Anamarija Lampič: Ne goljufam več sebe in nalogo opravim do konca

Slovenska zimska športna scena ima novo junakinjo. Resda je Anamarija Lampič, 24-letnica iz Valburge pri Smledniku na Gorenjskem, v tekaški smučini že v prejšnjih sezonah opozarjala nase, lani denimo v navezi s Katjo Višnar s srebrno kolajno na svetovnem prvenstvu, a takšnega niza vrhunskih dosežkov kot v zadnjih dveh tednih prej še nikdar ni dosegla. Z njo smo se pogovarjali v Dresdnu, kjer je po 2. mestu v šprintu že tretjič v zapored v tej sezoni stala na odru za najboljše tri.
 

Anamarija, opazujemo vas tako po novem podvigu v Nemčiji in prej dveh zmagah na novoletni turneji – delujete sproščeno, seveda pa, ko je treba, zelo resno pristopate nalogam v športu. Občutite kakšne spremembe v okolju, pritisk, morda širšo prepoznavnost v domači športni javnosti?

Meni je vse skupaj prav normalno in običajno. Rada bi bila še naprej vesela in sproščena. Lepo in zabavno je, ko zmaguješ ali nizaš visoke uvrstitve, da pa bi zdaj občutila kakšno eksplozijo v spremljanju smučarskega teka pri nas zaradi teh zadnjih dosežkov – ne, tega ni.
 

Toda pred sezono niste razgrinjali posebej visokih ciljev. Omenjali ste domačo tekmo v Planici in tudi željo, da bi bili uspešni na generalki svetovnega prvenstva ob koncu januarja v Oberstdorfu. Niste govorili niti o turneji niti denimo o tem mestnem šprintu v Dresdnu. Kaj se je spremenilo, od kod ta vzpon?

Težko bi zdaj ocenila, češ da sem kaj prida v treningu spremenila in zato začela dosegati odmevne uvrstitve. Dobro, zbrala sem 50 ur več med pripravami, a to še vedno ni takšna vsota, da bi odločilno vplivala na tekmovalne dosežke. Res pa je, da sem v pripravljalnem obdobju pogosteje kot v preteklosti spreminjala okolje, trenirala malo z našimi, malo z Italijankami, malo tudi z Američankami. Vseskozi sem uživala, ohranjala sproščenost, nihče mi ni 'najedal' (smeh). In ker ni bilo motečih dejavnikov, sem lahko delala v miru, zato sem tudi zdaj zbrana in neobremenjena.
 

Koga drugega bi morda te nenehne menjave okolja, navad, ljudi bolj zmedle, kajne?

Najbrž res. Še ko sem doma, sem malo pri fantu Boštjanu, malo pa pri nas. Občutek imam, da se že v tistih petih dneh nenehno selim. Včasih koga poslušam, kako si mora vzeti prosto popoldne – ali pa kar ves dan –, za pripravljanje prtljage za pot, jaz pa za to potrebujem ponavadi četrt ure. Za vse že vem, kako in kaj ... Zaenkrat mi vse to ustreza, rada se ukvarjam s športom, rada tekmujem, počutim se dovolj sproščeno.
 

Tudi velika biatlonska šampiona Ole Einar Bjørdalen in Darja Domračeva, zdaj zakonca in trenerja, sta mi pred kratkim dejala, da sploh nikjer zares ne bivata, temveč nenehno potujeta ...

To je to! Ne vem, mogoče bo drugače, ko si bova nekoč z Boštjanom uredila stanovanje ali hišo, a vsaj zanekrat si drugače svojega vsakdana, predvsem v tekmovalni zimi, ne znam predstavljati.


 

Omenili ste fanta, zdaj dela kot trener, nekoč je tako kot vi tekmoval v tekaški smučini, vam pomaga pri športu, se veliko pogovarjata o smučarskem teku?

