Olimpijski fenomen

Na seznamih najboljših smučarskih skakalcev imena Jensa Weissfloga ne boste našli povsem pri vrhu, a je bil Nemec eden najbolj zanimivih in tudi najbolj vzdržljivih skakalcev 80. let. O posebnosti Weissfloga, ki se ga je zaradi drobne postave in priimka (v nemščini Floh) prijel vzdevek bolha, nazorno priča tudi izjava ekstravagantnega Mattija Nykänena: »Jens je bil edini, ki mi je lahko prišel blizu, bil je drugi najboljši skakalec generacije.«

Skozi zgodovino nas je Nykänen naučil kar sam, da je njegove besede v veliki večini primerov treba jemati s precej rezerve, v primeru Weissfloga pa je Fincu težko oporekati, saj je Jens več kot desetletje blestel na velikih tekmah in v svetovnem pokalu, ob tem pa uspešno prebrodil tudi spremembo skakalnega sloga, ki je v predčasni pokoj poslala dobršen del skakalcev njegove generacije.

Vzhodni Nemec iz mesta Erlabrunn na nemško-češki meji je bil pravo nasprotje razuzdanega Nykänena. Bil je introvertiran in plod ostre selekcije športnikov v nekdanji Vzhodni Nemčiji, ki izgredov ni dovoljevala, trdo delo in trud na treningih pa sta bila samoumevna. V teh razmerah se je Weissflog počutil kot riba v vodi in z dvanajstimi leti dobil legendarno spartakiado leta 1977, s katero je trenerje opozoril na svoj skakalni talent. V svoji prvi sezoni v svetovnem pokalu (1982/83) je na novoletni turneji prvič vrgel rokavico Nykänenu in dobil četrto tekmo turneje v Bischofshofnu, v skupnem seštevku pa zaostal le za Fincem. Uspehov ni nadaljeval v drugem delu, na svetovnem prvenstvu v poletih v Harachovu je grdo padel in bil tik pred tem, da skakalne smuči postavi v kot, a je prezgodnje slovo šampiona v nastajanju preprečil takratni vzhodnonemški trener Joachim Winterlich.

Naslednja sezona je bila za nemško zlato bolho prelomna. Prvič v karieri je dobil novoletno turnejo in poln samozavesti pričakal olimpijske igre v Sarajevu, kjer se je dvoboj Jens : Matti končal neodločeno. Nemec je na mali skakalnici osvojil prvo zlato odličje v karieri, Finec pa na veliki potrdil status skakalne številke ena. Weissflog je izvrstno sezono sklenil z velikim kristalnim globusom, kasneje se je izkazalo, da je bil to edini v njegovi kar dvanajst let trajajoči karieri.

Po olimpijski sezoni je Weissflog padel v globoko krizo in zelo podobno v zadnjih letih spremljamo pri Gregorju Schlierenzauerju. Proti vrhu je spet pogledal šele v sezoni 1988/89 z drugim mestom na novoletni turneji, še drugič je postal tudi svetovni prvak in Nemci so si obetali, da bo Weissflog vnovič postal številka ena v njihovi reprezentanci. Nato so se začele kronične težave s kolenom in leta 1990 je sledila prva, leto kasneje pa še druga operacija kolena, ki bi ga morala za vedno oddaljiti od skakalnic.

Svet in skakalni šport sta se precej spremenila v dveh letih, ki ju je Weissflog preživel v bolniških posteljah in na rehabilitaciji. Padel je berlinski zid in iz dveh nemških reprezentanc je postala ena, v kateri pa Weissflog kot glasen zagovornik komunističnega sistem sprva ni bil najbolj dobrodošel. Podobno velika sprememba je doletela smučarske skoke, za kar sta poskrbela Miroslaw Graf in Jan Boklöv. Graf je že ob koncu 60. let odkril, da je V-tehnika skakanja vsaj za deset odstotkov bolj učinkovita kot klasična vzporedna tehnika, a Poljaka nihče ni jemal resno. Za revolucijo pa je poskrbel Boklöv, ki je v svetovnem pokalu v začetku 90. let vztrajal s škarjasto tehniko, čeprav so sodniki vztrajali pri svojem in ga zanjo kaznovali. Ko se je leta 1992 Weissflog končno vrnil v svetovni pokal, se je moral v jeseni svoje kariere spoprijateljiti še s povsem drugačnim slogom skakanja in se po letu trdega dela tudi s pomočjo izjemnega občutka za letenje vrnil v sam vrh. Imel je tudi srečo; trener nemške reprezentance je postal legendarni Reinhard Hess, ki je Weissflogu zaupal in ga uvrstil v olimpijsko reprezentanco za Lillehamer 1994.

Na Norveškem je spisal zadnje poglavje svoje bleščeče kariere. Več kot 50.000 navijačev je pričakovalo zmago domačina Espena Bredesena, ki je po prvi seriji res vodil za več kot deset točk. »Prepričan sem bil, da se Espena ne da ujeti, obupal sem nad zlatom in si želel le čimbolje končati svoj nastop,« se je kasneje spominjal Weissflog, ki je v drugo s skokom kariere prišel do druge zlate kolajne, za piko na i se je zlata razveselil še na ekipni tekmi.

Weissflog si je mesto med skakalnimi velikani izboril z več kot desetletjem zmag, strmih padcev in ponovnih vzponov. V zgodovino je odšel kot edini, ki je olimpijski zmagovalec postal v dveh povsem različnih tehnikah, paralelni in škarjasti, za nameček je med eno in drugo kolajno minilo kar deset let. Weissflog je še vedno najboljši nemški skakalec vseh časov in s 33 zmagami v svetovnem pokalu zaseda peto mesto na večni lestvici. Z izjemnimi športnimi dosežki in prizemljenim zasebnim življenjem je nemška bolha postala zgled mnogim, tudi poljskemu zvezdniku Adamu Malyszu, ki je v karieri prehodil zelo podobno športno pot. Weissflog bo tudi letos del olimpijske družine, le da tokrat v vlogi strokovnega komentatorja na nemški televiziji.•