Ilka podzavestno upala, da se ji bo izšlo za olimpijski nastop

Šampionka belih strmin Ilka Štuhec dobro ve, kako nepredvidljivo je življenje. Kako v enem trenutku osvojiš vrh, v drugem pa pristaneš na tleh. Po sanjski sezoni, v kateri je nabrala sedem zmag, dva globusa in naslov svetovne prvakinje, so se ji obetale druge olimpijske igre. V Pjongčangu bi bila slovenski adut številka ena. A na poti do Koreje jo je ustavila poškodba kolena. In šesta operacija.

Ko se bodo začele OI, kje bo tedaj Ilka Štuhec?

Doma bom. Najraje bi bila seveda med tekmovalci na prizorišču. Spremljala bom tekme in trenirala. Vadim tudi kondicijsko, vedno boljše je, vse več lahko delam.

Že leta 2010 vam je poškodba preprečila nastop na OI v Vancouvru. Kako ste šli takrat čez to grenko izkušnjo?

Bilo mi je zelo težko. Za OI v Torinu 2006 sem bila še premlada. Vancouvra sem se veselila, potem pa sem žal obsedela doma. V redu sem, sem si govorila, ob spremljanju uvodne slovesnosti po televiziji pa sem kot otrok bruhnila v jok. Predvidevam, da se bo zdaj to spet ponovilo, saj sem imela v mislih, da bi v Pjongčangu na odprtju imela dokaj pomembno vlogo. Morda kdaj drugič. Tudi moja edina olimpijska izkušnja, ki jo imam, iz Sočija, je skoraj splavala po vodi.

Kako se na novo preizkušnjo zdaj pripravlja glava?

Nimam posebnih priprav na to, kaj bo, ker imam dovolj dela s tem, kar se dogaja zdaj, v tem trenutku. Torej, kaj lahko delam z nogo, kako se koleno odziva ... S tem »problemom« se bom soočila, ko se bo pojavil.

V kakšni fazi okrevanja bo ob začetku OI vaše koleno?

Če govoriva o treningu, lahko že zdaj delam zelo veliko, a še po prilagojenem programu. Vsak teden dodajamo in poskusimo kaj novega. Upam, da bo že v kratkem dovolj dobro za na sneg. Fizioterapija ni več nujna vsak dan.

Dr. Friederich, ki vas je operiral, je zadovoljen z vašim napredkom. Kakšen je bil njegov odziv na pregledu pred enim mesecem?

Zdelo se mi je, da je bil presenečen. Operacijo je izvedel tako, da bi čim bolj ohranil mišico takšno, kot je. S tem mi je prihranil veliko dela. Pri ohranjanju, zbujanju in okrepitvi mišice sem imela zato nekoliko lažji štart. Skratka, bil je zelo zadovoljen. Tudi v prihodnjem mesecu ga bom obiskala, da dobim zeleno luč za čisto vse.

Poznamo vaše stališče, ste perfekcionistka in nočete prehitevati korakov, pa vendarle: vam je prižgal zeleno luč za OI?

Pogovarjala sva se o tem in ni mi prižgal zelene luči za Pjongčang. Malo sem podzavestno vendarle upala, da se bo vse skupaj nekako izšlo. Če bi bile OI dva tedna ali tri pozneje na sporedu, bi bila morda zgodba drugačna. Rekel je, da ne glede na to, kako dobro mi gre, za koleno ni najbolj primerno, da bi tekmovala. To je bila tudi potrditev zame, za moje razmišljanje, saj vem, kako dobro moram biti pripravljena za vrhunsko smučanje. Da bi šla na OI samo sodelovat – tega mi ni treba.

Beseda bližnjica v vašem slovarju ne obstaja, kajne?

Drži. Že nekajkrat sem se naučila, da stvari potrebujejo čas. Tokratna rehabilitacija je drugačna od vseh preteklih. Vse gre zelo, zelo gladko, ampak čudežev ne moremo delati.

