Blažen med ženami in dobrimi sosedi

Novembra letos bo napočil čas okroglega jubileja za vodilnega biatlonca naše reprezentance Jakova Faka kot tudi slovenski bia­tlon in zimsko šport­no sceno sploh. Takrat, jeseni 2010, se je prvič naši izbrani vrsti na tradicionalni premieri sezone v Östersundu na Švedskem pridružil Jakov Fak. Hrvat, doma iz Gorskega kotarja, je tako nadaljeval delo s svojim dotedanjim trenerjem Urošem Velepcem, a uradno pri slovenski reprezentanci, pri kateri je še danes, torej med letošnjo pokljuško predstavo, njen udarni adut.

Biatlon ima na Slovenskem zdaj lepo tradicijo, že pred njegovim prihodom so se nekateri, med njimi najvidneje Andreja Grašič, trikratna zmagovalka tekem za svetovni pokal in lastnica malega kristalnega globusa, zelo uspešno kosali z uglednimi tujimi tekmeci. Toda Fak je začel dosegati nove mejnike, povrhu je v novem okolju javnost pri priči očaral z delovnim pristopom, športnim talentom, prijaznostjo in prilagajan­jem s hitrim in učinkovitim učenjem slovenščine. Dvakrat je osvojil naslov svetovnega prvaka, sploh prvi in doslej edini s takšnim dosežkom v našem biat­lonu, na zadnjih olimpijskih igrah je bil pred dvema letoma v Južni Koreji z 2. mestom na zahtevni 20-kilometrski tekmi najuspešnejši slovenski udeleženec Pjongčanga 2018.


 

Navdušen nad otroki

Ta disciplina, ki zahteva obilo zbranosti in brezhibne telesne pripravljenosti, je bila uvodna tudi zdaj na Pokljuki. Z 12. mestom je poskrbel za slovensko uvrstitev dneva, a prav pripetljaj tik pred koncem njegovega strelskega nastopa je spet potrdil pomembnost omenjene zbranosti. Takrat se mu je namreč po naključju zataknil naboj, moral je posredovati, izgubil nekaj sekund, zato pa sprožil hitreje, kot bi ponavadi in – zgrešil. Sicer pa je ne glede na razplet premiere vodilni slovenski biatlonec užival v soncu Triglavskega narodnega parka in pogledu na polne tribune, na katerih je prevladovalo mlado občinstvo. Četrtek že tradicionalno na edinem slovenskem biatlonskem prizorišču tekem najvišje ravni pripada obisku šolarjev od vsepovsod. Zbralo se jih je blizu dva tisoč in naš vodilni reprezentant ni skrival navdušenja. Vselej je bil naklonjen najmlajšim, nikdar ni zavračal skupnih fotografij ali avtogramov, doma je seveda ponosen na hčerki – avgusta lani se jima je s soprogo Mateo, doma z Reke, rodila Lucija, tri leta prej sta se razveselila Mile.



Pokljuška preizkušnja je za biatlonsko karavano in udarnega slovenskega aduta zadnja pred svetovnim prvenstvom. To bo sredi februarja v Anterselvi, središču italijanskega biatlona blizu meje z Avstrijo, za Faka kot druge v slovenskem taboru pa bo pomembno tudi v luči pričakovanja prihodnjega prvenstva, ki bo nato leto pozneje prav na Pokljuki. »Vsi se veselimo največjega biatlonskega tekmovanja na domačem snegu in le upam, da bo to našo šport­no panogo približalo vsaj nekaterim med tistimi, ki ji doslej niso namenjali pozornosti. Želeli bi si tudi razširiti domačo bazo,« je že večkrat ponovil dvakratni svetovni prvak, ki pa zdaj že kar pogreša kolajno s svetovnega prvenstva. Zadnjo je namreč osvojil prav tisto zlato, ko je drugič stopil na vrh odra za zmagovalce, leta 2015 v Kontiolahtiju na finskem vzhodu. Nato je bil čez eno leto na spektakularnem prvenstvu v Oslu kar trikrat med najboljšo deseterico, toda stopničke najboljših treh so se mu vedno znova izmuznile, na naslednjem šampionatu v Avstriji zaradi zdravstvenih težav sploh ni nastopil, zadnje, lani na Švedskem, pa mu tudi ni prineslo presežka. Tako kot v zadnjih treh zimah mu zdravje pogosto ni bilo naklonjeno, ob prihodu na osrednjo tekmo sezone zato še ni bil na želeni ravni pripravljenosti.

Domračeva: Fak je v najboljših biatlonskih letih

K sreči je zanj in kajpak tudi celotno podobo slovenske biatlonske reprezentance ta sezona glede zdravstvenih težav precej bolj mirna. Spet lahko zbrano usmerja pozornost k pripravam in tekmovanjem, dvakrat se je že močno približal stopničkam, na srednjeevropski decembrski premieri v Hochfilznu na Tirolskem je bil 4., pred dvema tednoma v Oberhofu, središču biatlonu nemškega vzhoda, pa mesto nižje. O tem, da je bil Fak v preteklosti že hitrejši v smučini, ni dvoma, tudi za regeneracijo pri svojih 32 letih potrebuje več časa kot nekoč, a kakor nam je v pogovoru sredi prejšnjega meseca dejala Belorusinja Darja Domračeva, s tremi zlatimi kolajnami najuspešnejša športnica olimpijskih iger 2014 v Sočiju, so za biatlonski uspeh pomembne izkušnje. »Prav te so zdaj adut Jakova. Verjamem, da bo spet med najboljšimi,« je prepričana upokojena šampionka, zdaj s soprogom Olejem Einarjem Bjørndalnom, najuspešnejšim biatloncem doslej, v trenerskem štabu kitajske reprezentance za olimpijski Peking 2022.



Toda Fak se ni Sloveniji priljubil le zavoljo dosežkov, s katerimi se je zapisal na vrh zgodovine slovenskega biatlona. Kadar je doma, v mirni ulici svoje hiše v Lescah, uživa v naravi Gorenjske in družbi prijaznih sosedov. »Res sem imel z družino srečo, da smo zdaj v tako lepi soseski in da so ob nas vedno prijazni in za pomoč pripravljeni sosedje,« večkrat poudari. Pred selitvijo na Gorenjsko je živel v ljubljanskem stanovanju na Vrhovcih, pogosto odhajal tudi v domači Mrkopalj v Gorskem kotarju. Zdaj mu je seveda všeč, da je pot na Pokljuko, kjer največkrat trenira, krajša kot v preteklosti, pogosto od hiše v Lescah teče h koči na Taležu, imenitni razgledni točki na Jelovici z okusno gobovo juho oskrbnika Dareta, poleti s hčerko Milo uživa v radovljiškem bazenu. Da, prav tistem, iz katerega je Sara Isaković pred ducatom let odplavala v Peking k edini slovenski olimpijski kolajni doslej v bazenu. In morda bo, glede na očetove športne gene, tudi Mila nekoč uspešna plavalka. Za zdaj uživa v vodi, najbrž pa bo kmalu tudi na smučeh ...