Zdaj dela pri biatlonsko-tekaškem klubu v Ložu in dejansko mi v športu veliko pomaga. On pravzaprav ni le moj fant, temveč tudi najboljši prijatelj. Športniki preprosto ne moremo sklepati resnih prijateljstev, saj smo nenehno na poti, zato sem še bolj povezana z njim. In tudi o teku se, ko sva skupaj, veliko in odkrito pogovarjava. A to sem vajena že od doma. V družini smo vsi športniki, vedno smo se o vsem pogovarjali brez skrivnosti.
 

Očitno gre pri vas tudi za izjemno medsebojno zaupanje z osebnim trenerjem Stefanom Saraccom?

Ko sem bila še kot mladinka pri klubu, sem delala z Rokom Šulerjem. Nato je sledilo sodelovanje z Markom Gracerjem. Trenerjev nisem mogla izbirati, pri nas seveda tudi ni takšne selekcije kot pri vodilnih tekaških velesilah. Dve leti je našo reprezentanco vodil Stefano in ko sem ga spoznala tako po trenerski plati kot tudi osebnostni, mi je postal njegov pristop všeč. Zato sem si tudi želela nadaljevati športno pot z njim. Podobna sva si v razmišljanju, energiji, tudi hecu, ko napoči čas za to. In tudi ko dela z italijansko reprezentanco, z njim dobro sodelujem. Bodisi na skupnih pripravah bodisi na daljavo. Zato bi mi bilo žal, če ne bi nadaljevala sodelovanja.


 

Kaj pa če se zgodi to, kar nam je v pogovoru pred dnevi omenila Petra Majdič. Da bi Italijani do Anamarije kot nove zvezdnice smučarskega teka začutili še kaj več kot doslej in ji ponudili državljanstvo?

Uf, kaj pa vem, mogoče ... Toda vsakič, ko si želim trenirati z italijanskimi reprezentantkami, o tem vprašam njihovo zvezo. Doslej mi ta še ni povzročala težav. Ne nazadnje Stefano doslej še nikdar ni šel z mano na posebne priprave. Morda bi celo zahtevala, da sva pogosteje skupaj, toda zaenkrat mi povsem ustreza dosedanji način sodelovanja. Res hitro najdeva skupni jezik. Če zbolim ali čutim pretirano izčrpanost, mi hitro prilagodi trening. Ni zapletanja, o vsem se pogovoriva.
 

Pa se dobro ujamete z italijanskimi reprezentantkami?

Ni nikakršnih težav. Prijateljice smo, vadimo skupaj.


 

Kolikor vas poznamo, vam ustreza njihova sproščenost, kajne?

Dejansko so bolj sproščene, kot smo to vajene pri nas. Ne vem, ampak pri nas po treningu hrano »pomečemo« vase in gremo spat. Pri italijanski ekipi pa je povsem drugače. Najprej si dekleta vzamejo čas za predjed, sledi glavna jed, brez sladice ne gre, brez kave pa sploh ne. Klepet ob kavi me ne moti, pa čeprav je ne maram.
 

Res ne?

V otroških letih mi je dišala pena na kavi pri starših, nato pa sem poskusila kavo, ni mi dobro dela, v želodcu me je bolelo, tudi okus mi ni bil všeč. Res pa je, da obožujem tiramisu, pri tej sladici me okus kave ne moti (smeh).
 

Kako pa pravzaprav delujete logistično – na tekmovanjih ste vendarle s slovensko reprezentanco?

Ni težav. Ko sva skupaj s Stefanom, se na prizorišču pogovoriva o taktiki, pripravi, tekmi. Slovenski servis mi testira in izbira smuči. Res, poskušam delovati kar najbolj preprosto, ne zapletam zgodbe, sem prilagodljiva.
 

Vam ustreza ta prihajajoči desetdnevni oddih, še zlasti po včerajšnjih želodčnih težavah, ko vas ni bilo na štartu ekipnega šprinta?

