Maribor – Iz Polone Hercog veje neka nova energija. Nasmejana, sproščena, kot da se je otresla velikega bremena. V življenju in teniški karieri je obrnila nov list, bogatejša za nove izkušnje in spoznanja je za začetek osvojila turnir WTA v Luganu, prvega po sedmih letih. Zdaj se seveda nadeja, da to ni bil le preblisk. V bistvu je odločena, da ne bo.
Začenjate novo poglavje svojega (teniškega) življenja?
Da, lahko bi rekli. Malce sem dozorela, kar se mora zgoditi slej ko prej. Ta čas sem tudi brez trenerja in znam se bolj poglobiti vase. Ko imaš nenehno nekoga ob sebi, ko ti nekdo vseskozi govori, svetuje, izgubiš delček sebe. Na vse sem začela gledati z bolj pozitivnega vidika, bolj pozitivno pristopati k stvarem, okoli mene ni nobene negativnosti, ki je je bilo v zadnjih letih kar veliko. A so stvari, skozi katere moraš v življenju, ki jih moraš doživeti, ne moreš prehitevati. Lahko rečem, da, bilo je nekaj izgubljenih let, a vse potrebuje svoj čas in vse je dragocena šola. Zdaj sem jaz spet lahko jaz, delam, kar čutim.
V kolikšni meri ste presenetili sebe s to zmago? Ne nazadnje ste pred tem letos dobili en samcat dvoboj v glavnih žrebih turnirjev WTA?
Trdo sem delala, a tako teniško kot zasebno življenje sta bila preveč ovita v negativnost. Ko se to nabira leta, padeš v kolesje, iz katerega ne moreš izstopiti. Ko je prišlo do malce težjega položaja na igrišču, sem pregorela. Težko je delovati na tak način. Zdaj vidim, da moraš gledati nase, ni druge. Seveda v Lugano nisem šla z mislijo na zmago, je pa bil Miami dobra popotnica. Sproščena sem bila, to je bila velika razlika, po dolgem času sem spet uživala na igrišču.
Bila sem mlada, v življenje pridejo ljudje, ki nate naredijo velik vtis. Nisi več osredotočen le nase in malo sem izgubila sebe.
Katera zmaga vam je najbolj okrepila samozavest – proti 27. igralki sveta Carli Suarez Navarro? Ali je bil to pač poraz – proti Simoni Halep, proti kateri pa ste se pokazali v povsem novi luči?
V dvoboju s Simono Halep, ki je bila dve leti prva igralka sveta, nisem prikazala svojega najboljšega tenisa, ampak na res visoki ravni, da ni vedela, kaj naj dela na igrišču. Ko sem videla, da je izgubljena, da nima rešitve, mi je bilo jasno, kam sodim. Če držim tako raven, če se borim, sem pozitivno usmerjena. Nisem pa bila telesno še na pravi ravni, da bi lahko zdržala do konca dvoboja.
Ena lastovka ne prinese pomladi, kar se je pokazalo tudi že pri vas, saj ste imeli v zadnjih letih nekaj prebliskov. A zdi se, da je položaj tokrat vendarle drugačen, mar ne?
Moje razmišljanje zdaj je drugačno. Določene stvari so se zgodile, končale in res lahko še enkrat izpostavim pozitivni pogled. Zato bi bilo lahko zdaj drugače, kot je bilo v preteklosti, seveda pa ne moremo pričakovati, da bom zdaj serijsko osvajala turnirje. Ampak pomembna je sprememba v pristopu. Vsekakor si želim večjo stanovitnost, prav tako izboljšati te žalostne rezultate na velikih slamih.
Osemindvajsetletna Štajerka gre po dolgem času spet z veseljem na igrišče. FOTO: Tadej Regent/Delo
Končali ste sodelovanje z Željkom Krajanom, ki je bil z dvema prekinitvama vaš trener pet let. Kako gledate na to obdobje, pri čemer vas je kar nekaj ljudi opozarjalo, da morda on ni najboljša izbira?
To je bilo obdobje, ko sem mislila, da je »to to«. Bila sem mlada, v življenje pridejo ljudje, ki nate naredijo velik vtis. Nisi več osredotočen le nase, ampak tudi na to osebo. Malo sem izgubila sebe v tem položaju. Preveč sem se razdajala za situacije in težave, ki sploh niso bile moje. Ne bi rekla, da sem izgubila ta leta, ker bi se grdo slišalo. Sprejemala sem svoje odločitve, a potrebovala sem čas, da sem spoznala, da tako ne gre več naprej. Bilo je, kar je bilo, sama pa verjamem, da se vse zgodi z nekim razlogom.
Na kateri točki ste rekli: Dovolj je?
Zgodile so se določene stvari v zasebnem življenju in tudi po teniški plati ni delovalo. Prišlo je do zasičenosti.
Sta se najprej razšla kot par ali kot teniška naveza?
Hkrati, ker je bilo vse tako zelo prepleteno. Če ni delovalo v zasebnem življenju, je težko v tenisu in obratno, s tem je prihajalo do dodatnih pritiskov. Posledično sem si želela dobro igrati zato, da bi osrečila njega, ne zaradi sebe in to ni zdrav način delovanja. Iz sebe nisem mogla izvleči, kar bi lahko. Morda se je vse skupaj vleklo predolgo, a nekaterih stvari v življenju pač ni lahko prekiniti.
Kako bi primerjali lovoriki iz Båstada in Lugana. Ko ste zmagali na Švedskem, ste bili še mladi, veliki up slovenskega tenisa ...
