Odhaja na trdo podlago ameriških univerz

Mladi ptujski teniški igralec Sven Lah je nekaj talenta pokazal na turnirju v Portorožu. 

Objavljeno
13. avgust 2017 02.18
Aljaž Vrabec
Aljaž Vrabec

Za slovenski teniški preporod pri moških so poskrbeli Grega Žemlja, Blaž Kavčič, Aljaž Bedene in Blaž Rola, za njimi pa je nastala generacijska luknja. Da padec slovenskega moškega tenisa ne bo prehud, bi lahko poskrbel Sven Lah. Mladi Ptujčan je nekaj talenta pokazal na turnirju v Portorožu.

Največji slovenski teniški turnir serije challenger v Portorožu je najlepša priložnost, da se domačim navijačem predstavi tudi kakšen obetaven mladenič. Tokrat je povabilo organizatorjev unovčil Sven Lah, potem ko je v prvem kolu ugnal španskega veterana Rubena Ramireza Hidalga, pred več kot desetimi leti petdesetega igralca na svetu.

»Tekmo sem letos začel bolj sproščeno kot lani. S trenerjem Rokom Jarcem sva nasprotnika preučila s pomočjo videoposnetkov in ugotovila njegov način igranja. Ker je star 39 let, ni več najbolje telesno pripravljen, kar se je poznalo pozneje med dvobojem,« je preudarno govoril Sven Lah, kot da ima za seboj že vrsto let med teniškimi profesionalci. »Odigral sem taktično popolno. Dve igri bi lahko samo popravil. Pri takšni mladosti in z minimalni izkušnjami sem več kot zadovoljen, da sem prišel tako daleč, kar je ena najboljših izkušenj v življenju.« Pozneje je izpadel v drugem kolu proti Hrvatu Franku Škugorju, a kljub temu je to za Laha največji uspeh v karieri. 

Ne le tenis, tudi šola

Pri osemnajstih letih je še tako mlad, da nikakor ne more razmišljati samo o tenisu, ampak tudi o šolanju. »Zadnje čase sem se bolj posvetil šoli, še posebno na začetku leta 2017, saj sem bil še v zaostanku s snovjo iz tretjega letnika. S trenerjem sva se dogovorila, da bom več razmišljal o šoli, da naredim čim prej maturo in odidem na študij v Združene države Amerike. Matura je zahtevala svoj davek, saj sem po naravi perfekcionist, zato sem še bolj razočaran, če mi ne uspe. Kljub temu sem v zadnjem letu storil napredek tudi pri tem, da se ne obremenjujem za vsako malenkost,« je povedal Lah in pripomnil, da je štiri predmete na maturi končal z oceno 3, matematiko pa je opravil s 5, enako kot vso osnovno in srednjo šolo.

Foto: Blaž Samec/Delo

Kaj si želi v Združenih državah Amerike, ni nobena skrivnost. »Še bolj bi rad napredoval na trdi podlagi. Med študijem načrtujem tudi premor, da bi se preizkusil med profesionalci, a če mi ne bo uspelo, bom to storil po študiju,« je rekel. Ta konec tedna je že odpotoval proti ZDA, saj ga kmalu čaka uvajanje na študentsko življenje. »Začnemo septembra, toda najprej moram imeti še orientacijsko uvajanje, kar poteka približno tri tedne prej. Vsaka univerza ima malo drugačen termin, prvi semester se začne konec avgusta ali v začetku septembra.«

Želi postati bolj vsestranski

Kot večina slovenskih igralcev se najbolje znajde na peščeni podlagi, zato hoče v ZDA postati bolj vsestranski tekmovalec. »Veselim se igranja na betonu, kar mi je primanjkovalo. Prilagodil bi rad način igre, nato pa hočem nove izkušnje prenesti na turnirje in pozneje tudi na mlajše igralce doma na Ptuju. Slišal sem, da bomo imeli naporne treninge, kar mi je všeč. Od januarja do konca drugega semestra bomo imeli študentsko ligo, zato bomo imeli v štirih mesecih več kot petdeset tekem, s čimer bom dobil v roke in noge obsežno količino tenisa. Prepričan sem, da se bo vse obrestovalo.«

Onkraj Atlantika se ni odpravil na vrat na nos, ampak je pred tem zbral informacije tudi pri slovenskih teniških igralcih. »Najbolj me je prepričal Blaž Kavčič, čeprav ni nikoli študiral v Ameriki. Rekel je, da bi sam zagotovo odšel v ZDA, če bi imel še eno priložnost,« je povedal Lah. Prav tako se je pogovoril z Blažem Rolo, potem ko je njegov someščan že uspešno opravil študij na ameriški univerzi. »Opisal je vsa svoja doživetja, razmere za delo, da imajo vrhunske fitnese in regeneracijske centre, posebnost so moštveni treningi … Prav to nam manjka v Sloveniji,« je razpredal mladi Slovenec. »Odločitev je bila na koncu povsem moja. Starši bi me podpirali, čeprav bi se odločil kako drugače.«