Tiskane izdaje
Tiha voda je slovenski reprezentant Darko Cingesar. In tudi bregove dere, kadar se loti tekmecev. Ker sta Matej Gaber in Jure Dolenec poškodovana, bo 27-letni jekleni mož »Cingi« edini branil škofjeloško čast na evropskem prvenstvu v rokometu na Hrvaškem, če odštejemo maserja Žana Ranta Roosa.
Zdaj ko ste z vlakom prispeli na prizorišče eura, gotovo še bolj pogrešate Gabra in Dolenca, ki sta skupaj z vami vihrala s škofjeloško zastavo po osvojitvi bronaste kolajne na lanskem svetovnem prvenstvu v Franciji.
Seveda mi je hudo za soigralca in sokrajana. Žal sta se zgodili ti poškodbi. To je smola, jaz samo upam, da se bosta vrnila čim prej. Zdaj sem res ostal edini Škofjeločan, trudil se bom za vse Ločane in vso Slovenijo. Fantje, ki smo tu, moramo pokazati vse, kar znamo in zmoremo, upamo na najboljše.
Ni veliko manjkalo, pa sploh ne bi bilo nikogar iz tega slikovitega srednjeveškega mesteca. Na prvi pripravljalni tekmi proti Iranu so vas po na videz grdem padcu odnesli z igrišča in v drugem polčasu niste vstopili več v igro. Je bilo kaj preplaha?
Ni bilo panike, ker se je približno vedelo, za kaj gre. Meni se je to zgodilo že enkrat prej. Zakrčila se je hrbtna mišica. Potreboval sem nekaj dni počitka in terapij, potem je bilo vse v najlepšem redu. Zdaj sem čil in zdrav. Upam, da bo tako ostalo do konca evropskega prvenstva.
Znani ste kot neizprosen borec, ne »šparate« niti tekmecev niti sebe. Je to vaš slog igre, da greste vselej brezkompromisno na glavo, tudi na prijateljskih tekmah?
Če hočeš uspeti v tem športu, moraš vedno iti na glavo, srednje poti ni. Niti na prijateljskih tekmah se ne smeš »šparati«, če to storiš, se ti še veliko prej kaj slabega zgodi. Vedno moraš igrati na polno, na velikih tekmovanjih pa je treba iti še prek svojega maksimuma, dokler ne umreš na igrišču, če se lahko tako izrazim.
Za vami je že nekaj kariernega potepanja. Iz Škofje Loke v Velenje, od tam v Maribor, potem v Zagreb in nazadnje v Aix-en-Provence. Kako se počutite v Franciji, kjer je vaš trener Jerome Fernandez, legendarni član zlatega rodu Les Experts?
V Zagrebu res ni bilo vse v redu, zdaj pa sem zelo zadovoljen. Vedel sem, v kakšno ligo grem, tam so stvari urejene, nobenih finančnih težav ali skrbi ni. Klub je super, v ekipi se fantje odlično razumemo. Pomagajo mi pri sporazumevanju. Pritiskov ni, delamo v sproščenem okolju. Zelo sem vesel. Niti dolgčas mi ni. Zdaj imam v ekipi še enega Slovenca, vratarja Jožeta Baznika, in Srba Slavišo Đukanovića. Tako rekoč sosedje smo in skupaj živimo.
Ste na jugu Francije sami ali ste morda že spoznali kakšno dekle?
Nobenega dekleta nimam, samski sem. Imam psa, ki je moj stalni spremljevalec.
Katere pasme?
Ameriški stafford.
Sliši se kar nevarno …
Nič ni nevaren. Kdor trdi, da je ta pasma nevarna, nima pojma o psih. Lepo je vzgojen, vsi ga imajo radi. Sprva so se ga nekateri soigralci bali, zdaj pa so vsi veseli, kadar ga zagledajo, in se z njim igrajo.
Kako mu je ime?
Bolt. Po Usainu Boltu, seveda.
Toplo sredozemsko podnebje vam gotovo godi, hrana v Provansi pa slovi daleč naokrog.
Toplo je res. Hrana? Kaj pa vem? Francoska kuhinja mi ni najbolj pogodu, raje imam slovenske domače jedi ali balkansko kulinariko.
Kako vam gre francoščina po pol leta?
Bolje jo razumem kot govorim. Po novem letu me bodo dali na neki tečaj, verjamem, da bo koristen. Ker imam pogodbo s klubom še za tri leta in pol, se splača potruditi.
Imate še kakšen hobi poleg ukvarjanja s psom?
Gledanje filmov in igranje računalniških igric.
S katero si zdaj krajšate čas?
League of Legends. Strateška igra.
Vam lahko morda poznavanje strategije in taktike koristi tudi v rokometu?
Na žalost bolj težko, to je samo v igricah.
Spremljate tudi druge športe? Morda ragbi, ki je zelo priljubljen v Franciji?
Spremljam vse športe po malem, tudi ragbi, ker so francoski soigralci navdušeni nad njim. Včasih jih kaj povprašam, ker je težko razumeti pravila. Sicer pa me zanima predvsem rokomet in občasno tudi nogomet.
Za kateri nogometni klub navijate?
Real Madrid. Z vsem srcem.
Torej se imate v zadnjih sezonah kar lepo.
Ne morem se pritoževati. Zdaj je prišla manjša kriza, ampak tudi to je sestavni del športa. Ko si dolgo na vrhu, moraš prej ali slej pasti.
Slovenija je bila pred letom tik pod vrhom, lahko tam ostane tudi po tem EP?
Bomo videli, vložili bomo vso znanje in energijo, ki ju premoremo. Verjamem, da ne bomo razočarali navijačev.
Rokometaš je tudi vaš mlajši brat Mario, vendar v tej sezoni ne igra za Loko. Je res, da je končal kariero?
To, kar je pisalo v loškem časopisu, je čista izmišljotina. Mario ni končal kariere, imel je nekaj smole in zdaj res nima kluba, toda marljivo vadi sam in prepričan sem, da bo uspešen.