Ko osvojiš prvi turnir, se otreseš nekega bremena, a takšne živčnosti, kot sem jo čutila tokrat pred finalom ... Že takoj po polfinalu se mi je naredila kepa v želodcu. Res sem si želela to zmago in ta naslov je veliko bolj poseben, kot sta bila prva dva. Zdaj se zavedam, koliko odrekanja je potrebno, koliko stvari se mora postaviti na svoje mesto za takšen rezultat.
»Če nimaš urejenih stvari v glavi, ti ne pomagajo ne tehnika, ne udarci, ne talent, ne more priti do pravih rezultatov.« FOTO: Tadej Regent/Delo
Kaj je bilo za vas največje razočaranje zadnjega obdobja? Za nekaj časa ste izpadli iz top 100, na šestih zaporednih velikih slamih niste igrali v 2. kolu, začele so vas prehitevati slovenske tekmice ...
Najslabša stvar je bila, da nisem mogla iz kroga negativnosti. To je bila največja napaka, rezultati so posledica tega, kar se ti dogaja po psihični plati. Osebna rast me je v zadnjem času najbolj pozitivno navdihnila.
Psihična plat je pri vas kar zanimiva zadeva, glede na to, da navzven delujete precej »freh«.
Pozabila sem verjeti vase. Vsaka težavna situacija bi me takoj prestrašila. Zdaj pa to znam sprejeti in se spoprijeti.
Kako ste se izvili iz primeža negativizma?
Delam s športno psihologinjo in bioterapetvko, pri njej sem najbolj napredovala. Stres in negativna čustva znam zdaj »predihati«. Včasih nas mora nekdo naučiti, kako se odzvati v določenih položajih. Pri meni je denimo prihajalo do poškodb, ker se nisem znala spoprijemati s stresom.
Kako ste se počutili ob utapljanju v povprečju ob nespornem talentu?
Je žalostno, da nisi tam, kamor sodiš. A če nimaš urejenih stvari v glavi, ti ne pomagajo ne tehnika, ne udarci, ne talent, ne more priti do pravih rezultatov. Seveda se zavedam, da sem sposobna veliko več od doseženega.
Torej ste na lastni koži spoznali, da talent brez glave ni prav zelo veliko vreden.
Da, talent te popelje do neke točke. Veliko igralk je to dokazalo. Včasih gledam kakšno in se čudim njeni tehniki, potem pa vidim, da je na svetovni lestvici veliko pred mano.
Samozavest ji je močno okrepil dvoboj s Simono Halep v Miamiju. Sicer ga je izgubila, a je videla, kam sodi. FOTO: Tadej Regent/Delo
Da, ženski tenis zadnje čase res nudi veliko priložnosti, koliko igralk se je zvrstilo v top 20, 30 ...
Če najdeš neko stanovitnost, se vse da. Nekatere igralke brez kakšnih posebnih orožij in udarcev so zelo visoko, ker nizajo precej konstantne rezultate, kar je tudi moja želja.
Čez mesec dni bo minilo deset let od vašega prvega nastopa v glavnem žrebu Roland-Garrosa. Kaj bi danes svetovali 18-letni Poloni?
Veliko stvari so mi tedaj govorili ljudje, pa sem le zamahnila z roko in si mislila, daj mi mir, sama vem, kaj delam ... Težko je nekomu nekaj vcepiti, določene stvari se morajo zgoditi in vsak mora sam priti do določenih spoznanj. Tako kot sem sama, sicer prav do takšnih, ki so mi jih nekateri skušali dopovedati pred desetimi leti. Bi pa 18-letnici rekla, naj dela na svojem razmišljanju, naj ne zapade v negativnost.
Ste si zdaj na novo zastavili cilje?
Najbolj pomembno mi je, da grem spet s pravim veseljem na igrišče, kar se že dolgo ni zgodilo. In tudi vem ob določenem koraku, zakaj je ta dober. Prej pa sem bila v nekem stalnem kaosu.
Se vidite dolgoročno brez trenerja?
Ne, ker je to nemogoče, sploh na velikih turnirjih. Moraš imeti nekoga ob sebi, ker je veliko organizacije in podobnih stvari. Iščem trenerja, mi je pa zelo pomembno, da se s to osebo ujamem, da se z njo dobro počutim. Ne dvomim, da bom našla nekoga, ki mi bo ustrezal.
Pri Hercogovi sta bila tako teniško kot zasebno življenje preveč ovita v negativnost in iz tega labirinta je zelo težko našla pot. FOTO: Tadej Regent/Delo
Veliko športnikov začenja lov na norme za OI. Glede na to, da niste igrali za reprezentanco, predvidevam, da vas to ne zanima več.
Na OI me ne vleče preveč. So lepo doživetje, vsekakor ga je treba izkusiti, a če bi morala izbirati, bi raje osvojila katerikoli drugi večji turnir.
Reprezentančno pot ste sklenili?
Ne, nisem, a trenutno sem veliko bolj osredotočena na svojo kariero. Zdaj je veliko mladih, ki še morajo narediti svoje korake v reprezentanci. Načeloma bi res lahko sestavili močno ekipo, a so odnosi na zvezi takšni, kot so. In ko greš nekam z ne prevelikim veseljem, je težko.
Vam je novi predsednik zveze čestital za osvojitev turnirja?
Ne, prejšnji, Marko Umberger, mi je, novega pa ne poznam.