Vam je všeč k-pop, nova sila za svetovni mir?

Še 55 dni je ostalo do začetka zimskih olimpijskih iger, ki jih bodo februarja prihodnje leto pripravili v Pjongčangu. V seriji člankov, ki jih bomo objavljali vsak teden, bomo predstavili državo gostiteljico olimpijskih iger, njene običaje, posebnosti, zgodovino in kulturo. Začenjamo z glasbenim fenomenom.

Medtem ko Pjongjang grozi svetu z jedrskim orožjem, Južna Koreja grozi Severni s svojo pop-glasbo. V enajstih mestih ob mejni črti, ki deli Korejski polotok, so namestili tako močne zvočnike, da je glasbo iz njih mogoče slišati ponoči 24 kilometrov, podnevi pa 10 kilometrov daleč. To je močno orožje, ki lahko ugrabi srca podanikov vodje Kim Džong Una, kar se je pokazalo, ko je pred mesecem dni severnokorejski vojak pobegnil čez demarkacijsko črto in so ga pri tem hudo ranili, nato pa si je, takoj ko so mu zdravniki rešili življenje, zaželel, naj mu predvajajo k-pop.

K-pop je okrajšava za »korejsko popularno glasbo« in hkrati ime neke podkulture, ki se je razvila predvsem v zadnjih dveh desetletjih in postala nekaj, kar uteleša sodobno južnokorejsko družbo. In prav k-pop je danes takšno kulturno lepilo, kakršno je na Japonskem manga in anime ter zaradi katerega se vse več mladih po svetu odloča, da bodo študirali korejščino in del študijskega obdobja preživeli v Južni Koreji.

Kaj je pravzaprav k-pop? Na prvi zvok bi lahko rekli, da je mešanica zahodnega popa, rocka, jazza, gospela, hip hopa, R&B-ja, elektronske in celo ljudske glasbe, dobro zapakirana v ritem, ki skoraj povzroča odvisnost, vedno pa jo spremljajo natančno posneti videospoti.

Toda k-pop je tako uspešen zaradi precej več razlogov, o tem so mnogi napisali resne analize in predlagali teorije, ki jih večinoma povezuje nekaj skupnih točk.

V vseh k-pop videospotih najprej opazimo barve. Ne glede na to, ali gre za barve oblačil, v katerih nastopajo izvajalci, ali okolja, v katerem snemajo videospot, so barve vedno izrazite, dobro usklajene in zmeraj ustvarjajo veličastna nasprotja, tudi kadar gre za črno-beli učinek. V teh pesmih je nekaj, kar spominja na otroške lizike. Je sladka, toda s kislim priokusom; ravno toliko lepljiva je, da ne moremo umakniti jezika z nje, vendar ne ustvarja občutka sitosti in vedno si je želimo še več.

Kadar primerjamo k-pop skupine, opazimo tudi to, da so značaji pri njih jasno določeni. Ne glede na to, ali gre za ženske ali moške glasbene skupine – in večinoma so razdeljene po spolu, da naredijo močnejši vtis in lažje pridobijo posebne skupine oboževalcev –, v vsaki skupini poskušajo poudariti posebne značajske lastnosti in jih nato pomnožijo s tolikšnim številom, kolikor je članov v glasbeni skupini.

Seveda lahko tudi opazimo, da k-pop zvezdniki pogosto začnejo in nato pazljivo razvijajo modne smernice, ki se nato uveljavijo med mladimi po vsem svetu. Seveda jim pri tem pomaga modna industrija, ki rada spremlja modno dogajanje in ga dopolnjuje s svojim oblikovanjem. Internetna trgovina z oblačili Zalora celo ponuja k-modo kot posebno kategorijo, modni slog iz k-pop videospotov pa pogosto povezuje mlade iz različnih držav, predvsem azijskih, toda vse pogosteje tudi iz tistih z evropske in ameriške celine. To, kar so bile nekoč kavbojke, so zdaj k-hlače.

