Umrl Miro Požun, oče slovenskega rokometa
Slovo legende: v 76. letu starosti je po hudi bolezni umrl eden največjih slovenskih rokometnih strokovnjakov Miro Požun.
Odpri galerijo
Miro Požun je izgubil bitko z rakom. FOTO: Mavric Pivk
Miro Požun je močno je zaznamoval slovenski rokometni svet. Med drugim je bil v dveh obdobjih (1995–1996 in 2008–2009) selektor članske reprezentance, kot trener rokometnega kluba Celje Pivovarna Laško pa je leta 2004 osvojil naslov evropskega prvaka, kar je bil njegov največji klubski uspeh. Istega leta je s Celjani osvojil tudi evropski superpokal.
Požun je imel izjemen občutek za prepoznavo talenta in delo z mladimi igralci. Rokomet je bil njegovo življenje. Med drugim je odkril in razvil igralca, kot sta bila pokojni Iztok Puc in Sergej Rutenka, zadnji je predlani zaključil igralsko kariero kot šestkratni zmagovalec lige prvakov s tremi klubi. Požun je močno zaznamoval kariere številnih slovenskih reprezentantov, kot so Rolando Pušnik, Uroš Šerbec, Roman Pungartnik, Aleš Pajovič, Renato Vugrinec, Vid Kavtičnik, Uroš Zorman in drugi.
Bil je prvi pomočnik selektorja ob ustanovitvi slovenske reprezentance (selektor je bil Tone Tiselj), ki jo je kot selektor vodil na dveh evropskih (11. mesto na EP 1996 v Španiji, 10. mesto na EP 2008 na Norveškem) in enem svetovnem prvenstvu (18. mesto na SP 1995 na Islandiji). Skozi njegovo trenersko šolo je šel tudi nekdanji selektor Boris Denič.
Požun je nazadnje vodil Celje PL v sezoni 2010/11, nakar se je upokojil in veliko časa preživel na Krku. Umrl je po dolgotrajni bitki z rakom, kemoterapije ga niso mogle obvarovati. Med prvimi je sožalje družini, svojcem in prijateljem izrekla Rokometna zveza Slovenije.
»Če zveni še tako klišejsko in obrabljeno, ne moremo mimo dejstva, da je bil Miro Požun eden od očetov slovenskega rokometa. Zaradi izkazane ljubezni in strasti, zaradi dela in znanja, zaradi energije … Zato, ker se je učil in ker je učil. V reprezentanci in klubih. Njegove ocene so bile vedno izjemno natančne in prijazne. Bil je učitelj, ki se je zarezal v večni spomin svojih učencev. In njegovi učenci niso bili samo igralci in trenerji, temveč tudi preostali, ki smo vpeti v slovenski rokomet in šport. Z mirnostjo in pedagoškim pristopom, ki ni poznal povišanega tona, temveč toplo in prijazno besedo,« je iz svojih bogatih izkušenj s Požunom o njem povedal generalni sekretar RZS Goran Cvijič.
Njegovemu spominu so se poklonili tudi prvaki iz Celja, pri katerih je v različnih strokovnih vlogah preživel enajst sezon, osvojil šest naslovov državnega prvaka in štiri pokalne naslove. "Miro Požun je pustil neizbrisen pečat v delovanju našega kluba in slovenskega rokometa ter bo z zlatimi črkami zapisan v zgodovini RK Celje Pivovarna Laško," so zapisali na uradni strani.
Miro Požun je do konca ostal pozitiven, srečali smo ga junija, ko je nasmejan kramljal s prijatelji pred reprezentančno tekmo med Slovenijo in Madžarsko v Kopru. Bil je tudi v Franciji pred letom in pol, ko je Slovenija osvojila bronasto kolajno na SP, dočakal pa je tudi zlato kolajno slovenskih mladincev na nedavnem evropskem prvenstvu v Celju ter se lahko prepričal, da je njegova zapuščina še kako živa. Za sabo je pustil žalujoče ženo, sina in vnuka.
Požun je imel izjemen občutek za prepoznavo talenta in delo z mladimi igralci. Rokomet je bil njegovo življenje. Med drugim je odkril in razvil igralca, kot sta bila pokojni Iztok Puc in Sergej Rutenka, zadnji je predlani zaključil igralsko kariero kot šestkratni zmagovalec lige prvakov s tremi klubi. Požun je močno zaznamoval kariere številnih slovenskih reprezentantov, kot so Rolando Pušnik, Uroš Šerbec, Roman Pungartnik, Aleš Pajovič, Renato Vugrinec, Vid Kavtičnik, Uroš Zorman in drugi.
