Za nasvet je v Celje poklical Červar, Vujović še nikoli

Trener celjskih rokometašev Branko Tamše za Delo o podaljšanju pogodbe s Pivovarno Laško, letu 2017, prihodnjih izzivih.
Objavljeno
20. december 2017 13.00
Posodobljeno
20. december 2017 13.00
Morda bo zvenelo čudno, ampak najboljša stvar, ki se mi je zgodila v karieri, je bila odpoved v Gorenju.

Celje – Veliko truda so pri rokometnih prvakih iz Celja vložili v slovesnost v lično okrašenem preddverju dvorane Zlatorog, kjer sta se predsednik uprave Pivovarne Laško Dušan Zorko in celjskega kluba Bojan Cizej objela, ko sta se ob aplavzu podpisala pod novo triinpolletno sponzorsko pogodbo. Dobre volje se je navzel tudi trener Branko Tamše, v pogovoru za Delo je potegnil črto pod leto 2017 in se zazrl v prihodnost.

Verjetno je tudi vam odleglo ob sklenitvi pogodbe s pivovarno, ki naj bi na leto prispevala 800.000 evrov.

To je bilo res lepo božično darilo za vse nas, ki delujemo v klubu. V težkih razmerah, ki vladajo v športu, je to velika stvar.

Komu gre največ zaslug? Morda Zorku, ki je prepričal nove lastnike o smotrnosti nadaljevanja skupne zgodbe, ta bo presegla mejo 30 let?

Zorko je storil ogromno dobrega za celjski rokomet, ob njem tudi najtesnejša sodelavca Bojan Cizej in Jernej Smisl ter ljudje v pisarni. A če zgodba ne bi imela podlage v celotnem rokometnem ustroju, bi bila težko izvedljiva. Zato si tudi mi v ekipi in strokovnem štabu pripisujemo kanček zaslug.

Zorko se poslavlja iz pivovarne, verjamete, da vam pogodba jamči stabilnost?

Mislim, da glede tega ne bo težav. Šefi Heinekena ne bodo posegali v vodstvo kluba, tako je tudi sestavljena pogodba. Ta zgodba, ki jo skupaj peljemo že štiri leta, bo šla naprej. Bilo je veliko dela, odrekanja, zategovanja pasov. Prebrodili smo vse skupaj, sanirali klub, ob tem pa osvajali lovorike in razvili kopico igralcev, ki so odšli v najmočnejše klube.

Kako bi ocenili iztekajoče se leto z rezultatskega vidika?

Zelo dobro. Bilo bi odlično, če bi nam uspelo uresničiti cilje v ligi prvakov. Ob koncu prejšnje sezone smo ubranili vse tri domače lovorike in tudi v tej nam gre dobro, čeprav so nas poleti zapustili mnogi nosilci igre, kot so Blaž Janc, Miha Zarabec, Vid Poteko in Luka Žvižej. Nihče ni mogel vedeti, kako se bodo zložile karte. V ligi prvakov smo se znašli v najmočnejši skupini v zgodovini in bili kljub težavam s poškodbami konkurenčni favoritom, v ligi SEHA pa smo si skoraj že zagotovili nastop na sklepnem turnirju.

Ste pred štartom sezone resnično verjeli, da bodo povečini golobradi fantje naredili tak kakovostni preskok?

Sem, toda nisem vedel, v kakšnem časovnem okvirju se bo to zgodilo. Bilo je hitreje, kot sem upal. Smo že blizu ravni iz prejšnje sezone, na trenutke igramo celo boljše.

Slišati je mnenje, da bi vam bilo treba postaviti spomenik pred Zlatorogom, ker delate čudeže z igralci, ki so šele stopili na pot profesionalizma.

To so pretežke besede, ne potrebujem spomenika. Najlepše mi je opazovati, kako mladi igralci napredujejo, kako rastejo kot športniki in osebnosti. Zelo sem vesel, ker nenehno zvonijo telefoni, moji in klubski, iz Slovenije in tujine. Mladi igralci si želijo priti v Celje, ker si želijo delati pod mano.

Pravijo, da mora imeti vsak trener pripravljene kovčke in da slejkoprej pride do zasičenosti. Pri vas se zdi, da vam nikdar ne zmanjka energije, ob vstopu v peto leto delovanja v Celju delujete prav tako zavzeto kot ob prihodu, kako je to mogoče?

