Galerija
Zbogom, Martina in Chris
Osebnost tedna: ameriška teniška igralka Serena Williams do 19. naslova za veliki slam.
Martina Navratilova in Chris Evert sta legendi ženskega tenisa, takšni, da se je lani Sereni Williams na treh turnirjih za veliki slam zatresla roka, ko je pomislila, da ju lahko z 18 naslovi ujame. Ko se je po Wimbledonu sprostila, se je v New Yorku le pridružila velikankama, v soboto pa jima je tudi že pomahala v slovo. V njeni roki je pristala 19. velika lovorika.
Ko je Serena Williams sezono začela na Hopmanovem pokalu, ekshibicijskem turnirju mešanih dvojic, iztržek dveh zmag in dveh porazov za prvo igralko sveta ni bil ravno dobra spodbuda. Igre, gibanje in počutje na igrišču niso bili pravi, zato je njeno pot na OP Avstralije, pred katerim ni igrala udarnih dvobojev, pospremilo marsikatero vprašanje. A nastopi, ki ne štejejo nič – če pač odmislimo denar in z diamanti posuto teniško žogico –, so vendarle nekaj povsem drugega kot turnirji za veliki slam, na nek način edini, ki lahko igralko takšne ravni, s takšnimi rezultati (in takšnim zaslužkom) ženejo naprej. Tako kot jo dvoboji z največjimi tekmicami in najboljšimi igralkami sveta, saj ne gre prezreti, da je Američanka v zadnjih letih na turnirjih za veliki slam izgubljala le proti na papirju precej slabšim nasprotnicam. Na zgodnejši stopnji turnirja si še privošči slab dan, v odločilnih fazah pač ne. Tako je denimo na OP Avstralije nazadnje proti igralki svetovne peterice izgubila leta 2008, in sicer proti Jeleni Janković, na Roland Garrosu, Wimbledonu in OP ZDA pa proti Justine Henin – vse v letu 2007.
Največje tekmice so pa pač njena največja motivacija, navdih za številne pa si želi biti tudi Serena (kar že tako ali tako je dlje časa), ki se je letos odločila še za posebej čustven zmagoviti nagovor. »Ko sem pred mesecem, dvema razmišljala o morebitni zmagi na OP Avstralije, sem ugotovila, da želim povedati res veliko stvari. Jasno, 19. naslov bi bil nekaj izjemnega, zato sem se želela zahvaliti vsem, hkrati sem hotela motivirati ljudi, ki ne odraščajo v izobilju. Še vedno jim lahko uspe, samo vztrajati in verjeti je treba,« je prepričana Williamsova.
Vztrajala in verjela je tudi sama, ko se je po zmagi na Wimbledonu 2010 poškodovala, marca 2011 je končala v bolnišnici s pljučno embolijo. Četudi je sprva mislila, da je tenis zanjo za vedno odpisan, ji je prav to težavno obdobje dalo novih moči in tudi nove motive, vrnila se je še bolj lačna tekmovanj, zmag, pri 33 letih se zdi na vrhuncu moči. »Igram lahko, kolikor časa želim. Z vso tehnologijo in sodobno medicino se kariere podaljšujejo, vprašanje je le, koliko časa bom hotela. Tega še ne vem, vem le, da se zabavam, uživam v zmagah na največjih turnirjih, z lovorikami v rokah, rada delam za te uspehe. Ko tega ne bom več čutila, bo dovolj,« razmišlja prva igralka sveta, ki je – zanimivo –, od zadnje vrnitve na Wimbledonu 2011 nanizala 15 nastopov na turnirjih za veliki slam, kar je njen drugi najdaljši niz (16), saj so jo poškodbe pač že velikokrat ustavile.
