Uroš Zorman brez dlake na jeziku: »Strah je hujši od virusa«

Rekorder po številu nastopov za Slovenijo je izdal knjigo o vzponih in padcih v bogati karieri. Izolacija se mu ne zdi prava rešitev v boju proti koronavirusu.

Objavljeno
04. april 2020 16.40
Posodobljeno
19. april 2020 22.51
Uroš z družino, z ženo Katjo in otroki Ulo, Maksom in Jakobom. FOTO: osebni arhiv
Ljubljana - Za Urošem Zoranom se vedno praši, tudi v tem času, ko je svet zastal zaradi izbruha novega koronavirusa, ni nič drugače. Rekorder po številu nastopov za slovensko rokometno reprezentanco, štirikratni zmagovalec lige prvakov s tremi klubi, dvakratni udeleženec olimpijskih iger in zdaj pomočnik selektorja Ljubomirja Vranješa se je po nekaterih informacijah odločil zapustiti Poljsko in začeti samostojno trenersko pot bliže domu, kjer sicer zapriseženi Ljubljančan ravno dokončuje hišo v Novem mestu.

Kam ga bo najprej vodila pot, še ni znano. Za nameček je ravno v teh puščobnih dneh luč sveta ugledala njegova knjiga z naslovom Uroš Zorman: Tako, kot sem rekel. In v življenju je rekel veliko zanimivega, pogosto spornega. Tudi njegov pogled na krizne ukrepe je vse prej kot konformističen ...

image
Uroš Zorman se je po koncu igralske kariere podal v trenerske vode. FOTO: Jure Eržen

 

Kako to, da ste v Sloveniji? Blaž Janc je ostal v Kielcah in čaka, ali se bo sezona nadaljevala. So vam na Poljskem dovolili zapustiti moštvo, v katerem ste bili pomočnik trenerja Talanta Dušebajeva?

Vse skupaj je bil bolj splet okoliščin. V sredo, 11. marca, smo imeli tekmo v poljski ligi, v četrtek in petek pa so bili na sporedu fizični treningi, na katerih mi ni bilo treba biti zraven. Dali so nam prost vikend in glede na to, da imam družino doma v Sloveniji, mi je Talant dovolil, da grem domov. Potem pa se je začelo hitro dogajati. Že v četrtek, ko sem prišel v Slovenijo, je bilo rečeno, da bodo od ponedeljka šole in vrtci zaprti. V petek so me iz kluba obvestili, da ne bo več skupinskih treningov in da do nadaljnjega ostaja vsak tam, kjer je. V soboto so se potem zaprle še meje. Ostal sem doma, kjer je najlepše. Pravzaprav sreča v nesreči, če lahko tako rečem.
 

Od takrat so minili že trije tedni. Ko sva se slišala pred nekaj urami, niste mogli govoriti, češ da imate čez glavo opravkov. Malce nenavadna izjava v času, ko je večini ljudem dolgčas ...

Ne, dolgčas mi pa zares ni. Prej smo vedno govorili, da nimamo časa za to in ono, zdaj imamo čas za stvari, ki smo jih prej prelagali in so šle mimo. Z ženo (Katjo; o. p.) si vsak večer rečeva, kako hitro je minil dan. Imava tri otroke. S sinovoma, 14-letnim Maksom in desetletnim Jakobom, je treba delati za šolo. Mala triletna Ula pa skoraj ves čas potrebuje animacijo. Treba je iti ven na sprehod, da porabimo nekaj energije. Potem je treba tudi kaj postoriti okrog hiše. Pestro je.


 

Kako je s hišo, je končana?

Bolj ali manj je. Čez dan skačemo okrog nje, selimo stvari, malo čistimo, sesamo, zlagamo. Zvečer pa še gremo prespat v naše stanovanje v bloku v Bršljinu, ki je 500 metrov stran. Zdaj je na srečo dan za uro daljši, a še vedno, kot sem rekel, nam zmanjkuje časa.

Na koncu je nastalo teh 40 zgodb za mojih 40 let. Vse skupaj je padlo na svoje mesto. Ponosen sem.

 

Kako družbeno izolacijo prenašajo otroci?

Kar v redu so, fanta se pritožujeta, da je nalog in obveznosti še več kot prej, ko je bil pouk. Precej je dela tudi za naju s Katjo. Na začetku je bilo lažje, zdaj pa prihajajo nove in nove snovi. Starši pač nismo učitelji, treba je tudi kaj prebrati in jim razložiti. Tukaj je v pomoč stric Google. Učitelji se sicer trudijo na dal­javo in smo v rednih stikih, toda to ni enako. Vsi smo v podobnih situacijah, funkcioniramo, kakor lahko, in upam, da bo tudi to v redu.

image
Uroševa kariera v številkah. FOTO: Delo infografika

 

Kako je s kuhinjo, športniki ste vajeni, da vam postrežejo hrano na mizo. To zdaj odpade ...