Največji pečat je Miro Požun pustil v Celju Pivovarni Laško. FOTO: Jure Eržen
Bil je prvi pomočnik selektorja ob ustanovitvi slovenske reprezentance (selektor je bil Tone Tiselj), ki jo je kot selektor vodil na dveh evropskih (11. mesto na EP 1996 v Španiji, 10. mesto na EP 2008 na Norveškem) in enem svetovnem prvenstvu (18. mesto na SP 1995 na Islandiji). Skozi njegovo trenersko šolo je šel tudi nekdanji selektor Boris Denič.
Požun je nazadnje vodil Celje PL v sezoni 2010/11, nakar se je upokojil in veliko časa preživel na Krku. Umrl je po dolgotrajni bitki z rakom, kemoterapije ga niso mogle obvarovati. Med prvimi je sožalje družini, svojcem in prijateljem izrekla Rokometna zveza Slovenije.
Roman Pungartnik: Saj smo vsi nekako pričakovali, da se bo to enkrat zgodilo, ampak ko se zares zgodi, pač ne moreš biti pripravljen. Pretresen sem. Kar drži, da je bil Miro oče slovenskega rokometa. Tega smo se v bistvu ves čas zavedali, ne samo zdaj, ko žalujemo. Pustil je velik pečat, tudi na meni, saj je bil moj trener. Bil je velik ne samo kot strokovnjak in pedagog, ampak tudi in predvsem kot človek. Včasih smo se malce šalili iz njega, ampak vedno smo ga spoštovali. Poznalo se mu je, da je bil učitelj in je svojo pedagoško žilico prenesel v šport. Ni bil trener, ki bi se jezil, vriskal in skakal, ampak je svoja čustva znal lepo ubesediti in razložiti. Pogosto je uporabil prispodobe, na treningih nam je pripovedoval anekdote, večinoma s Krka, ki je bil njegov drugi dom, ali o svojem vnučku. Lahko mu rečem samo hvala. Miro je bil vedno gospod, na igrišču, ob igrišču, v zasebnem življenju.
Cvijič: Mira je poganjala strast
»Če zveni še tako klišejsko in obrabljeno, ne moremo mimo dejstva, da je bil Miro Požun eden od očetov slovenskega rokometa. Zaradi izkazane ljubezni in strasti, zaradi dela in znanja, zaradi energije … Zato, ker se je učil in ker je učil. V reprezentanci in klubih. Njegove ocene so bile vedno izjemno natančne in prijazne. Bil je učitelj, ki se je zarezal v večni spomin svojih učencev. In njegovi učenci niso bili samo igralci in trenerji, temveč tudi preostali, ki smo vpeti v slovenski rokomet in šport. Z mirnostjo in pedagoškim pristopom, ki ni poznal povišanega tona, temveč toplo in prijazno besedo,« je iz svojih bogatih izkušenj s Požunom o njem povedal generalni sekretar RZS Goran Cvijič.
Njegovemu spominu so se poklonili tudi prvaki iz Celja, pri katerih je v različnih strokovnih vlogah preživel enajst sezon, osvojil šest naslovov državnega prvaka in štiri pokalne naslove. "Miro Požun je pustil neizbrisen pečat v delovanju našega kluba in slovenskega rokometa ter bo z zlatimi črkami zapisan v zgodovini RK Celje Pivovarna Laško," so zapisali na uradni strani.
Miro Požun je leta 2004 s Celjem osvojil ligo prvakov in se takole veselil z Edijem Kokšarovom. FOTO: Tomi Lombar
Dočakal še bron in zlato
Miro Požun je do konca ostal pozitiven, srečali smo ga junija, ko je nasmejan kramljal s prijatelji pred reprezentančno tekmo med Slovenijo in Madžarsko v Kopru. Bil je tudi v Franciji pred letom in pol, ko je Slovenija osvojila bronasto kolajno na SP, dočakal pa je tudi zlato kolajno slovenskih mladincev na nedavnem evropskem prvenstvu v Celju ter se lahko prepričal, da je njegova zapuščina še kako živa. Za sabo je pustil žalujoče ženo, sina in vnuka.
