Od krave na ledu do peščene kraljice

Da se na pesku počuti kot krava na ledu, je leta 2007 na Roland Garrosu priznala Marija Šarapova. Danes je Rusinja pariška kraljica in najuspešnejša igralka na peščeni podlagi. Deset let po prvi zmagi na turnirjih za grand slam – v Wimbledonu – se je v soboto razveselila še pete, na najpomembnejših štirih postajah pa je dve lovoriki osvojila le v Franciji …

Ko je pred skoraj natančno desetimi leti Marija Šarapova z wimbledonsko zmago čez noč postala ena največjih teniških (športnih) zvezdnic, je bil pesek njena najslabša podlaga, razumljivo za igralko, ki je odrasla na trdih floridskih igriščih, zdelo se je, da bo od turnirjev za veliki slam najdlje lovila lovoriko na Roland Garrosu. In res se je uresničil ta scenarij, saj je travnatemu naslovu dve leti kasneje dodala newyorškega, še dve sezoni kasneje avstralskega, nato pa je morala čakati vse do 2012, da je dopolnila karierni veliki slam. Slavje je bilo toliko bolj čustveno, ker je najbolj nepričakovana lovorika prišla po operaciji rame, ki lahko v tenisu pomeni tudi konec kariere ali pa padec na veliko nižjo raven.

Do tu je šla torej Marijina pot na najpomembnejših štirih postajah po pričakovanjih, a le kdo bi pravilno napovedal, da bo OP Francije prvi grand slam, na katerem bo Rusinja najprej osvojila dva naslova. Bržčas nihče, še najmanj pa sama. »Če bi mi nekdo napovedal, da bom nekoč na Roland Garrosu imela več naslovov kot na drugih turnirjih za veliki slam, bi se šla napit. Ali pa bi poslala to osebo, naj se gre napit. Pač nekaj od tega, ker res ne morem verjeti, da se je to zgodilo. Uresničile so se mi sanje, saj mi ta turnir zares veliko pomeni. To je moja najbolj čustvena zmaga, ko si starejši, pač veliko bolj ceniš takšne situacije. Neverjeten je tudi občutek, da deset let po prvi zmagi sedim tu s peto veliko lovoriko. Vedno se pač poraja vprašanje, ali bo prišla še kakšna ali ne,« je med objemanjem zmagovitega pokala, poimenovanega po Suzanne Lenglen, razmišljala Šarapova, 12. igralka odprte ere, ki se lahko pohvali z vsaj petimi naslovi za veliki slam.

Tako kot je prišla do prve pariške zmage po velikih zdravstvenih težavah, je imela tudi pred drugo podobne preglavice. Le da tokrat ni bila potrebna operacija, je pa izpustila drugi del lanske sezone (zato bo do konca sezone branila le še 101 točko za svetovno lestvico), vmes je začela delati tudi z nizozemskim trenerjem Svenom Groeneveldom in to je njuna prva skupna velika lovorika. Od Roland Garrosa 2012 do Roland Garrosa 2014 pa se je Rusinja prelevila tudi v najboljšo igralko na pesku ta čas, pesek je – kako nepredstavljivo pred nekaj leti – postal njena najuspešnejša podlaga … V zadnjih dveh sezonah in pol je namreč na njej osvojila kar sedem od skupno osmih turnirskih naslovov, na »hardu« je zmagala zgolj lani v Indian Wellsu. In seveda, v Parizu je tretjič zapored igrala v finalu. Ob takšnih podatkih se še sama zamišljeno in v nejeveri popraska po čelu.

»Za to sem garala, druge poti ni. Nobenega nadomestka za trdo delo ni. Če nisi naraven igralec za pesek, kot je Rafa, potem moraš v osvajanje takšnih lovorik vložiti ogromno energije. Sama nisem zrasla na pesku, dolgo časa nisem igrala na njem in ni mi preostalo drugega, kot da se v zadnjih letih močno popravim. Nihče drug ni tega mogel narediti namesto mene,« je bila po zmagi nad Simono Halep v najboljšem finalu zadnjega desetletja (ali pa še več) ponosna nase Šarapova, ki bi sicer lahko že zdavnaj lopar odložila v kot in uživala v glamuroznem življenju, a želja po zmagah je še vedno tako zelo močna, da iz dneva v dan, iz leta v leto tolče po teniških žogicah. Morda bo nekega dne na ta način rešila tudi uganko, imenovano Serena Williams, ki jo je nazadnje premagala pred desetimi leti, oba naslova na Roland Garrosu pa osvojila, ko je Američanka doživela zgodnji šok in enkrat izpadla v 1. kolu, drugič pa v drugem …