Tiskane izdaje
Natanko 51 dni je ostalo do začetka zimskih olimpijskih iger, ki jih bodo februarja prihodnje leto organizirali v Pjongčangu. V seriji člankov, ki jih bomo objavljali vsak teden, bomo predstavili državo gostiteljico olimpijskih iger, njene običaje, posebnosti, zgodovino in kulturo.
Od obiska južnokorejskega predsednika Mun Dže Ina na Kitajskem smo veliko pričakovali in upali, da se bo po njegovem srečanju s kitajskim kolegom Xi Jinpingom končno začelo novo obdobje v odnosih med državama. Toda nato se je med obiskom zgodil incident.
Korejska agencija za spodbujanje trgovine in naložb (KOTRA) je med gospodarskim delom obiska organizirala razstavo, in medtem ko so na Kitajskem pričakovali prihod predsednika Muna, sta se južnokorejska fotoreporterja zapletla v prepir z varnostniki o tem, koliko se lahko približata visokemu gostu.
Takoj zatem je bil eden od novinarjev na tleh, agent v civilni obleki ga je z vso močjo brcal, drugega so udarili v obraz. Vse se je končalo tako, da so oba fotoreporterja odpeljali v bolnišnico, kjer so enega od njiju sprejeli na oddelku za nujno zdravstveno pomoč, vzdušje političnega dogodka pa se je pokvarilo zaradi krvavih madežev na tleh razstavnega paviljona.
Seveda se je takoj začela polemika med obema stranema: južnokorejska zunanja ministrica Kang Kung-va je poslala protestno noto kitajskemu zunanjemu ministrstvu, civilne organizacije so zahtevale preiskavo, novinarja sta zahtevala javno opravičilo.
In medtem ko se obe strani še prepirata, kdo je kriv in kdo se mora komu opravičiti, v južnokorejskih medijih posebej poudarjajo, da je treba izjemno natančno ugotoviti, kaj se je res zgodilo. Zato v vodilnih dnevnih časopisih že več dni objavljajo članke, s katerimi preverjajo dejstva in podrobno pišejo o tem, kako se je začel fizični obračun. Kje je kdo stal, s katere strani je prišel, kdo so bili varnostni agentje, kdo je koga udaril ...
»Preverjanje dejstev« je pravzaprav težnja južnokorejskega novinarstva, ki je, če verjamete ali ne, nastala v takšnih okoliščinah, o kakršnih so veliko govorili tudi v Ameriki in Evropi. To je namreč odgovor na poplavo »lažnih novic«, ki so se začele množično pojavljati zlasti med politično krizo zaradi škandala, povezanega z nekdanjo predsednico Park Geun Hje. Najprej so ugibali, kako je sodelovala pri korupcijskih dejavnostih, nato so navijali za njen obstanek na položaju oziroma za njen odstop in aretacijo, zato se je južnokorejska družba globoko razdelila na levo in desno, liberalno in konservativno.
V nasprotju z zahodnimi »lažnimi novicami«, ki se najpogosteje širijo po facebooku in twitterju, so jih v Južni Koreji širili s pamfleti (ti so pogosto podobni časopisom) ali znotraj pogovornih skupin na priljubljeni aplikaciji KakaoTalk. Tako se je, denimo, razširila zgodba, da je škandal, povezan z zbiranjem denarnih prispevkov čaebolov (industrijskih konglomeratov), ki so jih potem namenjali za zasebne namene predsedničine prijateljice, pravzaprav zarota levičarjev, milijone državljanov pa je na proteste proti predsednici poslala neka zakulisna organizacija, morda celo sami komunisti, ki jim je pripadal, kakor je trdila neka »lažna novica«, tudi Mun Dže In.
Močno potrebo po preverjanju dejstev je čutiti tudi zato, ker se je zmanjšalo zaupanje državljanov v medije, raziskovalno novinarstvo pa se je znašlo v krizi, saj so ga zadnjih petnajst let sistematično zatirali. Včasih so to počeli z izgovorom, da je treba biti previden zaradi severnokorejske nevarnosti, včasih kratko malo zato, ker sta dve tretjini časopisov in elektronskih medijev v lasti samo treh največjih medijskih hiš.
