Drugačnega ga ne delajo le brki

Filip Flisar - preveč odštekan, da bi bil alpski smučar, a dovolj profesionalen, da bo še osvajal lovorike.

Objavljeno
17. marec 2012 15.56
Špela Robnik, šport
Špela Robnik, šport
Najprej vstopijo dolgi brki, zasliši se počasna in šaljiva štajerščina, ob kateri sogovornik le redko ostane resen, prostor se napolni s sproščenostjo in neobremenjenostjo. Tukaj je, Filip Flisar. Ne le odštekan ljubitelj adrenalina, tudi vsestranski in zagnan šport­nik, lastnik kristalnega globusa v smučarskem krosu.

Če že ne med zimo, ko je ves čas dosegal odlične rezultate v svetovnem pokalu, je širša javnost zanj gotovo slišala ob izteku sezone. Na tekmi v Grindel­waldu, ki se je končala s tragično smrtjo enega od tekmecev, je namreč postal skupni zmagovalec svetovnega pokala in se pridružil elitni slovenski druščini dobitnikov malih kristalnih globusov. Kljub doslej skromni medijski odmevnosti smučarskega krosa je bilo Flisarja težko obiti. Morda zaradi dolgih brkov, verjetno pa tudi zaradi njegove drugačnosti, ki skupaj z uspehi razbija mnogokrat monotono in dolgočasno podobo športnikov v javnosti. »Takšen sem po naravi, sproš­čen, rad se hecam in ne blefiram,« pravi 24-letnik.

Zgodba o njegovih značilnih brkih sega v lansko poletje. Sprva si jih je pustil za šalo, a ker je bil odziv nanje zelo dober, so hitro postali njegov zaščitni znak. »Pred zimo sem razmišljal, da bi si jih obril, toda poglejte, kaj je nastalo iz njih. Zdaj si jih res ne morem odstraniti,« pove Flisar, ki se hkrati dobro zaveda, kaj pomeni promocija in prepoznavnost v časih, ko je v športu mogoče preživeti zgolj s podporo pokroviteljev.

Mama ve, 
da zna biti razumen

Na njihovo pomoč upa v nadaljevanju kariere, Smučarska zveza Slovenije (SZS) je disciplinam prostega sloga doslej namenila le ščepec sredstev. Flisar je tako sam plačeval trenerja Aljošo Planteuja in serviserja Slava Muleja. Kakor pravi, je bila njuna pomoč ključna za preskok iz prejšnje sezone v letošnjo in od povprečnih rezultatov do vrha. »Brez njiju bi bilo nemogoče doseči te rezultate. V bojih na izpadanje je dovoljeno imeti dva para smuči, ki jih serviser ves čas pripravlja,« je povedal o podpori, o kateri je v prejšnjih letih lahko le sanjal. Tudi v olimpijski sezoni ni bilo nič drugače, na OI v Vancouver je odpotoval s pomočjo doslej najzvestejšega pokrovitelja – mame.

»Seveda na začetku ni šlo brez pomoči staršev, toda že vso prejšnjo sezono sem v celoti financiral sam,« je povedal študent biosistemskega inženirstva. Še več kot finančna mu pomeni moralna podpora staršev. Za svojo mamo pravi, da je njegova največja navijačica. Četudi bi lahko bila ob njegovih ekstremnih adrenalinskih podvigih in akrobacijah na smučeh, gorskem kolesu ali rolki močno v skrbeh, Filip pravi, da ima vso njeno podporo, tudi po tem, ko je v živo videla smrtno nesrečo v Grindelwaldu. »Večino mam bi bilo strah, a moja je videla že toliko neumnih stvari, ki sem jih naredil. Zaupa mi, saj ve, da sem kljub norosti še vedno dovolj razumen. Da se zavedam svojih meja in da jih ne prekoračim. Tudi po tej tragični nesreči ni nič drugače.«

