Bruhanje je bilo ključ do zmage

Melbourne – Marija Šarapova, druga teniška igralka sveta, nikakor ne more razrešiti uganke v podobi št. 1 Serene Williams. V finalu OP Avstralije ji je bila sicer veliko bolj enakovredna kot v večini zadnjih 16 dvobojev, a niza porazov vendarle ni prekinila. Američanka se je z zmago s 6:3, 7:6 (5) razveselila šestega melbournskega naslova in skupno že 19. za veliki slam.

Serena Williams v finalu ni bila povsem zdrava, njeno stanje je že dober teden dni nihalo. Ko je kazalo, da bo šlo na bolje, se je vse skupaj poslabšalo, potem se je nenadoma spet izboljšalo itd. A Američanka je zmogla tudi prek te ovire, ne glede na to, da je na začetku finala močno kašljala, da jo je vsaka daljša točka izčrpala in da je med prekinitvijo zaradi dežja, ko so prireditelji zapirali streho nad areno Rod Laver, celo bruhala. »To mi je pomagalo, saj sem imela velike težave z dihanjem, ker me je močno tiščalo v prsih, potem pa sem se počutila veliko bolje,« je enega od ključev do zmage izpostavila Williamsova, ki je finale začela natančno tako, kot si je zaželela, s takojšnjim breakom. Po uvodnem nizu je sicer kazalo, da bo Američanka še enkrat zelo na hitro opravila s svojo rusko tekmico, a v nadaljevanju se je razvil pravi boj, napetost je naraščala, ko je zdaj ena, zdaj druga v naelektrenem vzdušju s stisnjeno pestjo kričala »Come-on«. V žaru borbe je Williamsova eno točko celo izgubila, ker se je je prekmalu veselila – tako kot že v nenavadnem finalu OP ZDA 2011 proti Samanthi Stosur –, na koncu pa je spet pretehtala njena moč in gradnja točk na izjemnem začetnem udarcu. Ni naključje, da je finale končala z asom, četudi je morala prvi servis, ki bi bil tudi neubranljiv, ponavljati, ker se je žogica rahlo dotaknila mreže.

»Občutek s to lovoriko v roki je res izjemen. Vsekakor si pred dvema tednoma nisem mislila, da bom danes sedela tu kot zmagovalka, zmage res nisem pričakovala, posebej ne ob vsem, kar se je dogajalo v zadnjem tednu. Dolgo je že, kar sem nazadnje tu igrala v finalu, pa tudi polfinalu, zato je zmaga nekaj posebnega,« se je veselila Williamsova, ki je v enem svojih najdaljših zmagovitih nagovorov ob prejemu lovorike sebe postavila za zgled, da je treba verjeti svojim sanjam. Sama je pač odraščala v družini, ki je bila bogata »le« v podpori in duhu, v tenis se je podala zgolj z žogico, loparjem in upanjem, danes je tu kot zmagovalka 19. turnirjev za veliki slam. Tako je na večni lestvici prehitela tudi takšni legendi, kot sta Martina Navratilova in Chris Evert.

Šarapova je bila na drugi strani seveda razočarana, a je vnovič navdušila z nepopustljivostjo do zadnje točke in borbenim pristopom, prav tako je zelo dostojanstveno sprejela, da tudi po več kot desetletju in 16 dvobojih v nizu ostaja brez nove zmage proti Williamsovi. »Resda Serene že zelo dolgo nisem premagala, a uživam v vsakem trenutku v dvobojih z njo, saj je najboljša. In kot teniška igralka se želim meriti z najboljšimi. Potrudila sem se, kolikor sem se lahko, a to danes ni bilo dovolj, je pa že to, da se na takšni stopnji največjih turnirjev merim s Sereno, potrdilo, da delam pravilno,« se je spodbujala Šarapova, ki bo v tej sezoni s takšnim tenisom gotovo v igri še za kakšen naslov za veliki slam.

Zmage med moškimi dvojicami sta se včeraj razveselila Italijana Fabio Fognini in Simone Bolleli, ki sta bila v odločilni partiji s 6:4, 6:4 boljša od Francozov Pierre-Huguesa Herberta in Nicolasa Mahuta, turnir pa se bo danes končal z velikim moškim finalom med Novakom Đokovićem in Andyjem Murrayem.