Kaja Juvan: Prehodi morajo biti postopni, da ni prevelikih šokov

Ljubljančanka letos opravila maturo, v prihodnji sezoni pa se bo prvič povsem posvetila le igranju na turneji WTA.

Objavljeno
19. december 2019 06.30
Posodobljeno
19. december 2019 06.30
Kaja Juvan si je v tej sezoni najbolj zapomnila dvoboj 2. kola Wimbledona, v katerem se je pomerila s Sereno Williams, saj je bil to zanjo največji psihološki izziv doslej. FOTO: Reuters
Ljubljana – Kajo Juvan je društvo športnih novinarjev izbralo za najbolj obetavno športno osebnost Slovenije leta 2019. To je bilo za 19-letno Ljubljančanko vsekakor posebno, saj se je pobliže spoznala z najvišjo ravnjo teniške turneje, hkrati pa je končala tudi srednjo šolo, kar je bil njen veliki cilj. Sezona 2020 bo zanjo še veliko pomembnejša, saj bo prva, ko se bo povsem posvetila tenisu. Nanjo se je pripravljala po nekoliko prilagojenem programu, saj si je na zadnjem turnirju 2019 zvila gleženj, začela pa jo bo v Shenzenu, nato jo čakajo kvalifikacije OP Avstralije. V nadaljevanju bo njeno popotovanje seveda odvisno od rezultatov.
 

Leto 2019 je bilo leto zrelostnih izpitov, mar ne?


Bilo je precej specifično, veliko novih stvari sem doživela na različnih področjih. Vsekakor sem naredila korak naprej tako v tenisu kot v šoli, pri kateri se je zdaj eno poglavje končalo.


Mnogi menijo, da bi bili gotovo zlata maturantka, če bi se posvečali samo šoli.


Tega naziva se seveda ne bi branila in če ne bi bilo tenisa, bi gotovo merila nanj. Ne vem, ali bi mi uspelo ali ne, je pa dejstvo, da bi maturi posvetila veliko časa, če bi normalno obiskovala šolo. Mislim, da bi bil rezultat lahko boljši od 24 točk, ampak po drugi strani so to samo številke, na koncu je vseeno, tenis je prav tako svojevrsten izpit, še boljši kot sama matura.


Kako ste se soočali s pritiski, da bi morali šolo postaviti na stran, ne nazadnje vam je še Goran Ivanišević pred kamerami dejal, da še ni videl primera, ko bi si nekdo vzel teniški premor, da bi opravil maturo?


Moja starša sta zdravnika in od nekdaj se zavedam pomembnosti izobraževanja. Vedno sem vedela, da bom to šolo končala, želela sem na fakulteto, ki pa jo bom zdaj prek interneta opravljala v nekem svojem ritmu. Saj sama šola ni bila težava, problem je bil v tem, da sem jo hotela delati dobro, zato sem bila zelo izčrpana, in zdaj je gotovo neko breme odpadlo. Je pa res, da sem se pred premorom za maturo dobro počutila, imela sem veliko samozavesti, kar bi lahko izkoristila še na nekaj turnirjih. A po drugi strani druge možnosti od mature sploh ni bilo, vsa ekipa je stala za mano. Žal nisem mogla igrati na OP ZDA, ampak ko smo pretehtali celoten položaj, je bila to boljša možnost, kot da bi izpustila Roland Garros in Wimbledon. Vesela sem, kako se je vse skupaj razpletlo. Malce sem žrtvovala tenis, a po drugi strani se nameravam z njim ukvarjati naslednjih deset let in če izpustim nekaj mesecev, se na koncu ne bo prav zelo poznalo.


Kdo je v vaši ekipi največji zagovornik tako postopnega prehoda v profesionalni tenis?


Vsi, moja ekipa me povsem podpira, če me ne bi, bi težko igrala. Konec lanskega leta smo podčrtali maturo in naredili turnirski načrt glede na to. Tudi v mladinski konkurenci smo se stvari lotevali zelo postopoma in mislim, da je to edino pravilno, ker ne doživljaš šokov ob prehodih v povsem nov svet. Pritiski, ko se kar naenkrat znajdeš na najvišji ravni, so veliki in na dolgi rok za večino to ni dobro. Seveda pa so tudi izjeme.


Podpirate pravilo o omejevanju števila turnirjev WTA pri mladoletnicah?


Malce sem neopredeljena. Po eni strani absolutno zagovarjam postopen prehod, po drugi pa ne bi zagovarjala omejevanja, če je punca sposobna in nadpovprečno razvita. V tem primeru mislim, da bi se ji lahko dovolil še kak dodaten turnir.


Kako pa gledate na 15-letno Coco Gauff, ki je letos zablestela? Bi si želeli zamenjati z njo?


