Potem pa bo verjetno res dovolj. Nikoli ne reci nikoli, a takrat bom star že 38 let in čas bo za slovo, čeprav se telesno še vedno izvrstno počutim. Po 18 letih profesionalne kariere je bolj utrujena glava,« se očitno tudi velemojster Zorman lahko zasiti rokometa. Potem bo sledila vrnitev v domovino, v Ljubljano, za stalno … »Dom je dom. Otroci rastejo in fanta prihajata v leta, ko je najbolje biti doma ob bližnjih. Ni pa vse odvisno od mene. Leta, ko sem bil glavni v 'familiji', so minila,« se je malce pošalil Zorman, ki od Maksa in Jakoba ne pričakuje, da bosta šla po njegovih stopinjah, čeprav sta športnika od glave do pet: »Nekaj mojih genov sta zagotovo podedovala. Trenirata rokomet in nogomet, ob koncih tedna plavanje. Nisem pa sodoben oče, ki bi bil z njima na treningih in tekmah, niti nočem nanju pritiskati. Pomagam jima že, pokažem kakšno finto ali kaj razložim. Voljo imata in mogoče jima uspe tudi v športu, odločitev prepuščam njima.«

Nad njegovo reprezentančno kariero visi vprašaj. Potem ko ga ni bilo v Franciji ob osvojitvi bronaste kolajne za Slovenijo, ga kvečjemu čaka še ena tekma, če sploh. »S selektorjem Veselinom Vujovićem sva se slišala po SP, ampak puščava stvari odprte. Seveda bi reprezentančno pot najraje sklenil doma, na tekmi v svoji Ljubljani, v polnih Stožicah proti Nemčiji (2. maja v kvalifikacijah za EP, op. p.), toda selektor ima glavno besedo. Do takrat je še kar daleč in pomembno bo, v kakšni formi bom. Storil bom vse, da zaigram v Stožicah, to bi bilo zame sanjsko slovo od dresa z državnim grbom,« je pojasnil.

Pred tem čakata evropske prvake iz Kielc konec meseca tekmi z Montpellierom, zato bosta Zorman in soigralec Dean Bombač lahko pozdravila rojaka Jureta Dolenca in Miho Žvižeja, ne pa tudi reprezentančnega kapetana Vida Kavtičnika, ki okreva po operaciji. Cilj zasedbe trenerja Talanta Dušebajeva, ki jo bo v prihodnje okrepil še en slovenski biser Blaž Janc, je sicer ponovni nastop na sklepnem turnirju v začetku junija v Kölnu, kjer bi Poljaki branili lani na čudežen način osvojeno trofejo proti Veszpremu.

Kaj bo počel, ko bo dokončno zapustil igrišče 40 x 20 metrov, se Zorman, po poklicu policist, ne ukvarja preveč. »Najprej se bom bolj intenzivno posvetil svoji rokometni akademiji. Junija bomo organizirali jubilejni, deseti poletni tabor v Savudriji in že zbiramo prijave. Zelo pestro in zabavno bo,« si je v pogovoru za Nedelo sproti še malce reklame naredil podjetni Zorman, prepričan, da bo njegova pot še naprej tesno povezana z rokometom: »Kaj pa drugega? Z rokometom sem povezan vse življenje, znanja imam dovolj in želim ga širiti. V kakšni obliki? To bo odvisno od ponudbe in povpraševanja, če se pošalim. Menedžerske funkcije me ne zanimajo preveč, kvečjemu bi bil športni direktor ali kaj podobnega. Najbrž pa se bom usmeril k trenerskemu poklicu in videl, do kod lahko sežem na tej poti.«