Ko se po dolgi odsotnosti, podkrepljeni z izolacijo zaradi koronavirusne krize, spet zberejo reprezentantje, je to bolj kot športni dogodek tisti družbeni. Soigralci in prijatelji so spet na kupu, tako je bilo tudi ob torkovem zboru slovenske rokometne izbrane vrste.

Med drugimi je na Kodeljevo prišel vratar Urban Lesjak in spregovoril o izkušnjah iz karantene ter obdelal rokometne teme.
 

Kdaj ste se iz Nemčije, kjer si služite kruh, po sproščanju ukrepov vrnili v Slovenijo?

»Pripotoval sem šele prejšnji petek, v bistvu smo karantenski čas preživeli v Nemčiji. Žena Petra je rodila (na svet je privekala hčerkica Iza, po sinu Jonu drugi otrok družine Lesjak, op. p.), tako da nam je šlo na roko, da smo tam malce počakali. Pozneje je bilo lažje pripotovati.«
 

Kako ste preživeli izolacijo, s čim ste se ubadali v času, ko je obstal tudi športni svet?

»Rokometa resda ni bilo, malce sem treniral individualno. Velikokrat smo se z družino odpravili na sprehod po gozdnih poteh, to pa je bilo v bistvu to, bilo je povsem umirjeno družinsko življenje.«


 

Igrate v TSV Hannover-Burgdorfu, športna avantura v njem se po ustavljeni in zdaj že končani sezoni nadaljuje.

»Za sezono, ki prihaja, sem podaljšal pogodbo, potem pa bomo videli, kako bo šlo naprej.«
 

Bo pa v naslednjem tekmovalnem obdobju, zaradi zgoščenega urnika, zaradi vseh letos odpadlih dogodkov, zelo naporno.

»V Nemčiji se nam bo sezona podaljšala za štiri tedne, saj letos nihče ni izpadel, po novem bo v ligi dvajset ekip. Skoraj vsak mesec bo tudi kakšna reprezentančna akcija, tako da je treba ta počitek res dobro izkoristiti in se zelo dobro pripraviti na novo sezono. Na koncu bo telesna moč zelo potrebna za dobre rezultate, da bomo vse to sploh zdržali.«

Marca je v Berlinu kvalifikacijski turnir za prestavljene OI v Tokiu. V družbi gostiteljev, Švedske in Alžirije boste iskali vstopnico za deželo vzhajajočega sonca.

»Nemčija živi za šport, rada ima ekipne športe. Nemci veliko vlagajo v to, da organizirajo dogodke, znajo sebi v prid obrniti vse stroške, ki nastanejo. Dejstvo je, da če nimajo finančnega plusa, se v to niti ne spustijo. Verjamem, da bo dvorana v Berlinu polna, da bo vzdušje dobro.



Pred vsemi reprezentancami bo velik cilj, resnično nas čaka neizprosen boj med Švedi, Nemci in nami za dve prosti vstopnici za Tokio.«
 

Zaradi tega je tudi pomembno, da se je izbrana vrsta spet zbrala, da se predvsem zaradi psihološkega vidika spet srečate, pogovorite. Da obdržite ekipni duh, ki bo temelj za januarsko SP v Egiptu in berlinsko preizkušnjo.

»Rokomet je ekipni šport, tudi prav takšen duh je zelo pomemben. Z njim lahko veliko postoriš v težkih trenutkih, fantje so to pokazali na zadnjem evropskem prvenstvu, kjer je na žalost malo zmanjkalo za medaljo.



To nam mora biti motivacija, ki nas bo gnala, da pokažemo, da si nenehno zaslužimo biti med štirimi do šestimi najboljšimi reprezentancami na vseh velikih tekmovanjih.«
 

Evropska rokometna zveza je najprej tlačila urnik, tudi z raznimi reprezentančnimi kvalifikacijami, saj je razširila število ekip na EP, zdaj se zaradi časovne vrzeli zaradi koronakrize, denimo v ligi prvakov, kar režeta osmina finala in četrtfinale.

»Te stvari igralci zelo težko komentiramo. Ne vemo točno, kaj, zakaj je tako. Pozorni smo na to, kaj bi si športniki, rokometaši želeli, vsi se strinjamo, da je vsega preveč.

Po drugi strani razumemo, da se evropska zveza trudi rokomet dvigniti na višjo raven. Če je zdaj to cena, da se bo to v naslednjih letih morebiti zgodilo, moramo, kot kaže, za dobro rokometa vsi malce potrpeti.«