Obiskal psihologa 
in zapustil alpince

Flisarja je že od nekdaj močno mamil adrenalin, na seznamu njegovih hobijev je vrsta ekstremnih športov. A je svojo pot začel v alpskem smučanju, v očetovem spremstvu je svoje prve zavoje na Pohorju naredil pri petih letih. Njegova pot se je nato nadaljevala prek Branika do mladinske reprezentance, v kateri je na MSP leta 2007 prišel do 6. mesta v smuku in 8. v superveleslalomu. Veliko je obetal, vodstvo SZS je imelo z njim resne načrte, toda že tedaj je začutil, da želi zapustiti v mnogočem okostenelo alpsko smučanje. »Motilo me je to zadrto mišljenje, vse je bilo preveč ozko usmerjeno. Prosti slog mi je bil že od nekdaj všeč. Seveda pa odločitev o tem, da odidem iz alpskega smučanja, ni bila lahka,« se spominja. Tedanji direktor alpskih reprezentanc Rasto Ažnoh ga je še dolgo prepričeval, naj ostane, in ga prosil, naj obišče psihologa. Flisar je privolil, po pogovoru s psihologom pa Ažnohu sporočil: »Če sem prej še okleval, sem zdaj 1000-odstotno prepričan, da grem!«

Smučarski kros kot nova disciplina seveda (še) ne dosega razsežnosti alpske tradicije. Čeprav v njej nastopa veliko nekdanjih alpskih smučarjev, Flisar zavrača namige, da je smučarski kros pribežališče za neuspešne alpince. Je prej pribežališče za smučarje, ki jih privlači ekstremizem, še več nevarnosti in tekmovalnega naboja. »Kros vključuje še veliko drugih prvin, ki jih mora obvladati smučar. Najpomembnejši je štart, tekmovalec mora znati dobro drseti, obvladati je treba kakšnih 15 različnih vrst skokov, poleg tega je tu še psihični pritisk zaradi treh tekmecev na progi,« je opisal.

Z drugačnim treningom 
do napredka

S tem, da mnogi, med njimi tudi vodilni na SZS, jemljejo smučarski kros kot manj pomembno disciplino, čeprav je del olimpijske družine, se Flisar ne obremenjuje. Potencialni kandidat za kolajno na OI v Sočiju raje vso energijo usmerja v svoj napredek. Kakor pravi, je rezerv še ogromno. »Veliko razmišljam o tem, kako postati še boljši, o materialu, o novih in drugačnih načinih treninga. Veliko časa namenim tudi študiranju proge,« je Flisar natrosil še nekaj podrobnosti s svojih treningov. »Z Aljošo imava drugačno mišljenje glede treninga kondicije. Alpski smučarji večinoma trenirajo po klasičnem fitnes programu, tako kot uči fakulteta za šport. Midva izvajava širši spekter raznolikega treninga, razne shaolinske zadeve, na trim poligonih. Če ves čas treniraš na napravah, kjer se ti ne more zgoditi nič, sam sebe težko prepričaš, da greš do limita. Če pa veš, da se lahko ob napačni potezi tudi poškoduješ, si toliko bolj zbran. Tu gre za pripravo duha in telesa,« Mariborčan kompleksno razmišlja o svoji pripravi.

Poln življenjske energije je Flisar ponosen, ko gleda, kako se mu po uspešni sezoni odpirajo nova vrata. V krosu je trenutno najbolj vroče ime med proizvajalci smuči, ki mu menda drug za drugim pošiljajo ponudbe. Tudi pokrovitelji se že oglašajo, eden od njih je med intervjujem za mariborsko radijsko postajo poklical kar v studio in mu ponudil sodelovanje. Flisar se tega iskreno veseli. Kot tudi mimoidočega, ki ga je ob našem srečanju povlekel za rokav in ga prosil za avtogram.

Čeprav v senci alpskega smučanja, je Filip Flisar s smučarskim krosom še neizkoriščena priložnost za nekaj svežine v slovenskem smučarskem prostoru, kjer ob povprečnih rezultatih vse pogosteje vlada negativno in zagrenjeno razpoloženje.