Tiskane izdaje
Eden ključnih članov velenjske ekipe se je sicer v zadnjem obdobju ubadal s poškodbami, najprej stegenske, nato še mečne mišice, in bil bitko s časom, da so se rane do spektakla v Berlinu povsem zacelile. Seveda si nikakor ni želel manjkati, redno je obiskoval terapije in se nadejal, da bo tako kot na odločilni tekmi za preboj proti Holstebroju stisnil zobe in pomagal do uspeha. Velenjčani so se pripravam na evropske tekmece sicer posvetili šele v zadnjih dneh, saj so bili polno zasedeni še v domačem prvenstvu, dajala pa jih je pozitivna nervoza novih velikih tekem. »Zagotovo ne moremo primerjati evropskih tekem s tekmami domačega prvenstva, razlika je zelo velika. Vsi igralci se veselimo težkih tekem, za to delamo, za to smo plačani. Želimo igrati z boljšimi in enakovrednimi nasprotniki, kot so Celjani in tudi Mariborčani. Na takšnih tekmah je seveda veliko bolj pomembna psihološka priprava. Glava po mojem mnenju predstavlja 90 odstotkov uspeha. Če glave ni na pravem mestu, ti ne moreta pomagati dve toni mišic,« je razmišljal 25-letni Dolenjec, ki ga je pot pred dvema letoma iz Trebnjega odpeljala v Velenje.
Rokometna brata
Začela sta skupaj, a Sebastian je dve leti starejši in je zato prej dobil priložnost med člani. Mu je bilo kot mlajšemu lažje, ker je lahko sledil bratu, ali morda težje, ker je bil v senci? Staš pravi, da je bilo zanj dobrodošlo, da je lahko na začetku igral ob bratu, ki je prej dosegel vrhunsko raven. »Po njegovem odhodu iz Trebnjega sem nekako podedoval njegovo vlogo, bilo je na meni, da jo dobro izkoristim, zdaj sem tu, kjer sem.« Se je od njega veliko naučil? »Rokometne stvari, kakšna preigravanja ali strele s tal, opazujem pri številnih igralcih, skušam se učiti o vsakega posameznika. Seveda, kar se mi zdi primerno za mojo telesno strukturo in moj način igranja. Na tem področju se ne učim le od Sebastiana, ima pa gotovo tudi on veliko kakovosti, ki jih skušam kopirati,« je menil rokometaš, ki je nekdaj občudoval Ivana Balića, ki je sicer že v zatonu, zdaj ga bolj navdušuje Danec Mikkel Hansen. »Pogledal sem tudi kakšne posnetke Ljubomirja Vranješa, ki je podoben tip igralca kot sem jaz. Veliko rokometa pogledam, praktično vse, kar je na voljo, saj imam veliko prostega časa. Od vsakega igralca skušam pobrati kaj dobrega.«
Delovne navade
Letos marca je dosegel še eno pomembno stopničko v življenju – diplomiral je na Fakulteti za šport. Tako pri 25 letih ni nič kaj zaostal za vrstniki (verjetno je še prehitel marsikoga), čeprav je moral študij prilagajati profesionalni karieri. Pohvalno, ni kaj. Učne in delovne discipline jima ni z bratom nikdar manjkalo. Sebastian je za svojo diplomsko nalogo iz biokemije celo prejel Prešernovo nagrado. »Že od začetka mi je bilo jasno, da fakulteto pač moram končati. Starša sta nama z bratom ves čas dopovedovala, da naj bo šola prioriteta, šport pa le nekaj za zraven. Onadva imata veliko pri tem, da sva oba že končala študij. Seveda ni enostavno usklajevati športa in šole, je pa zelo izvedljivo. Če mene vprašate, bi moral vsak športnik imeti določeno stopnjo izobrazbe. Nikoli ne veš, poškodba ti lahko hitro prekriža načrte,« je zrelo razmišljal.
Težko je igrati s slabšimi
Glede na to, da se je v diplomski nalogi posvetil analizi rokometne igre Gorenja, je pričakovati, da se bo po igralski karieri pridružil stroki. Da bi bil kaj drugega kot rokometaš, ni nikdar razmišljal. »V mlajših letih me je sicer zamikal nogomet, a mi niti na pamet ni prišlo, da bi zamenjal.« Zdaj si želi kajpak čim dlje igrati na vrhunski ravni, doseči še kakšno stopničko višje, kakšen ugleden evropski klub. »Zagotovo si želim tudi v tujino, da se poskusim še kje drugje, saj vemo, kakšno je stanje v Sloveniji, kakšna je naša liga. Po eni strani je tudi težko igrati tekme, za katere že vnaprej veš, kakšen bo rezultat, saj si par razredov boljši. Upam, da bo kmalu napočil čas za selitev,« se je nadejal Trebanjec, ki pa bi nekoč rad kariero zaključil prav v matičnem klubu, ki mu je dal ogromno. Pozneje se vidi tudi v vlogi trenerja, a o tem je za zdaj še prezgodaj govoriti.
Med cilji in željami v prihodnjih letih je tudi reprezentanca. Verjame, da bo kmalu dobil priložnost, sicer pa se z njo posebej ne obremenjuje. Osredotočen mora biti na klub in svojo dobro igro. Bliža se konec sezone, utrujenost že načenja igralce, a prav v tem času morajo iz sebe iztisniti največ, da se bodo na koncu lahko veselili katere od lovorik. Zaključni turnir pokala EHF je bil za »ose« lepa nagrada, a še bolj pomembno je zanje državno prvenstvo in vstopnica za v ligo prvakov, brez katere so nesrečno ostali v tej sezoni. Ta je bila zanje turbulentna tudi zaradi zamenjave trenerja Ivana Vajdla. »Menjava je prišla po nizu slabih predstav. Ne bi rekel, da je bil prejšnji trener kriv zanje. Ko smo zmagovali le za gol proti veliko slabšim nasprotnikom, trener ni igral nobene vloge. Ne potrebuješ posebne filozofije. Imamo pa zdaj z Gregorjem Cvijičem večji zagon in željo po dokazovanju, pristop ekipe je boljši. A meni se ne zdi prav, da zdaj delaš maksimalno, prej pa nisi. Vsak mora biti pošten sam do sebe in profesionalen.«