S Stefanom sva ga načrtovala že avgusta. Podobno je bilo lani, ko sem izpustila Dresden, pa nato tekmovala v Estoniji. Zdaj je tu šprint, zato sem izbrala to tekmo, naslednjo, na kateri ni šprinterske preizkušnje, pa bom izpustila.


 

Je bilo kaj bojazni, da bo po novoletni turneji več utrujenosti, kot ste jo dejansko občutili?

Res se mi zdi, da sem bila pred enim letom po turneji bolj utrujena. Očitno sem zdaj bolj vzdržljiva.
 

Tudi v drsalnem koraku ste zdaj precej bolj zanesljivi, klasika vam je bila nekoč bližje.

Drsalna tehnika mi ni bila nikdar odveč, res pa je, da mi je klasika ljubša. Opažam pa, da sem dejansko tudi v drsalnem koraku boljša kot nekoč, več pozornosti namenjam tehniki teka. Ko je moj trener govoril s tujimi kolegi in jim dejal, da imam v sezoni le 600 ur treninga, mu ti niso mogli verjeti. Toda tudi to potrjuje, da ni vse v količini, pomembna je predvsem kakovost vloženega dela. Pomemben je sproščen trening, vadba ti nikoli ne sme biti odveč. Pa predvsem v poletnih pripravah je zgodba lahko zelo naporna. Predvsem glede popoldanskega treninga. Po počitku se ob treh ali štirih popoldan zbudiš, nimaš prav pretirane želje po treningu. Toda takrat je pomemben pristop. Moraš se sam prepričati o tem, da po dopoldanskem delu moraš izpustiti iz sebe kislino, biti na svežem zraku. Pa četudi se le sprehajaš.
 

V svojem razmišljanju delujete prav zrelo.

Morda je tu skrivnost uspeha v tej sezoni. Zakaj bi goljufala sebe? Rada imam smučarski tek, to je moj šport, obenem tudi moja služba. Zdaj sem že na tej stopnji pristopa, ko se sprašujem, čemu bi si skrajšala trening? Da bi bila prej doma in gledala TV spored? Ne, to ne gre. Mar ni lepše, da se potrudim do konca na treningu, se bolje počutim in v miru počivam.


 

Uspešni ste v garaški športni panogi. Kako težko je doseči vrh v tako ozki selekciji, kot je v primerjavi z nekaterimi velesilami pri nas?

Uživala sem v vseh letih doslej, odkar resno treniram. Vem, da smučarski tek ni med najbolj priljubljenimi panogami v Sloveniji, po tej plati zavidam tekmicam iz Skandinavije, a vseeno: ko pridem pozimi na Pokljuko ali v Rateče, je rekreativcev res precej. O slednjih ni dvoma, manj je tistih, ki spremljajo vrhunsko raven smučarskega teka.
 

Morda pa bo drugače, ko boste nastopili na svetovnem prvenstvu doma, leta 2023?

Uf, kaj pa vem, kaj se bo vse zgodilo do takrat. Dokler bom uživala v teku, ne bo težav. To tudi govorim deset let mlajši sestri Tinkari, ki se je pred leti začela ukvarjati s smučarskim tekom. Vedno ji ponovim, naj le v skupini desetih deklet ohranjajo dobro voljo in medsebojno prijateljstvo. Tako jim bo namreč šport v veselje, drugače to lahko hitro postane mučenje. Planica 2023? Res je še dolga do prvenstva na domačem snegu. Ne nazadnje bo najprej še svetovno prvenstvo prihodnjo zimo v Oberstdorfu, za njim olimpijske igre v Pekingu. Rada pa bi videla množico gledalcev. Če se le spomnim zadnjih dveh prvenstev v Falunu in Seefeldu, mi je v veselje, koliko ljudi se je zbralo na tekaškem štadionu v primerjavi s skakalnico. Pri nas je ponavadi drugače. A morda bo planiško tekmovanje čez tri leta ponudilo novo zgodbo ...