Ko se naučiš izgubljati, lahko zmagaš
Kolumna Blaža Kavčiča o koristih porazov v tenisu. Ogromno igralcev v prvi stoterici ni nikoli zmagalo na turnirju ATP.
Odpri galerijo
Gael Monfils bo kljub izjemnemu talentu težko kdaj osvojil turnir za grand slam. FOTO: AFP
Porazi so sestavni del športa. Ko pa malo bolj podrobno pogledamo tenis, je to praktično šport nenehnih porazov. Na koncu turnirja samo en igralec dvigne pokal in ostane v tistem tednu edini neporaženi. Ogromno igralcev v prvi stoterici ni nikoli zmagalo na turnirju ATP.
V karieri, ki lahko traja tudi 20 let, lahko ob vsakem koncu tedna izgubiš in si na nek način razočaran. A vseeno gre za igralce, ki so imeli odlične kariere. Zaslužili so dovolj. V očeh javnosti pa bodo zapisani kot povprečni tenisači. Zelo zanimive so bile besede odličnega argentinskega igralca Davida Nalbandiana, ki je nekoč rekel, da je raje dvajseti igralec na svetu kot prvi. Dodal je, da ni potrebno celotnega življenja posvetiti tenisu in se zato lahko sprehodi po katerem koli mestu brez varnostnikov. Denarja ima dovolj, da lahko živi zelo lepo življenje. Tudi pritiski javnosti so manjši.
Največji problem soočanja s porazi imajo predvsem mladinci, ki v svojem letniku nizajo zmago za zmago. Pričakovanja ob vstopu v članski tenis so zato seveda zelo velika. Zmage na največjih štirih turnirjih in postati številka ena svetovnega tenisa je cilj večine mladih igralcev, ki v mladinski kategoriji dosegajo dobre rezultate.
Eden takšnih je Gael Monfils, ki je v letu 2004 izgubil le dva od 33 dvobojev. Kot mladinec, je zmagal kar na treh grand slamih v tistem letu. Ko je zdrav, je stalni član prve deseterice. Zelo težko pa mu bo uspelo priti do naslova za grand slam. Največji »krivci« za to so predvsem Nadal, Đoković, Federer. A po drugi strani so prav omenjeni tisti, ki so šport dvignili na višjo raven. Predvsem medijsko je postal tenis zaradi njih bolj zanimiv in posledično so denarni skladi na turnirjih rasli.
Velikokrat se zgodi, da imajo otroci in njihovi starši velika pričakovanja prav zaradi superiornosti teh največjih zvezdnikov. Vedeti moramo, da so to res izjemni talenti, ki se rodijo na vsakih 10 ali 20 let. Po podatkih, ki jih je leta 2017 izdala organizacija ATP, je v obdobju 45 let 567 moških odigralo vsaj 200 tekem in samo 277 igralcev je imelo pozitiven skupen rezultat. Če pa pogledamo samo sto odigranih tekem, pa je od 819 igralcev več kot polovico tekem zmagalo le 291 igralcev.
Zelo pomembno je torej, kako se soočimo s porazi. Glede na te podatke je zelo pomembno, da se profesionalni tenisač nauči sprejemati poraze in se iz njih učiti. Veliko igralcev preneha prav v tem prehodu iz mladinske v člansko konkurenco, kjer stvari postanejo bolj resne. Takrat se pokaže pravi karakter.
Spomnim se svojega preskoka iz mladinske konkurence na turnirje futures. Kar naenkrat sem začel izgubljati v kvalifikacijah. Na turnirjih je bilo zelo malo igralcev, ki sem jih takrat lahko premagal. Podobno izkušnjo sem doživel pri 17 letih, ko sem začel trenirati v Kranju pri Triglavu, kjer je bila skupina osmih igralcev, vsi so bili boljši od mene. Vselej sem se v takem okolju dobro znašel in zelo sem napredoval.
Podoben preskok mi je uspel ob udeležbah na turnirjih challenger. Zelo dobro se spomnim, ko me je takratni trener Rok Ferjan prepričeval, da je čas, da se poslovim od turnirjev futures in naredim korak naprej. To je bilo ravno v obdobju, ko sem bil sposoben zmagovati deset tisoč dolarjev vredne turnirje in mi je bilo seveda zelo težko ponovno v kvalifikacije. Občutek sem imel, da sem ponovno na začetku svoje poti. A to je bila edina pot in to sem spoznal šele konec tistega leta, ko je bila moja igra na veliko višji ravni. Seveda sem v tistem letu izgubil na vsakem turnirju challenger, ki sem ga odigral. A to se dogaja tudi igralcem na najvišji ravni ATP.
Francoski igralec Julien Benneteau, ki se je od tenisa poslovil lani, je imel bogato kariero. Zaslužil je nekaj več kot devet milijonov dolarjev. Zaigral je v kar desetih finalih ATP turnirjev, na koncu kariere pa ostal brez lovorike. To pomeni, da je izgubil na povsem vsakem turnirju, ki ga je odigral v karieri. Seveda je zmagoval na manjših turnirjih serije challenger. Ob koncu kariere je izjavil, da je dobro poznal neuspeh. Vsak teden se je moral pobrati, razmišljati pozitivno in se pripraviti na naslednji teden. To je moral početi kar 19 let vsak dan, vsak teden, mesec.