S kuho je pa zdaj tako, ni več sistema prideš, poješ, greš. Zdaj je treba domov, še prej po sestavine v trgovino z masko na obrazu. Skuhati, pojesti, pospraviti, pomiti ... To nam vzame kar nekaj časa, sploh ker nas je kar nekaj za mizo in imamo vsi velik apetit.
 

Kdo kuha?

Večinoma Katja, ampak tudi jaz kdaj prevzamem komando, sploh ko gre za meso, denimo hamburgerje, steake.

image
Uroš Zorman je dvakrat nastopil na olimpijskih igrah. FOTO: AFP

 

Žureka, znamenite poljske juhe ali enolončnice, ni na meniju?

V to se pa še nisem poglabljal. Mislim, da je toliko sestavin, da ne bi zmogel. Vzelo bi mi preveč časa. Ga je pa na Poljskem nekajkrat naredila žena, to bi lahko še ponovili. Okusen je.

Gripe ne moremo izničiti in tudi koronavirusa ne moremo izničiti. Enkrat bo treba reči, da je dovolj.

 

Čudno je to obdobje. Mislite, da bo še dolgo trajalo?

Upam, da ne. Verjamem, da se bo vse skupaj začelo počasi umirjati. Prvi znaki že kažejo na to. Rekel bi takole: če bomo zdaj samo čakali in se čisto izolirali od vseh, lahko epidemija traja v nedogled. Ne moremo vleči tega stanja, dokler ne bomo prišli na čisto ničlo. Čiste ničle namreč ni.

image
Zorman je prvi naslov v ligi prvakov osvojil leta 2004 s Celjem Pivovarno Laško. FOTO: Igor Zaplatil

 

Če prav razumem, predlagate, da se začnemo več družiti?

Ne vem, nisem pravi človek, da bi o tem preveč pametoval. Niti nisem za to po­klican. Imam pa kot vsak svoje mnenje in videnje. Kakor razumem in preberem, če se hočemo vsemu temu izogniti, bomo lahko vseskozi v karanteni, se izogibali drug drugemu v nedogled, ampak to ne pelje nikamor. Zdaj smo zaprli tudi občine, govorijo o tem, da bi dali na meje vojsko, kar bi pravzaprav morali storiti prej zaradi razmer, ki so vladale tam. Mislim, da bi bila bolj primerna kakšna milejša oblika boja proti temu koronavirusu.
 

Od nekdaj ste imeli težave z avtoriteto, zlasti v mlajših letih. Se zdaj strogo držite ukazov oblastnikov?

Haha, dobro ste zapakirali to vprašanje. Seveda je treba spoštovati pravila in navodila. Hvala bogu, da so. Ne bom pa trdil, da jih maksimalno upoštevam, ker mislim, da takšnih ljudi skorajda ni. Drugače je za rizične skupine, pri katerih je lahko okužba smrtna in se morajo držati zares vseh preventivnih ukrepov. Ko sem govoril o milejših ukrepih, sem mislil, da bi rizične skupine osamili in jih zaščitili, zdravi in mlajši državljani pa bi imeli nekaj več svobode gibanja. Seveda ne »prosto po prešernu«, v nekih razumnih mejah pač.

image
Kariera Uroša Zormana je imela veliko vzponov in tudi nekaj padcev. FOTO: Uroš Hočevar

 

Se zavedate, da se bo to vaše stališče marsikateremu bralcu zdelo neprimerno?

Se. Vemo, kakšen narod smo Slovenci. Bolj papeški od papeža. Čim nam nekdo ponudi prst, ga zagrabimo in hočemo celo roko. Tako gremo tudi pri teh ukrepih na polno. Vidimo, da nekatere tovarne dokaj normalno delajo. Če bi vsi nosili zaščitne maske in se držali higiene rok, če bi prostore razkuževali in testirali zaposlene, bi lahko delali in dokaj normalno živeli tudi vsi drugi. Še enkrat naj poudarim, da nisem poklican za to, da bi to reševal in bil najbolj pameten. Zdi pa se mi, da bomo na tak način to stanje le podaljšali v nedogled. Poglejmo gripo. Vem, zdaj bodo rekli, Zorman je spet pameten, ker ta covid-19 pač ni navadna gripa in podobno. Pa vseeno. Gripe ne moremo izničiti in tudi koronavirusa ne moremo izničiti. Enkrat bo treba reči, da je dovolj.
 