Zelo pomembna lastnost k-popa je zgodba, ki se pogosto skriva v vsakem videospotu in se razvija skupaj z melodijo, tako da nam na koncu ostane vtis o kratkem, toda zaokroženem filmu. Številni tuji študentje v Seulu in na drugih južnokorejskih univerzah so pojasnili, da so se hoteli naučiti korejščino, da bi razumeli, kaj njihovi idoli pripovedujejo v svojih pesmih.

Nič manj pomembno ni niti to, da so vsi k-pop izvajalci popolno usklajeni plesalci, ki znajo izvesti zapletene in včasih izjemno težke koreografije. In to ne samo v posnetih videospotih, ampak tudi na koncertnih odrih, ko se lahko najbolje prepričamo, kako veliko truda in časa so vložili v vsako od svojih uspešnic.

»Vsak dan vadimo po 12 ur, to je res naporno delo,« je v enem od intervjujev pojasnil J-Hope, član skupine Bangtan Boys. Včasih nova skupina potrebuje kar tri leta, preden prvič nastopi pred občinstvom. Dogajanje na koncertu je resda videti spontano, vendar je popolnoma jasno, da noben izveden gib ni naključen. Zaradi svoje natančnosti, discipline in truda, vloženega v k-pop uspešnice, so še posebej privlačni, in to precej bolj od cenenih tekmecev iz pop sveta.

K-pop ima dolgo zgodovino, z njegovimi začetki je povezan ameriški misijonar Henry Appenzeller, ki je v šolah otrokom predstavljal ameriške in britanske ljudske pesmi. Med njimi je bila, denimo, »Oh My Darling, Clementine,« vendar je pesmi prevajal v korejščino, zato so zaradi lastnosti korejščine dobile tudi nekoliko drugačen ritem. Ko je Korejski polotok leta 1910 postal japonska kolonija, so se mnoge med njimi spremenile v glasbeno odporniško gibanje.

Po drugi svetovni vojni in delitvi polotoka po 38. vzporedniku je zahodna zabavna glasba prihajala v Južno Korejo v valovih. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja sta tam gostovala Louis Armstrong in Marilyn Monroe, v sedemdesetih letih so se pojavili domači kantavtorji, ki so jih navdihnili Bob Dylan, John Lennon in Leonard Cohen. V osemdesetih letih so prepevali balade iz domačih filmov, ki so začeli osvajati azijsko občinstvo, nato se je v devetdesetih letih začel razvijati k-pop, kakršnega poznamo danes.

Prodor tako imenovanega hallyuja oziroma korejskega vala se je začel v novem tisočletju in do leta 2008 je izvoz južnokorejskih kulturnih izdelkov, predvsem pop glasbe pa tudi televizijskih dram, v katerih je bilo slišati tovrstno glasbo, poskočil na dve milijardi dolarjev.

Nazadnje se je pojavila znamenita Psyjeva uspešnica »Gangnam Style«, ki si jo je od poletja 2012 do zdaj na YouTubu ogledalo več kakor tri milijarde poslušalcev in se je s položaja največkrat gledanega videospota morala umakniti šele letos poleti, ko jo je prehitela pesem »See You Again« Wiz Khalife in Charlieja Putha.

S pesmijo »Gangnam Style« najbolje pojasnimo, zakaj je k-pop tako učinkovito orožje v zvočnikih Južne Koreje, usmerjenih proti tihemu ozemlju togega severa. Nihče se ji namreč ni mogel upreti. Na pesem so plesali na vzhodu in zahodu, povzpela se je na vrh glasbenih lestvic v več kakor 30 državah, v njenem ritmu sta se pozibavala britanski premier David Cameron in ameriški predsednik Barack Obama, tedanji generalni sekretar OZN Ban Ki Mun pa jo je ponosno označil kot »silo za svetovni mir«.

Zato, vodja Kim Džong Un, pusti rakete in jedrske bombe pri miru ter se raje vprašaj, ali znaš odgovoriti na k-pop. O tem lahko resno dvomimo.