Če ti zmanjka energije in veselja, je bolje, če se umakneš sam in ne čakaš, da te odstavijo. Res je, da imam ogromno energije. Kako je ne bi imel, ko pa vidim Domna Makuca, ki pri 17-ih letih vpija znanje kot spužva, Jako Malusa, ki dela ogromne korake, Kristiana Bećirija, ki je v Celje prišel z 20 kilogrami viška, zdaj pa je hrvaški reprezentant; Boruta Mačkovška, ki stiska zobe in taji poškodbo, ker si želi igrati zame in za klub. In še bi lahko našteval. Na te stvari nisem imun in mi dajejo energijo tudi takrat, ko sem izčrpan.

Izčrpani pa ste pogosto, ritem na dveh frontah je res zahteven.

Zadnjič sem v časopisu prebral izjavo trenerja nogometne Olimpije Igorja Bišćana, da mu en poraz vzame toliko moči kot pet zmag skupaj. Tako je tudi pri meni, morda še huje. Zmaga sredi Kiela ne odtehta razočaranja po tekmah, na katerih bi lahko osvojili kakšno točko, pa se nam je izmuznila.

Preden ste poleti podaljšali sodelovanje v Celju, ste bili z eno nogo že nazaj v Velenju. Vam je šesti čut narekoval odločitev? Nad Gorenjem se zgrinjajo črni oblaki, pri vas so se obzorja zjasnila …

Imel sem konkretno ponudbo Gorenja in vleklo me je v matični klub. Pogovoril sem se s partnerico (Snežano Rodić, tudi rokometno trenerko, op. p.), bila je odločno proti vrnitvi in dejala, da je Celje institucija in da me delo tukaj iz tedna v teden dela boljšega. Imela je prav. Kar se tiče Gorenja, si želim, da bi prebrodilo krizo. Celje in slovenski rokomet potrebujeta to rivalstvo.

Kakšna ponudba bi morala prileteti na vaš naslov, da bi zapustili Celje pred iztekom pogodbe leta 2020?

Ne obremenjujem se s tem, posvečam se delu v Celju. Je bila pa zanimiva zgodba dva tedna nazaj, ko sta me na videoklic ujela Miha Zarabec in Domagoj Duvnjak ter me spraševala, ali me je že poklical kdo od njunih šefov v Kielu. Sprva sem mislil, da gre za šalo, pa menda ni bilo čisto tako.

In če bi zares zazvonilo iz Kiela?

Bi moral resno razmisliti.

Veliko igralcev ste poslali v močne tuje klube, a marsikdo se je tam izgubil. Tudi pri vas bi bilo tveganje.

Težko je imeti kariero brez napake. Tudi Željko Obradović, ikona košarke, je storil kakšno, prav tako Jose Mourinho. Če ne poizkusiš, ne moreš vedeti. Morda bo zvenelo čudno, ampak najboljša stvar, ki se je zgodila v moji karieri, je bila odpoved v Gorenju. Odprla mi je vrata Celja.

Leto 2017 se je začelo s sijajnim bronom na SP v Franciji, zdaj je pred vrati euro na Hrvaškem. Verjamete, da lahko Slovenija ustvari še en presežek?

Na Hrvaškem bo vsaj osem reprezentanc, ki merijo na kolajno. Mednje sodi Slovenija. Kot navijač se zavedam, da ne bo lahko. Že skupina z Nemčijo je težka. Makedonija in Črna gora sta resni reprezentanci, ki lahko na eni tekmi premagata vsakogar. Saj ste videli, kako so slovenska dekleta na SP presenetila Francozinje. Kljub temu verjamem v ta kader, ekipa je povezana, veliko bo naših navijačev. Vse to je plus, zato sem optimist.

Selektor Veselin Vujović vas je sprva želel imeti za pomočnika. Se kaj pozanima pri vas, ko sestavlja seznam reprezentantov?

Odkar je selektor, me še ni poklical, mi pa po vsaki dobri tekmi Celja čestita prek sms sporočila.

Bi na njegovem mestu poklicali Jako Malusa ali Tilna Kodrina, ki ju je Vujović izpustil?

Morda bi ju, ampak Vujović ima vso pravico, da se odloča po svoji vesti. On je tisti, ki mu na koncu gredo zasluge ali krivda za rezultat.

Pa pogrešate klic selektorja, da bi vas povprašal kako in kaj o vaših fantih? Sam je povedal, da mu je Nika Medveda priporočil Željko Babić iz Gorenja …

Če bi me poklical, bi mu z velikim veseljem iskreno o vsakem povedal, kaj si mislim. Lahko pa povem, da me je poklical hrvaški selektor Lino Červar. Zanimalo ga je glede Kristiana Bećirija, razložil sem mu pluse in minuse in mogoče je tudi to prispevalo, da ga je vzel na priprave, čeprav sem si osebno želel, da bi igral za Slovenijo.