Tiskane izdaje
Če trikratni evropski prvak Kiel pokliče 177 centimetrov visokega rokometaša, mora ta res biti nekaj posebnega. Miha Zarabec bo po Romanu Pungartniku (2005), Alešu Pajoviču (2007/2008) in Vidu Kavtičniku (2005–2009) četrti Slovenec pri »zebrah«, ki se tudi s 25-letnim Trebanjcem želijo vrniti na pota stare slave.
Vse skupaj je bilo zavito v tančico skrivnosti, preden sta tako celjski kot nemški klub uradno objavila novico o prestopu. »Trener Alfred Gislason je rekel, da nujno potrebuje srednjega zunanjega igralca in Nemci so vzpostavili stik z mojim menedžerjem. Vsak dan smo se slišali, saj je bilo treba urediti kar nekaj stvari. Nisem želel prehitevati dogodkov in se prehitro veseliti, da ne bi bilo potem razočaranje večje. No, vse skupaj je bilo kar hitro urejeno, tudi Celje mi je šlo na roko, za kar se mu zahvaljujem. Ko je bilo vse skupaj črno na belem, mi je odleglo. Štejem si v veliko čast, da me je izbral Kiel. To je eden izmed klubov, ki sem jih imel v mislih, ko sem razmišljal o prihodnosti,« je ponosen Zarabec, ki ga še pred odhodom na sever Nemčije v prusko deželo Schleswig-Holstein čakata še dve pomembni nalogi – s Celjem Pivovarno Laško namerava osvojiti domače prvenstvo in se s Slovenijo uvrstiti na evropsko prvenstvo 2018 na Hrvaškem.
»Zdaj ko je vse to okrog prestopa za mano, mi je lažje, saj lahko res vse misli in energijo usmerim v rokomet. Občutek, da me čaka dres Kiela, je dober. Tista negotovost, ali bom ostal v Celju ali ne, je bila kar moteča,« je priznal Zarabec, ki pravi, da bi bil celo pripravljen zavrniti Kiel, če bi mu Celje ponudilo ambiciozno vizijo. »Če bi se Celje odločilo, da ne bo več zgolj valilnica talentov in bi sestavilo zares močno ekipo, mi tukaj ne bi prav ničesar manjkalo. Tako mi bo ostal občutek, da bi lahko storili več. Ampak žal je denar sveta vladar in tega tukaj ni dovolj,« bo imel ob prvem odhodu v tujino nekaj grenkega priokusa Trebanjec, ki ni edini odhajajoči iz Zlatoroga, med drugimi se poslavlja Blaž Janc, morda Vid Poteko … »Žal mi je bilo že, ko je Blaž Blagotinšek pred začetkom sezone odšel v Veszprem, in to je bilo prvo znamenje, da ta zgodba ne bo imela dolgega roka trajanja.«
Rokomet mu je bil položen v zibelko, oče Roman je trener novega obetavnega roda v Trebnjem, in če bi imel še kakšnega sina ali dva, bi jabolka težko padla daleč od drevesa. Potem bi najbrž tudi pri dinastiji Zarabec uporabljali dvojino kot pri Skubetih, Razgorjih, Cehtetih; ali celo množino, kot pri Margučih, Blagotinških pa trebanjskih bratih Kotar … Tako pa ima dve sestri, starejšo Mašo in mlajšo Ano, ki sta obe – mažoretki: »Maša je pravzaprav trenerka Ani, zelo dobra skupina so, osvajajo pokale in medalje na različnih tekmovanjih. Včasih jih pridem pogledat, ampak potem imam za nekaj časa dovolj. Saj veste, ženski šport: veliko je kričanja, cviljenja, joka. Enkrat sem poskusil tudi sam in se kar osmešil. Res ni lahko,« mu žoga v roki veliko bolje sede kot mažoretna palica.