Zdaj, ko je sama na 2. mestu večne lestvice zmagovalk odprte ere, je logično le še eno vprašanje: lahko ogrozi Steffi Graf na prvem (22)? »Seveda si želim 22 naslovov, a za 19 sem potrebovala kar 33 let … Če sem iskrena, 19. tako hitro po 18. nisem pričakovala, a zdaj je vendarle v mislih dvajseti. Če pridem do tja, bo potem 21., kar mislim, da bo zelo zahtevna naloga, saj prihajajo mlade igralke,« je nekoliko zadržana ena najboljših igralk v teniški zgodovini, ki ima za to sezono še velike cilje. Roland Garros? »Želim zmagati, to je grand slam, na katerem sem osvojila le dve lovoriki.« Wimbledon? »Rada bi zmagala tudi tu, saj v zadnjih dveh letih nisem igrala najbolje, kar me pošteno jezi. Mislim sicer, da mi bo letos z lovoriko z OP Avstralije veliko lažje. Lani sem bila tako na Roland Garrosu kot v Wimbledonu res slaba, vem, da zmorem veliko bolje, zato sta to moja dva naslednja velika cilja,« ima neporavnane račune iz Pariza (poraz v 2. kolu) in Londona (3. kolo) Williamsova. Z zmagama na Roland Garrosu in v Wimbledonu bi opravila že tri četrtine dela na poti k največjemu teniškemu dosežku, klasičnemu grand slamu: »Ojoj, o tem pa sploh ne želim govoriti.«
Ko je Serena Williams sezono začela na Hopmanovem pokalu, ekshibicijskem turnirju mešanih dvojic, iztržek dveh zmag in dveh porazov za prvo igralko sveta ni bil ravno dobra spodbuda. Igre, gibanje in počutje na igrišču niso bili pravi, zato je njeno pot na OP Avstralije, pred katerim ni igrala udarnih dvobojev, pospremilo marsikatero vprašanje. A nastopi, ki ne štejejo nič – če pač odmislimo denar in z diamanti posuto teniško žogico –, so vendarle nekaj povsem drugega kot turnirji za veliki slam, na nek način edini, ki lahko igralko takšne ravni, s takšnimi rezultati (in takšnim zaslužkom) ženejo naprej. Tako kot jo dvoboji z največjimi tekmicami in najboljšimi igralkami sveta, saj ne gre prezreti, da je Američanka v zadnjih letih na turnirjih za veliki slam izgubljala le proti na papirju precej slabšim nasprotnicam. Na zgodnejši stopnji turnirja si še privošči slab dan, v odločilnih fazah pač ne. Tako je denimo na OP Avstralije nazadnje proti igralki svetovne peterice izgubila leta 2008, in sicer proti Jeleni Janković, na Roland Garrosu, Wimbledonu in OP ZDA pa proti Justine Henin – vse v letu 2007.
Največje tekmice so pa pač njena največja motivacija, navdih za številne pa si želi biti tudi Serena (kar že tako ali tako je dlje časa), ki se je letos odločila še za posebej čustven zmagoviti nagovor. »Ko sem pred mesecem, dvema razmišljala o morebitni zmagi na OP Avstralije, sem ugotovila, da želim povedati res veliko stvari. Jasno, 19. naslov bi bil nekaj izjemnega, zato sem se želela zahvaliti vsem, hkrati sem hotela motivirati ljudi, ki ne odraščajo v izobilju. Še vedno jim lahko uspe, samo vztrajati in verjeti je treba,« je prepričana Williamsova.
Vztrajala in verjela je tudi sama, ko se je po zmagi na Wimbledonu 2010 poškodovala, marca 2011 je končala v bolnišnici s pljučno embolijo. Četudi je sprva mislila, da je tenis zanjo za vedno odpisan, ji je prav to težavno obdobje dalo novih moči in tudi nove motive, vrnila se je še bolj lačna tekmovanj, zmag, pri 33 letih se zdi na vrhuncu moči. »Igram lahko, kolikor časa želim. Z vso tehnologijo in sodobno medicino se kariere podaljšujejo, vprašanje je le, koliko časa bom hotela. Tega še ne vem, vem le, da se zabavam, uživam v zmagah na največjih turnirjih, z lovorikami v rokah, rada delam za te uspehe. Ko tega ne bom več čutila, bo dovolj,« razmišlja prva igralka sveta, ki je – zanimivo –, od zadnje vrnitve na Wimbledonu 2011 nanizala 15 nastopov na turnirjih za veliki slam, kar je njen drugi najdaljši niz (16), saj so jo poškodbe pač že velikokrat ustavile.
Zdaj, ko je sama na 2. mestu večne lestvice zmagovalk odprte ere, je logično le še eno vprašanje: lahko ogrozi Steffi Graf na prvem (22)? »Seveda si želim 22 naslovov, a za 19 sem potrebovala kar 33 let … Če sem iskrena, 19. tako hitro po 18. nisem pričakovala, a zdaj je vendarle v mislih dvajseti. Če pridem do tja, bo potem 21., kar mislim, da bo zelo zahtevna naloga, saj prihajajo mlade igralke,« je nekoliko zadržana ena najboljših igralk v teniški zgodovini, ki ima za to sezono še velike cilje. Roland Garros? »Želim zmagati, to je grand slam, na katerem sem osvojila le dve lovoriki.« Wimbledon? »Rada bi zmagala tudi tu, saj v zadnjih dveh letih nisem igrala najbolje, kar me pošteno jezi. Mislim sicer, da mi bo letos z lovoriko z OP Avstralije veliko lažje. Lani sem bila tako na Roland Garrosu kot v Wimbledonu res slaba, vem, da zmorem veliko bolje, zato sta to moja dva naslednja velika cilja,« ima neporavnane račune iz Pariza (poraz v 2. kolu) in Londona (3. kolo) Williamsova. Z zmagama na Roland Garrosu in v Wimbledonu bi opravila že tri četrtine dela na poti k največjemu teniškemu dosežku, klasičnemu grand slamu: »Ojoj, o tem pa sploh ne želim govoriti.«
Predstavitvene vsebine
Ne spreglejte
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji