Ko so Norvežani smučali in streljali hkrati
Nekje na meji med Norveško in Švedsko so leta 1767 norveški vojaki prvič pripravili tekmovanje, na katerem so smučali in streljali hkrati. Tisto merjenje moči ni bilo obremenjeno z rezultati, bolj je šlo za predstavitev in promocijo narodne obrambe. Nihče dobro ne ve, ali so res Norvežani tisti, ki so biatlon poimenovali s tem izrazom, zelo dobro pa se ve, da se v mednarodni tekmovalni smučini pod imenom vojaška patrulja pojavi in takrat samo predstavi med olimpijskimi igrami leta 1924 v francoskem Chamonixu.
Skandinavci so ta šport vzeli za svojega, vendar so ga hkrati hoteli ponesti tudi drugam in na največja tekmovanja. Pri tem so jim veliko pomagali Rusi, takrat še v Sovjetski zvezi. Leta 1955 se je zgodilo, da je bil biatlon uvrščen tudi med olimpijske discipline. Prvič smo ga na olimpijskih igrah lahko videli leta 1960 v ameriškem Squaw Valleyju in prvi olimpijski prvak v biatlonu je postal Šved Klas Lestander.
Po stezah partizanske Jelovice
Začetek biatlona pri nas je potekal v sklopu vsakoletnih januarskih prireditev Po stezah partizanske Jelovice, o tem so nam pričale legende slovenskega biatlona, Janez Pavčič, Pavel Kobilica, Jaka Reš, Vinko Lotrič in še kdo, kot tudi organizatorji prvih biatlonskih tekem pri nas, člani SK Alpetour, predvsem France Kemperle in Gašper Zakotnik. Zahvaljujoč prav njunim arhivom je mogoče zapisom o ustvarjanju temeljev slovenskega biatlona marsikaj dodati, tako o organizaciji tekmovanj kot o samih tekmah. Nekaj zapisanega smo izluščili iz arhivov smučarskih klubov Transturist in Alpetour, ki navajajo Dražgoše kot zibelko slovenskega biatlona.
Biatlonske tekme so se v Sloveniji, tako kot drugod po Evropi, razvile iz patruljnih vojaških tekov, prvi zapis o tem pa je v študiji o bloškem smučanju priobčil etnolog Boris Orel, ki navaja poročilo šolskega kronista z Blok: »Februarja 1954 so bile društvene in okrajne smučarske tekme. Ljubljanska smučarska podzveza je v dogovoru z Bločani in ostalimi društvi organizirala I. Bloški patrolni tek s streljanjem. Nastopilo je šest članskih in sedem mladinskih patrol. Bločani so pridobili dva pokala. Prvo patrolo so sestavljali stari Bločani na starih plohih, v kučmah in z eno palico«.
Večje tekme v patruljnih tekih pa so bile v organizaciji vsakoletnih dražgoških prireditev Po stezah partizanske Jelovice od leta 1957, vse v organizaciji SK Transturist, po letu 1975 SK Alpetour, iz Škofje Loke. Tradicija teh tekmovanj se je razširila še na tri prizorišča v tedanji skupni državi: Mrkopalj v Gorskem kotarju, bosanski Igman in makedonsko Mavrovo. In te tekme so kmalu prerasle tudi v biatlonsko tekmovanje.
Tako je bilo prvo državno prvenstvo v biatlonu že leta 1964 v Mrkoplju, njegov zmagovalec je bil Janez Pavčič. Prvo republiško prvenstvo v biatlonu pa je bilo naslednjega leta, 1965, v Dražgošah, prvi republiški prvak v biatlonu je postal Roman Seljak. Biatlonsko državno in republiško prvenstvo je nato potekalo vsako leto, vse do leta 1984, ko je bil zadnji Jugoslovanski memorialni pokal, Ivan Sušnik pa zmagovalec.
Prvi Slovenec, ki je nastopil na zimskih olimpijskih igrah, je bil Marjan Burgar, leta 1980 v Lake Placidu, ko je osvojil 38. mesto v sprintu, 35. pa je bil na 20-kilometrski razdalji.
Kot zanimivost: ženski biatlon smo na olimpijskih igrah prvič videli šele leta 1992 v Albertvillu; zdi se, da to nekoliko spominja na zgodovino ženskega maratona …
Prvo zmago na tekmovanju za svetovni pokal je Sloveniji zagotovila Andreja Grašič, ki je leta 1996 slavila v slovaškem Osrbliu in istega leta dobila tudi mali kristalni globus v seštevku svetovnega pokala. Njen uspeh je Teja Gregorin leta 2009 dopolnila s srebrno kolajno na svetovnem prvenstvu v Pjongčangu. Teja je leta 2014 krepko prestavila mejnik v slovenskem biatlonu, saj je v Sočiju v zasledovalnem sprintu osvojila 3. mesto in tako postala prva Slovenka z odličjem na olimpijskih igrah.
Slovenci so svoj uspeh nadgradili leta 2012 na svetovnem prvenstvu v nemškem Ruhpoldingu. V postavi Andreja Mali, Teja Gregorin, Klemen Bauer, Jakov Fak so osvojili 2. mesto v mešani štafeti. Na istem prvenstvu je Jakov Fak zmagal na posamičnem tekmovanju in postal prvi Slovenec s kolajno s svetovnih prvenstev. Fak je svoj uspeh ponovil leta 2015 v finskem Kontiolahtiju, kjer je bil najboljši na tekmovanju s skupinskim startom na 15 kilometrov. Leta 2018 pa je Jakov na olimpijskih igrah v Pjongčangu osvojil še izjemno 2. mesto in tako dokončno postal najboljši slovenski biatlonec.
Pregled tekmovalnih disciplin v biatlonu, tarče in puška
Posamično: Posamično tekmovanje je najstarejša oblika tekmovanja v biatlonu. Moški tečejo na 20 kilometrov dolgi progi, ženske na 15 kilometrov. Startni interval med dvema tekmovalcema je 30 sekund. Med tekmovanjem opravijo štiri strelske nastope, leže, stoje, leže, stoje. Za vsak zgrešen strel dobijo minuto kazenskega pribitka.
Sprint: Disciplina, ki se največkrat pojavi v koledarju svetovnega pokala. Moški tečejo na 10 kilometrov dolgi progi, ženske na 7,5. Tekmovalci startajo na 30 sekund. Med tekmovanjem opravijo dva strelska nastopa, leže in stoje. Tekmovalec mora za vsak zgrešen strel odteči kazenski krog v dolžini 150 metrov.
Zasledovanje: Tekmovalci startajo glede na zaostanke tekmovanja v sprintu – pravico do nastopa ima prvih 60 tekmovalcev. Opravijo po štiri strelske nastope, dvakrat leže, dvakrat stoje. Tekmovalec mora za vsak zgrešen strel odteči kazenski krog v dolžini 150 metrov. Moški tečejo na 12,5 kilometra dolgi progi, ženske pa na 10 kilometrov.
Skupinski start: Na tej tekmi nastopa trideset tekmovalcev. Vsi začnejo skupaj. Opraviti morajo po štiri strelske nastope, v istem zaporedju kot pri zasledovalni tekmi. Za vsak zgrešen strel morajo odteči kazenski krog v dolžini 150 metrov. Moški tečejo na 15 kilometrov dolgi progi, ženske na 12,5 kilometra.
Štafeta: Vsaka štafeta je sestavljena iz štirih tekmovalcev. Vsak član odteče določeno dolžino proge in vmes dvakrat strelja. Vsak tekmovalec strelja leže in nato še stoje. Na voljo ima tri poprave; če mu s temi popravami ne uspe zadeti vseh tarč, mora odteči kazenski krog v dolžini 150 metrov. Pri moških mora vsak član štafete preteči 7,5 kilometra, pri ženskah pa vsaka članica šest kilometrov. Način starta je skupinski.
Mešana štafeta: Mešana štafeta je tekmovanje, na katerem najprej dva nastopa opravita ženski, nato pa še dva moška. Vsaka ženska odteče šest kilometrov in vmes dvakrat strelja, leže in stoje. Ko ženski opravita svoj nastop, sledita še dva moška nastopa. Razlika je v tem, da mora vsak od njiju odteči 7,5 kilometra. Vsak od njiju strelja dvakrat, leže in stoje. Vsak tekmovalec ima na vsakem strelskem postanku na voljo tri poprave, če je neuspešen, sledi kazenski krog v dolžini 150 metrov. Način starta je skupinski. V zadnjih letih pa so pri mednarodni zvezi uvedli še podzvrst mešane štafete, v kateri tekmujeta za eno ekipo le po en tekmovalec in tekmovalka. Pri nas smo to poimenovali tekma mešanih dvojic.
Supersprint: Disciplina je podobna tekmovanju v sprintu. Tekmovalci morajo preteči pet kilometrov in vmes štirikrat streljati, dvakrat leže in dvakrat stoje. Za vsak zgrešen strel morajo odteči kazenski krog v dolžini 150 metrov. Način starta je skupinski. Te discipline še ni na uradnem programu olimpijskih iger in svetovnih prvenstev.
Biatlonske tarče: Strelja se na kovinske in papirnate tarče. Kovinske tarče se uporabljajo samo za tekmovanja, medtem ko za nastreljevanje orožja samo papirnate tarče. Na vseh tekmovanjih pod okriljem Mednarodne biatlonske zveze mora organizator zagotoviti 30 enakih tarč, te pa morajo biti v skladu s pravili, ki jih določa zveza.
Tekmovalci morajo v položaju leže zadeti v krog s premerom 45 milimetrov, v položaju stoje pa v krog s premerom 115 milimetrov, da se tarča podre.
Razdalja med strelsko mizo in tarčami mora biti 50 metrov +/– 1 m. Strelska miza je območje strelišča, kjer ležijo/stojijo tekmovalci med strelskim nastopom. Biti mora trda in ravna. Strelska miza je razdeljena na strelske linije, kjer streljajo tekmovalci. Na vsaki strelski liniji lahko strelja en tekmovalec. Vsaka mora biti široka vsaj 2,75 metra in ne več kot tri metre.
Strelske preproge morajo biti na sredini strelske linije. Strelska preproga mora imeti dimenzije 200 centimetrov krat 150 centimetrov, debeline od en do dva centimetra. Narejene so iz sintetičnih ali naravnih vlaken z nedrsečo površino. Tekmovalci na treningu in tekmovanjih prihajajo na strelišče z leve strani, zapuščajo pa ga z desne.
Puška: Biatlonci streljajo z malokalibrsko puško, ki jo nosijo na hrbtu. Uporablja se strelivo s premerom 5,6 milimetra. Najbolj znana proizvajalca biatlonskih malokalibrskih pušk sta nemški Anschutz in ruski Izhmash. Puška mora tehtati najmanj 3,5 kilograma. To je teža brez nabojnikov in streliva.