In odpreti šole?

Če pogledamo otroke, bolj ko jih bomo držali v izolaciji, bolj jim bo oslabel imunski sistem. Ko bodo enkrat prišli vsi v šole in vrtce, se bo vsulo. Otroci to bolezen zlahka prebolevajo in s tem, ko bi več ljudi postalo imunih, bi poskrbeli, da se Slovenija hitreje prekuži. Seveda pa bi bilo treba preprečiti stik z rizičnimi skupinami, tudi dedki in babicami. Ob tem bi izrazil veliko zahvalo in čast vsem, ki v teh časih skrbijo, da država kolikor toliko normalno funkcionira, zdravstvenim delavcem, trgovcem, policistom, gasilcem, poštarjem ... Mnogi so v normalnih razmerah pogosto podcen­jeni. Zdaj vidimo, da jih res nujno potrebujemo in da si zaslužijo več spoštovanja tudi, ko bo enkrat tega konec.

image
Uroš Zorman in Gorazd Škof sta se takole veselila uvrstitve na SP v Katarju leta 2015. FOTO: Uroš Hočevar

 

Zna še kar trajati ...

Zdi se mi, da takšno krizno stanje nekaterim preveč ustreza. A ne bi se spuščal v teorije zarote. Tudi mediji imajo svojo vlogo. Bolj ko ljudje gledajo in poslušajo poročila in berejo o koronavirusu, slabše je. Takšna poplava novic sproža strah, ta pa napada živčni sistem, kar spet škoduje zdravju. Zato bo treba tej histeriji čim prej narediti konec. To pa naj seveda storijo strokovnjaki, ki nam vsem želijo najboljše in najbolj vedo, kaj je prav.
 

Usoda je hotela, da je ravno v tem času izšla vaša avtobiografija. Namesto da bi podpisovali knjige, imeli sprejeme in gostovali v oddajah, ste ujeti v svojem domu.

Vsaka stvar je za nekaj dobra. Ljudje so zdaj doma, imajo več časa, mogoče bo kakšen več prebral tudi to knjigo. Tako pač je, nimamo kaj. Za te stvari, konference in sprejeme, bo dovolj časa, ko bo konec ukrepov in bomo živi in zdravi lahko skupaj nazdravili.

image
Uroš Zorman se zna tudi modno oblačiti. FOTO: Roman Šipić

 

Vi ste sicer vajeni, da se piše o vas, ampak gotovo je drugače, ko imaš pred sabo knjigo o sebi, mar ne?

Sicer sem jo prebral, še preden je šla v tisk, ampak vseeno je drugače, ko je izdelek končan. Predvsem me je zanimalo ali celo skrbelo, kako bodo knjigo dojemali bralci. Prvi odzivi, in teh ni malo, so zelo pozitivni. To je priznanje meni in predvsem Lojzu (Lojze Grčman, avtor), da je imel prav, ko je naredil tako, kot si je zamislil.

Starši pač nismo učitelji, treba je tudi kaj prebrati in jim razložiti. Tukaj je v pomoč stric Google.

 

Torej to ni bila vaša zamisel?

Do takih biografij sem imel kar nekaj pomislekov. Lojze je vztrajal, in potem ko mi je predstavil, kako bi to naredili, mi je postajalo vedno bolj všeč. Na koncu je nastalo teh 40 zgodb za mojih 40 let. Vse skupaj je padlo na svoje mesto. Ponosen sem.

image
Uroš Zorman je bil strah in trepet nasprotnih obramb. FOTO: Cropix

 

Je katera od teh zgodb tudi obračun s t. i. kavčarji, s katerimi ste se zapletli v teh letih?

Seveda se bodo našli kritiki, pa saj je prav tako. Vsake oči imajo svojega malarja. Ko smo delali knjigo in je Lojze izbiral sogovornike, sem mu rekel, da nočem, da je vse pozitivno, oh in sploh. To ni bil moj namen. Iz tega bi potem nastala limonada. Hotel sem, da oriše realno stanje, tudi če je kdo rekel kaj slabega o meni. To je biografija in tudi moja kariera je imela vzpone in padce. Krivulja ni šla z ničle na 100. Takšna je tudi knjiga. Vzponi in padci, pač.
 

Kaj pravi žena Katja?

Počakajte, jo vprašam ... Pravi, da je zadovoljna. Če je ona, sem tudi jaz.