Južna Koreja ima 383 dnevnih časopisov, 15 televizijskih kanalov, več kakor sto kabelskih televizij in več kakor 6600 internetnih medijev. Čosun Ilbo (dobesedno: Korejski dnevni časopis) natisne 1,8 milijona izvodov dnevno, dnevna naklada časopisov Dong A Ilbo (Vzhodnoazijski dnevni časopis) in Džung Ang Ilbo (Central Times) pa je približno 1,2 milijona izvodov, vendar je medijska kriza v tej državi zelo podobna tisti, s katero se spoprijema Evropa. Zaslužek medijev je čedalje nižji, javnost vse manj zaupa medijem, bralcev, poslušalcev ali gledalcev je vse manj, stari model medijskega poslovanja, ki temelji na oglasih, pa že razglašajo za mrtvega.
Tako je južnokorejsko novinarstvo vstopilo v začaran krog: vse manj novinarjev piše vse več člankov, uredništva se zmanjšujejo, kakovost obravnavanja novic je vse bolj nezanesljiva. Zato se je seveda začela splošna kriza medijev.
Nič novega, bi lahko rekli, toda Južni Korejci spadajo med narode, ki se svojih težav lotevajo s široko odprtimi očmi. Zato so se tudi krize novinarstva lotili tako, da so začeli iskati rešitve. Težnja po »preverjanju dejstev« je ena od njih. Ugledni novinarji ne komentirajo dogajanja, ampak naštevajo dejstva in prepuščajo bralcem, da sami ugotavljajo, kaj se je zgodilo.
Ko je letos poleti novinarska agencija Jonhap v svoje športno uredništvo pripeljala robota, je tako utemeljila »visokotehnološko novinarstvo«.
Sredi avgusta je namreč tekmo prve angleške nogometne lige prvič prenašal sistem za avtomatsko spremljanje s programom Soccerbot, ta pa uporablja algoritem, ki posnema način pisanja pravih novinarjev. Sistem so preskušali leto in pol, sestavil je 380 poskusnih člankov, vsakega v sekundi ali dveh po koncu tekme.
Soccerbotovo prvo poročilo v korejščini je poročalo o tekmi med Arsenalom in Leicester Cityjem. Program piše članek v treh stopnjah: najprej zbere podatke, nato sestavi stavke in nazadnje preveri, ali je vse pravilno napisano. Zna tudi preurediti strukturo stavka glede na rezultat tekme in glede na to, ali je v katerem od moštev igral južnokorejski nogometaš. Poleg tega Soccerbot zbira podatke iz petih različnih virov, da bi prepoznal napačne informacije.
»Novinarstvo mora voditi, ne pa slediti temu, kar zanima javnost«
Konec novembra je na konferenci o novinarstvu v Seulu Jun Jung Čul z univerze Jonsei predstavil svoje delo »Razvoj novinarskih algoritmov za zanesljivo novinarstvo«. Povedati je hotel, da se je krize medijev treba lotiti z umetno inteligenco, ki bi omogočila novo obliko medijske raznovrstnosti in nadomestila razmišljanje, da je »treba dati bralcem, kar bi radi«. Rešitev ni v tem, je trdil profesor Jun. Algoritemske odločitve vplivajo na to, kako ljudje zaznavajo resničnost in oblikujejo svoja mnenja, določajo prednostne naloge in uporabljajo asociacije. Novinarstvo mora namreč voditi, ne pa slediti temu, kar zanima javnost.
Jonhap je na tem področju že naredil prvi korak, pripravlja pa tudi poseben program, ki bo spremljal dogajanje na zimskih olimpijskih igrah v Pjongčangu. To seveda ne bo edini robot na športnih igrah. Ministrstvo za trgovino je prejšnji teden napovedalo, da bodo sestavili skupino prostovoljcev, v kateri bo kar 85 robotov. Nekateri od njih bodo turistom ponujali informacije o razporedu tekmovanj v različnih jezikih, drugi bodo pomagali pri preskrbi in čistilnih opravilih.
Prejšnji ponedeljek je humanoidni robot Hubo nosil olimpijsko baklo v mestu Daedžeon in tudi tako je Južna Koreja sporočila svetu, da je že odločno sprejela robotsko revolucijo. In ko so prejšnji teden v Pekingu dva fotoreporterja odpeljali v bolnišnico, ker so ju pretepli varnostniki, so nekateri pomislili, da bi bili za takšne dogodke roboti odlična rešitev. Obračun domišljavih agentov z novo generacijo novinarjev bi se verjetno končal nekoliko drugače.