Srednji otroci so pogosto posebni, vendarle si morajo izboriti svoj del pozornosti v družini in Miha je bil živahen in nagajiv otrok, ki je nadvse oboževal žogo. Njegova kariera ima premočrtno rast: Trimo, Maribor, Celje, Kiel … V Celje je prišel leta 2014 iz Maribora, kjer je minuli konec tedna tretjič osvojil pokal Slovenije, zdaj želi še tretjič državno prvenstvo. S Celjem bo odigral še šest tekem. »Čeprav nas nekaj odhaja, smo še vedno polni motiva, pokalna lovorika nam je dala še dodaten zagon, kar se vidi tudi na treningih. Že ko igramo nogomet za ogrevanje, se skoraj pobijemo med sabo. Ko bosta prišli tekmi z Gorenjem (prva bo že v sredo v Rdeči dvorani, op. p.), ne bomo dovolili, da nam kdo vzame naziv. Smo boljši od Velenjčanov, predvsem v glavah.«
V Celju, kjer je pokazal ves svoj razkošen talent, je spoznal tudi Zalo, s katero sta se februarja zaročila. Kdaj bo poroka? »Kaj pa vem. Načrtovala sva jo drugo leto, a takrat še nisem vedel za Kiel. Bomo videli. Kot sem slišal, je v Nemčiji veliko različnih davkov in podobnih zadev, za katere si nisem mislil. Moram se pozanimati, kako je glede zakona, vere in podobno, ter se posvetovati z 'Bezotom' (Marko Bezjak, igralec Magdeburga) in Kavtičnikom,« je previden Zaro, čigar izbranka je navdušena nad selitvijo: »Tam bo dokončala študij, čaka jo magisterij.« Kako pa se bo radoživi Zarabec, ki ima rad harmoniko, domače dolenjske jedi in dobro kapljico, znašel tako daleč od dolenjskih vinogradov? »Bomo že preživeli, vinograd vedno počaka, po karieri bo dovolj časa tudi za to.«
V črno-belem dresu Kiela bo stopil v čevlje hrvaškega zvezdnika Domagoja Duvnjaka, ki ga čaka pol leta okrevanja po operaciji kolena. Zato so previdni Nemci dali Zarabcu enoletno pogodbo z možnostjo podaljšanja še za eno leto. »Ne skrbi me. Kiel potrebuje drugačnega tipa igralca, pri katerem ne gre samo na moč. Ne skrbi me, da se ne bi znašel. Ekipa se pomlajuje in to mi je všeč. Ko bo okreval Duvnjak, pa se bom lahko učil od njega. Sem optimist,« samozavesti ne manjka Zarabcu, ki je s Slovenijo avgusta lani osvojil šesto mesto na OI v Riu in januarja letos bronasto kolajno na SP v Franciji. V Sparkassen Areni, ki sprejme dobrih 10.000 ljudi in je vselej razprodana, je že igral, Celje je bilo v prejšnji sezoni na pragu zmage, pa se ni izšlo: »Vzdušje je odlično. Tam vsi navijajo vseh 60 minut ne glede na rezultat. Drugače gledajo na šport kot pri nas. Pritisk na igralce je manjši, tekme se vrstijo na tri dni in poraz ni nič tragičnega. Če izgubimo v Celju, nas vsi takoj pribijajo na križ.«
Nekaj svojih bodočih soigralcev bo lahko pozdravil že 3. maja, ko bo Slovenija v Stožicah gostila Nemčijo. »To bo malce čuden občutek, vendar si Nemci zato ne morejo obetati nobenih odpustkov z moje strani. Veliko, res veliko smo jim dolžni za vse poraze v preteklosti,« pravi igralec s številko 23. Ta tradicionalno pripada umetnikom, a v reprezentanci nosi številko 32, saj je bila 23 doslej rezervirana za Zormana, ki pa ga selektor Veselin Vujović spet ni poklical v jato, nato je veteran označil konec reprezentančne kariere: »Saj se ve, kdo je šef, in šef ima vedno prav. Kdor bo igral, bo grizel parket. Tudi jaz. Stožice bodo polne, spektakel je zagotovljen. Smo tretji na svetu in boljši od Nemcev. Pa lepši tudi, kot pravi naš Vujo.«
