Maratonec Anderson še čaka finalnega tekmeca

Južnoafričan v polfinalu Wimbledona Isnerja ugnal s 26:24 v odločilnem nizu, Nadal in Đoković še nista končala

Objavljeno
14. julij 2018 00.22
Posodobljeno
14. julij 2018 00.22
Kevin Anderson in John Isner sta v polfinalu Wimbledona odigrala dvoboj, ki se bo zaradi dolžine zapisal v zgodovinske knjige.
Foto Reuters
Saša Verčič
Saša Verčič
London – Na wimbledonskem igrišču št. 18 je od leta 2011 pritrjena ploščica, posvečena najdaljšemu dvoboju v teniški zgodovini, ki sta ga od 22. do 24. junija 2010 igrala John Isner in Nicolas Mahut. Trajal je enajst ur in pet minut, prvi je odločilni niz dobil s 70:68. Isner je danes odigral drugi najdaljši dvoboj na Wimbledonu in tretjega najdaljšega med posamezniki sploh, a tokrat moral priznati premoč, v finale se je po 6 urah in 36 minutah z zmago s 7:6 (6), 6:7 (5), 6:7 (9), 6:4, 26:24 prebil Kevin Anderson.

»Veliko ljudi me pomni po tem dvoboju, če se bom prebil v finale, bom morda lahko to presegel,« je pred polfinalnim dvobojem razmišljal Isner, ki pa je na koncu še okrepil sloves wimbledonskega maratonca. Z Andersonom sta odigrala najdaljši polfinale v Wimbledonu, najdaljši dvoboj na osrednjem igrišču, glede na to, da je po dolžini drugi dvoboj na večni lestvici iz Davisovega pokala, je zdaj udeleženec prvih dveh, na katerih so se delile točke ATP.

Polfinale se je sicer razpletal precej pričakovano, malo je bilo vrhunskih potez, malo dolgih, atraktivnih točk, prevladoval je seveda servis, saj gre za dva prava bombarderja, ki pač odlično izkoriščata svojo višino (oba merita več kot dva metra). Da se je zgolj en niz končal po »rednem delu«, in sicer četrti, prav tako ne preseneča, jasno je bilo, da bo to partija podaljšanih iger, ki so odločile uvodne tri nize. Tretjega, ki je šel Isnerju, bi sicer Anderson lahko dobil tudi že prej, saj je vodil že s 5:3, ob tem pa po poltretji uri igre kot prvi na tem turnirju poskrbel, da je Američan izgubil igro na svoj servis. Pred tem jih je dobil 110 zapored …


Pet niz 2 uri in 55 minut


Peti niz se je spremenil v povsem svojo bitko, trajal je kar 2 uri in 55 minut, dlje ko sta polfinalista igrala, večje so se zdele Andersonove možnosti. Isner je bil namreč na pogled precej bolj utrujen, noge so delovale vedno slabše, njegov tekmec je bil na drugi strani veliko bolj svež. Pogosto se je Američan znašel ob servisu v zaostanku z 0:30, a je vedno znova povlekel asa iz rokava, v 49. igri pa vendarle popustil. Morda tudi odločilna točka za končni razplet (pri 0:15) je bila zares izjemna, ko se je Anderson našel na tleh, se pobral in z levo roko odigral forehand, Isner pa je nato naredil napako. Seveda je Južnoafričan desničar!

»Misel na ta udarec mi nariše nasmeh na ustnice. V takšnem trenutku se res boriš za vsako žogico, sicer pa sem že večkrat poskusil igrati tudi z levico. Predvsem ko sem začenjal in me je oče, ki me je tedaj treniral, spodbujal, naj lopar primem v levo roko. Kdo bi si mislil, da mi bo to nekoč v karieri še tako prav prišlo, in to v polfinalu Wimbledona,« je o eni najpomembnejših točk dejal 32-letnik, ki se zavoljo izčrpanosti niti ni mogel prav veseliti uspeha, zato je tudi prireditelje pozval, naj razmislijo o uvedbi podaljšane igre tudi v petem nizu. »Zelo različna čustva se pletejo, ne vem, kaj naj sploh rečem. Na koncu je bilo zares težko, škoda da ni možen remi, nekdo je pač moral zmagati. Žal mi je za Johna, če bi bil na njegovem mestu, ne vem, kako bi prenesel, da bi izgubil takšen dvoboj,« je dodal Anderson, ki ga z Isnerjem veže dolgoletno poznanstvo, še iz študentskih dni.

Osmi igralec sveta je tako nagradil četrtfinalno zmago nad Rogerjem Federerjem (ki ga je prav tako premagal v maratonski partiji, s 13:11 v petem nizu) in le kdo bi si pred nekaj meseci mislil, da bo na zadnjih štirih turnirjih za veliki slam ob Rafaelu Nadalu več kot enkrat igral v finalu le – Anderson, ki je bil finalist tudi na lanskem OP ZDA. »Težko se bom regeneriral do finala, potreboval bom tudi kar nekaj časa, da bom v glavi predelal ta polfinale, a upam, da bom vendarle bolj svež. Ne nazadnje so se mi uresničile sanje,« je še dodal Anderson, ki je z Isnerjem poskrbel, da se je drugi polfinale začel šele v poznih večernih urah.
 

Đoković : Nadal 2:1


Številni gledalci so na osrednjem igrišču komajda čakali na konec prvega polfinala tudi zato, ker so si želeli videti že 52. medsebojni obračun med prvim igralcem sveta Rafaelom Nadalom in Novakom Đokovićem. Drugi dvoboj (pod zaprto streho, kar je bila vsekakor voda na Đokovićev mlin) je bil pričakovano povsem na drugačni ravni, resda je bil prvi epski, a v največji meri zaradi dolžine, glede tenisa pa primerjave vendarle ni bilo. Rafa in Nole sta prikazala izjemno igro, vendar pa dvoboja nista mogla dokončati. V Wimbledonu se namreč lahko igra le do 23. ure, v tem času pa sta nekdanja zmagovalca dokončala tri nize, na koncu se je tehtnica prevesila na Srbovo stran, saj vodi s 6:4, 3:6, 7:6 (9). Polfinale se bo nadaljeval v soboto, ali z zaprto ali odprto streho, pa bosta odločila akterja.
Anderson po pravi srhljivki do svojega prvega finala v Wimbledonu.
Isner je udeleženec dveh najdaljših wimbledonskih dvobojev.
Eno od odločilnih točk je desničar Anderson odigral z levico.