Zmanjkal zadnji kamenček v mozaiku

Ljubljana – Polona Hercog in Aljaž Bedene sta pisala zgodovino slovenskega tenisa, ko sta se konec tedna oba prebila v sklepne boje na teniških turnirjih WTA in ATP. Na koncu je zmanjkal zadnji kamenček v mozaiku, saj je Hercogova tesno izgubila finale Istanbula, Bedene pa polfinale Budimpešte.

Medtem ko je Bedene pred kratkim ocenil, da prihaja čas za prvi naslov na turnirjih ATP, na katerih slovenski igralci doslej še niso slavili, tako da njegovi dobri rezultati niso presenetljivi, velja nekoliko drugače za Polono Hercog. Mariborčanka, ki je nekdaj veljala za veliki up našega ženskega tenisa, se je namreč v zadnjih sezonah izgubila, tudi zavoljo številnih poškodb. Tem se ni izognila niti letos, ko je počivala od OP Avstralije pa do konca marca, ko se je vrnila v Miamiju, a seveda najbolj čakala na peščeno podlago, na kateri se najbolje znajde.

V Istanbulu, kjer je bila prva nosilka letošnja avstralska zmagovalka Caroline Wozniacki (v četrtfinalu se je poškodovala), je dosegla nekaj lepih zmag, za uvod ugnala osmo nosilko Arino Sabalenko, s katero je še pred kratkim izgubila v Luganu, izločila je tudi drugopostavljeno Svetlano Kuznjecovo, med drugim nekdanjo zmagovalko Roland Garrosa, na koncu pa ostala za las prekratka proti Pauline Parmentier – 4:6, 6:3, 3:6.
 

Pred vrati že nov izziv

Finale je bil poseben že s tega vidika, da sta obe igralki takšen rezultat dosegli po dolgem času, Francozinja prvič po letu 2008, ko je zmagala v Bad Gasteinu, Slovenka pa prvič po 2012, ko je osvojila Båstad (kar ji je uspelo tudi leto pred tem). Velik vložek se je poznal pri živčni igri, predvsem v prvem nizu, v katerem so si breaki kar sledili, odločale so malenkosti, Francozinja je po dveh urah in 13 minutah igre osvojila le tri točke več …

»Seveda sem razočarana, vedno je težko izgubiti v finalu. V odločilnih trenutkih mi je malo zmanjkalo, bilo je preveč nihanj. A na opravljeno v preteklem tednu moram gledati s pozitivne plati. Za mano so štirje odlični dvoboji, to je vsekakor dobra odskočna deska za naslednje turnirje, predvsem za Roland Garros. Zdaj me čaka nov turnir in moram se pripraviti na nove izzive,« je po finalu dejala Hercogova, ki je pred tem edini medsebojni dvoboj s Parmentierovo, v Bogoti leta 2011, dobila, tudi včeraj je bila papirnata favoritinja, saj je bila 47 mest višje na lestvici WTA (75:122), na kateri naj bi bila danes uvrščena na 62. mesto. Novi izziv, ki je že pred vrati, pa za 27-letnico gotovo ne bo preprost, saj se bo preselila v Rabat, kjer jo že v 1. kolu čaka dvoboj z drugo nosilko Dominiko Cibulkovo.
 

Zamujena priložnost

Veliko zamujeno priložnost pa lahko obžaluje (tudi) Aljaž Bedene. V Budimpešti, kjer je lani igral v finalu (in ga po lastni oceni izgubil, ker se mu je tik pred dvobojem odprl žulj na igralni roki), se je zdelo vse nared za Ljubljančanovo zmago. Kot peti nosilec je lahko od začetka opazoval, kako se mu odpira žreb, kako drugi postavljeni tekmeci izpadajo. Potem ko je ugnal Mariusa Copila, se je namreč pomeril z dvema kvalifikantoma, v finalu je nato že čakal srečni poraženec kvalifikacij Marco Cecchinato (ki je nato turnir osvojil), od katerega ga je ločil le še John Millman, čigar najmočnejša podlaga gotovo ni pesek in ki še nikdar ni igral odločilnega dvoboja za lovoriko ATP. A prav tu se je Bedenetu nepričakovano zalomilo, čeprav je najprej kazalo, da bo zmagal z 2:0 v nizih, v odločilnem nizu pa nato po ubranjeni zaključni žogici sam zapravil tri … Novo priložnost s turnirjem iz serije 250 ponuja že ta teden Istanbul, kjer bo žensko karavano zamenjala moška.