Zeleno luč za sneg ste dobili?

Odvisna je od počutja kolena in koliko mu zaupam. Morda v kratkem.

Na svojih edinih OI v Sočiju ste tekmovali en mesec po operaciji.

Pravzaprav po slabih štirih tednih po artroskopiji. Takrat so mi samo počistili koleno. Pred operacijo sem dr. Friederichu dejala, naj med posegom naredi, kar pač mora, pa naj bo to nova križna vez ali kaj drugega. Pogledal je v koleno, videl, kakšno je stanje, ga očistil in ko sem se zbudila iz narkoze, sem dobila list papirja, na katerem je bil napisan datum in »flight to Soči« (polet v Soči).

Kakšne spomine imate na tisto obdobje?

Najprej sem bila zaradi poškodbe žalostna in razočarana. Ko sem se po operaciji zbudila, pa odločena, da pokažem, kaj znam. Kako sem doživela svoje prve OI? Noro je bilo! Da je to tekmovanje zares nekaj posebnega, me je presunilo na otvoritvi. Ogromno športnikov na kupu, ne samo smučarji, ampak iz vseh panog ... Spet mi gre na jok ...

Lani ste izkusili smukaško progo v Koreji. Kakšna je?

Zelo specifična. Ta olimpijski smuk ni podoben nobenemu drugemu. Zavoji so dolgi in razvlečeni, nekaj je sprememb terena, ni velike strmine in ni najmanjšega prostora za napako, ker pozneje težko nadoknadiš izgubljeno.

Kateri tekmovalki bi lahko najbolj ustrezala? Ali bo bolj kot to pomembno, katera bo takrat najbolj samozavestna?

Menim, da gre predvsem za pripravljenost glave, katera smučarka bo pod kakšnim pritiskom in koliko si ga bo dovolila. Na OI smo že večkrat videli presenečenja, zato je mogoče marsikaj.

Dekleta ste spremljali na tekmah v Kranjski Gori, fante v Bormiu in Kitzbühlu. Kdo vas najbolj navdušuje?

Pri fantih v hitrih disciplinah vsi. Vsak, ki se požene po Streifu, je zmagovalec. Pri dekletih mi je bilo zanimivo spremljati dogajanje iz druge perspektive. Ko si namreč v ritmu, si v svojem svetu, potuješ, tekmuješ, ne opaziš stvari okoli sebe. V Kranjski Gori sem vse skupaj opazovala iz cilja. Ne morem mimo Mikaele Shiffrin. Kako smuča! Pa naj bo to slalom ali smuk, samozavestna je in vidi se, da uživa. Pa vesela sem za uspehe naših tekmovalk, super so!

Veselje ob uspehu tekmecev je lastnost, ki je ne premore vsak. Tudi v športu ne. Vi to imate.

Drži. Zadnjič me je nekdo vprašal, zakaj sem tako vesela za druge. Kako ne bi bila? Vsak se muči in trenira, vsi smo tam, da tekmujemo ... Lepo je gledati, kako se odvija svetovni pokal, kako smučajo tekmice. Če se pošalim: malo veselja jim moram pustiti.

Vso kariero ste izjemno vztrajni. Od kod to črpate?

Pravzaprav ne vem, vztrajnost preprosto imam v sebi. Ko si zadam cilj, bom naredila res vse, da ga dosežem. In četudi včasih ni dovolj, vem, da si – ravno zaradi takšne drže – nikoli ne bom ničesar očitala. Uživam v tem. Čeprav se po šestih operacijah čudno sliši.

Kakšna spoznanja je prineslo obdobje okrevanja?

Spet sem na novo spoznala svoje telo. Vidim, kaj je sposobno, kje imam kdaj kakšno manjšo težavo, kaj je pomembno, da izboljšam, da bom lahko prihodnjo sezono spet pokazala, kar znam, da bom najboljša.