Obstajajo nogometne ekipe, ki lahko ostanejo v celem letu neporažene. Usain Bolt v štirih letih ni izgubil na niti eni stometrski preizkušnji. Z drugimi besedami: sprijazniti se z dejstvom, da boš izgubljal, je v tenisu ena bolj pomembnih stvari. Brez tega spoznanja ti dandanes ne bo uspela dobra profesionalna kariera.
V karieri, ki lahko traja tudi 20 let, lahko ob vsakem koncu tedna izgubiš in si na nek način razočaran. A vseeno gre za igralce, ki so imeli odlične kariere. Zaslužili so dovolj. V očeh javnosti pa bodo zapisani kot povprečni tenisači. Zelo zanimive so bile besede odličnega argentinskega igralca Davida Nalbandiana, ki je nekoč rekel, da je raje dvajseti igralec na svetu kot prvi. Dodal je, da ni potrebno celotnega življenja posvetiti tenisu in se zato lahko sprehodi po katerem koli mestu brez varnostnikov. Denarja ima dovolj, da lahko živi zelo lepo življenje. Tudi pritiski javnosti so manjši.
Največji problem soočanja s porazi imajo predvsem mladinci, ki v svojem letniku nizajo zmago za zmago. Pričakovanja ob vstopu v članski tenis so zato seveda zelo velika. Zmage na največjih štirih turnirjih in postati številka ena svetovnega tenisa je cilj večine mladih igralcev, ki v mladinski kategoriji dosegajo dobre rezultate.
Eden takšnih je Gael Monfils, ki je v letu 2004 izgubil le dva od 33 dvobojev. Kot mladinec, je zmagal kar na treh grand slamih v tistem letu. Ko je zdrav, je stalni član prve deseterice. Zelo težko pa mu bo uspelo priti do naslova za grand slam. Največji »krivci« za to so predvsem Nadal, Đoković, Federer. A po drugi strani so prav omenjeni tisti, ki so šport dvignili na višjo raven. Predvsem medijsko je postal tenis zaradi njih bolj zanimiv in posledično so denarni skladi na turnirjih rasli.
Prevelika pričakovanja ob prehodu med člane
Velikokrat se zgodi, da imajo otroci in njihovi starši velika pričakovanja prav zaradi superiornosti teh največjih zvezdnikov. Vedeti moramo, da so to res izjemni talenti, ki se rodijo na vsakih 10 ali 20 let. Po podatkih, ki jih je leta 2017 izdala organizacija ATP, je v obdobju 45 let 567 moških odigralo vsaj 200 tekem in samo 277 igralcev je imelo pozitiven skupen rezultat. Če pa pogledamo samo sto odigranih tekem, pa je od 819 igralcev več kot polovico tekem zmagalo le 291 igralcev.
Zelo pomembno je torej, kako se soočimo s porazi. Glede na te podatke je zelo pomembno, da se profesionalni tenisač nauči sprejemati poraze in se iz njih učiti. Veliko igralcev preneha prav v tem prehodu iz mladinske v člansko konkurenco, kjer stvari postanejo bolj resne. Takrat se pokaže pravi karakter.
Spomnim se svojega preskoka iz mladinske konkurence na turnirje futures. Kar naenkrat sem začel izgubljati v kvalifikacijah. Na turnirjih je bilo zelo malo igralcev, ki sem jih takrat lahko premagal. Podobno izkušnjo sem doživel pri 17 letih, ko sem začel trenirati v Kranju pri Triglavu, kjer je bila skupina osmih igralcev, vsi so bili boljši od mene. Vselej sem se v takem okolju dobro znašel in zelo sem napredoval.
V karieri, ki lahko traja tudi 20 let, lahko ob vsakem koncu tedna izgubiš.
Podoben preskok mi je uspel ob udeležbah na turnirjih challenger. Zelo dobro se spomnim, ko me je takratni trener Rok Ferjan prepričeval, da je čas, da se poslovim od turnirjev futures in naredim korak naprej. To je bilo ravno v obdobju, ko sem bil sposoben zmagovati deset tisoč dolarjev vredne turnirje in mi je bilo seveda zelo težko ponovno v kvalifikacije. Občutek sem imel, da sem ponovno na začetku svoje poti. A to je bila edina pot in to sem spoznal šele konec tistega leta, ko je bila moja igra na veliko višji ravni. Seveda sem v tistem letu izgubil na vsakem turnirju challenger, ki sem ga odigral. A to se dogaja tudi igralcem na najvišji ravni ATP.
Zaslužil devet milijonov, vedno izgubil
Francoski igralec Julien Benneteau, ki se je od tenisa poslovil lani, je imel bogato kariero. Zaslužil je nekaj več kot devet milijonov dolarjev. Zaigral je v kar desetih finalih ATP turnirjev, na koncu kariere pa ostal brez lovorike. To pomeni, da je izgubil na povsem vsakem turnirju, ki ga je odigral v karieri. Seveda je zmagoval na manjših turnirjih serije challenger. Ob koncu kariere je izjavil, da je dobro poznal neuspeh. Vsak teden se je moral pobrati, razmišljati pozitivno in se pripraviti na naslednji teden. To je moral početi kar 19 let vsak dan, vsak teden, mesec.
Obstajajo nogometne ekipe, ki lahko ostanejo v celem letu neporažene. Usain Bolt v štirih letih ni izgubil na niti eni stometrski preizkušnji. Z drugimi besedami: sprijazniti se z dejstvom, da boš izgubljal, je v tenisu ena bolj pomembnih stvari. Brez tega spoznanja ti dandanes ne bo uspela dobra profesionalna kariera.