Ne, ker mi je všeč, da grem skozi vse te stopnje, da se iz vsake nekaj naučim. Pomembno mi je, da sem naredila šolo, da lahko čas namenjam tudi drugim stvarem, ne le tenisu, da nimam občutka, da zaradi igranja zamujam veliko stvari. Ne vem, kako se počuti Coco, Američani imajo tako ali tako drugačno vzgojo in miselnost. Mislim pa, da je vse skupaj zelo veliko za 15-letnico, kar naenkrat ji ni bilo dovoljeno izgubljati, vsi so govorili in pisali o njej. V tenisu se hitro znajdeš v višavah, a tudi spet hitro na tleh, pritiski so res veliki. Že zdaj jo primerjajo s Sereno in to nikakor ni preprosto. Sama si tega pri 15 letih ne bi želela, težko bi se soočala z vsem tem. Je pa dejstvo, da igra zelo dobro, je čvrsta, pri 15 letih sem bila sama pol tanjša od nje, vsekakor deluje starejša, kot je.


Resda ste šele na začetku poti, ampak koliko časa se sploh vidite v tenisu?


Končni cilj je, da vsako leto napredujem, morda ne toliko na svetovni lestvici kot pri tenisu. Ta občutek, da še lahko naredim korak naprej, bo pomemben, prav tako, da bom uživala v tenisu. Ali bo to pet let ali deset, ne vem, imam pa to srečo, da lahko počnem še kaj drugega v življenju, kar nekateri drugi športniki ne morejo.


Pred kratkim ste dejali, da je življenje, v katerem je posamezniku tenis vse, zelo nesrečno ...


Tenis je velik del življenja, ne mora pa ti biti celo življenje, jaz iščem ravnotežje v vsem tem. Veliko berem, zanimajo me različne stvari, zdaj poslušam različna predavanja on-line, da vidim, katera smer mi je še posebej všeč. Zanimajo me psihologija, sociologija, računalništvo, učiti se bom začela španščino. Všeč mi je, da imam možnost o nečem se učiti. Pri športniki se mi zdi prav ta meja, da ti šport pomeni vse in da ti ne, tista, ki te ohranja normalnega, srečnega.


Koliko vam potemtakem pomeni tenis?


Veliko, želim biti dobra v športu, moram pa se tudi osebnostno razvijati, ne zgolj kot teniška igralka. Po koncu kariere se ne želim ustaviti, ne želim imeti težav s tem, da ne bi vedela, kaj početi. Super mi je, da gradiš tudi na drugih stvareh, tudi če pet minut na dan vložimo v nekaj, šteje. To se nalaga in imaš potem neko izhodišče, ne začneš z ničle.


Leta 2019 sta vam v tenisu bržčas dala največ Roland Garros, kjer ste kot srečna poraženka prvič zaigrali v glavnem žrebu turnirja za veliki slam, in Wimbledon, kjer ste se v 2. kolu merili v svetovno odmevnem dvoboju s Sereno Williams.


Vsekakor sta mi ta dva turnirja pomenila največ. Veliko novih stvari sem sicer doživljala že od začetka leta, delala korake naprej in tudi nazaj. Na Roland Garrosu bi lahko prišla dlje, a vse se je dogajalo tako na hitro, le dve uri pred dvobojem sem izvedela, da bom zaigrala v glavnem žrebu. A vse se dogaja z razlogom in v Wimbledonu, kjer sem uspešno preskočila kvalifikacije, sem res čutila, da si to zaslužim. Je pa seveda nenavaden občutek, ko prideš iz kvalifikacij, ki se ne igrajo v Wimbledonu, na enega največjih štadionov. Dvoboj s Sereno je bil brez dvoma moja največja preizkušnja doslej. Pred tem se nikdar nisem merila z igralkami iz svetovne petdeseterice, kaj šele s tako kakovostno, kot je ona. Res ne veš, kaj lahko pričakuješ. Mislila sem sicer, da bo to popolnoma nov svet, da ne bom mogla vrniti žogice, a je tenis podoben, so pa neke majhne razlike, ki se na koncu seštejejo v veliko. Prvič sem se psihološko spopadla s tako velikim izzivom in vsekakor sem si to najbolj zapomnila iz sezone 2019.


Naslednja pa bo za vas gotovo najpomembnejša doslej, saj se boste tenisu posvetili v celoti.


Da, 2019. je bila prehodna, preizkusila sem se na najvišji ravni, vendar pa nisem bila celo leto na turneji. Prihodnje leto bom prvič, povsem se bom posvetila tenisu, najpomembneje pa bo, da se zares spoznam z vsem. Bomo videli, kako bo šlo, tenis je nepredvidljiv, lahko se zgodi kar koli. Zdaj sem imela malce časa, da si izoblikujem, cilje, načrte.


In ti so?


Nisem se toliko osredotočila na rezultate, bolj na to, kaj si želim nadgraditi v svoji igri, kako se pripravljati na dvoboje, na čem delati, kako trenirati. Povsod so možne izboljšave. Rezultatsko je prvi cilj stoterica, seveda pa to ne more biti končni. Ko bom enkrat prišla do igre, ki jo iščem, lahko naredim tudi preskok v top 10. Poglejmo samo Bianco Andreescu, ki je lansko leto končala zunaj 170, zdaj pa je peta ... A ima izjemno kakovost, in zato je pomembno, da razvijam svojo igro, da lahko igram z vsemi igralkami in predvsem na vseh podlagah, da se lahko prilagajam na različne sloge igre.