Olimpijsko odštevanje: šport po korejsko

Šport je v Južni Koreji postal državni projekt, ki ga je politična elita skrbno nadzorovala, podjetja pa so ga finančno podpirala.
Objavljeno
03. januar 2018 13.34
PyeongChang
Zorana Baković
Zorana Baković
Natanko 36 dni je ostalo do začetka zimskih olimpijskih iger, ki jih bodo februarja organizirali v Pjongčangu. V seriji člankov, ki jih bomo objavljali vsak teden, bomo predstavili državo gostiteljico olimpijskih iger, njene običaje, posebnosti, zgodovino in kulturo.

»Za Korejce šport nikoli ni samo zabava. Vedno je slovesen obred, ki določa usodo države in prihodnost naroda.« Tako meni Masaki Tosa v etnografski raziskavi Športni nacionalizem v Južni Koreji, objavljeni pred dvema letoma.

Profesor Tosa pravi, da vsakič, kadar korejski športniki dosežejo dobre rezultate, dobijo kolajne in stopijo na najvišjo stopničko, korejski narod sprejema takšne dosežke kot nadomestilo za zgodovinsko trpljenje in znamenje, da se obetajo lepši časi.

»Šport je vojna brez streljanja«

Južna Koreja si je pravzaprav vse od šestdesetih let prejšnjega stoletja silno prizadevala predstaviti svetu svojo novo podobo. Namesto da bi ljudje z njenim imenom povezovali podobe brutalnosti iz korejske vojne, je hotela postati znana po drugačnih bojevnikih − po odličnih športnikih, ki v različnih športnih arenah prejemajo medalje in pokale. Mar ni navsezadnje George Orwell zapisal, da je »šport vojna brez streljanja«, in mar se ni prav med vzponom zahodnih industrijskih sil v 19. stoletju hkrati razvijal tudi sodobni šport?

In mar ni končno pravi čas za to, da tudi Daljni vzhod pokaže, da zna biti uspešen na športnih terenih, na katerih načrtujejo igro in dokazujejo vzdržljivost ter na katerih pokažejo, da znajo kolektivno taktizirati in biti individualno disciplinirani, celotna družba pa se zna posvetiti cilju?

To je bilo še posebej pomembno v Južni Koreji, katere športna zgodovina je bila tesno povezana z zgodovino kolonializma, v njenem zgodovinskem spominu pa je ostala bolečina, ker so kolonizatorji zatirali razvoj športa, hkrati pa je ta veljal za izraz odpora in nacionalizma.

Šport je v Južni Koreji tako postal državni projekt, ki ga je politična elita skrbno nadzorovala, podjetja pa so ga finančno podpirala, zato ni nič nenavadnega, da je bilo med vojaško diktaturo slišati parolo: »Ustvarimo športno državo.« Ko so izbrali Seul za gostitelja poletnih olimpijskih iger leta 1988, so se sanje začele uresničevati.

Najprej bog, potem nogomet ...

Po demokratizaciji Južne Koreje se je športna evforija samo še razširila na vso družbo in nekateri športi so postali bolj priljubljeni kakor kdaj prej. Sprva so ljudi najbolj zanimala mednarodna tekmovanja (zlasti tista proti Japonski, pri katerih je bila vsaka zmaga polna zgodovinskega simbolizma in narodnega ponosa), po prihodu demokratične vlade na oblast pa so ljudje vse več pozornosti namenjali tudi domačim turnirjem. In ko se je na svetovnem nogometnem prvenstvu leta 2002 Južna Koreja uvrstila v polfinale, je ikona demokratizacije te države, tedanji predsednik Kim Dae Džung, navdušeno vzkliknil, da je bil to »najsrečnejši dan za Korejo vse od Danguna, bogu podobnega kralja, o katerem legenda trdi, da je ustvaril korejski narod«.

Spominjam se, kako smo konec junija tistega leta v pekinški restavraciji gledali tekmo, v kateri je južnokorejska reprezentanca po streljanju enajstmetrovk premagala Španijo, in kako so Kitajci z mešanico zavisti in občudovanja poskušali razglasiti dosežek za »azijski uspeh«, Korejci pa so odločno poudarili, da je to njihov, korejski podvig. Preostala Azija naj sama poskrbi za svoje športne medalje. Azijski športni nacionalizem se mi je takrat predstavil v polni luči.

Najpomembneje je zmagovati

Prav zato, ker je šport na Korejskem polotoku sestavljen iz toliko plasti in ima toliko pomenov, športnike v južnokorejski družbi izjemno cenijo. Seveda, če zmagujejo. V državi, ki še vedno ustvarja svojo postkolonialno identiteto, še vedno ne velja tisto športno pravilo, da je »najpomembneje sodelovati«, ampak je pravzaprav najpomembneje zmagovati, zato so športniki pod velikim pritiskom.

V vsakem narodu se navijači enačijo z uspehi svojih junakov, toda zlata medalja na južnokorejskih prsih govori o zgodovini, sedanjosti in prihodnosti, kljubuje vsem nesrečam, ki jih je doživela ta država, ter dokazuje, da njena gospodarska moč ne zagotavlja samo dobrih avtomobilov in mobilnih telefonov. Poleg tega obljublja, da se bo družba še naprej razvijala, njena splošna kultura, tudi tista športna, pa bo vse bolj navzoča na globalnem odru.

Korejska športna tradicija je starejša od dveh tisočletij. Legenda, denimo, pravi, da so se s taekvondojem ukvarjali že v 1. stoletju pred našim štetjem, blažja oblika tega športa taekjeon (podobna borilna veščina, samo da so pri njej uporabljali odprte pesti in se gibali počasneje), pa se je pojavila v 4. stoletju našega štetja.