Ema Klinec razmišljala že tudi o koncu kariere

Ljubljana – V ponedeljek bo minilo natančno leto dni, odkar je Ema Klinec na državnem prvenstvu v Planici grdo padla in si strgala križne vezi v kolenu. Že drugič je morala na dolgo in mučno pot rehabilitacije, a vse skupaj je bilo v veliki meri poplačano že na uvodu sezone. Slovenska skakalka se je namreč v svetovno karavano vrnila z dvema 4. mestoma v Lillehammerju in sobotnim drugim v Klingenthalu.

Januarja je Klinčeva prestala operacijo kolena in odtlej vse moči usmerila v čim prejšnjo in čim uspešnejšo rehabilitacijo. Četudi se je med pripravami na novo sezono reprezentančnim kolegicam na skakalnici pridružila s trimesečnim zamikom, je novo zimo dočakala odlično pripravljena. To je pokazala že takoj na prvi postaji v Lillehammerju, kjer je bila dvakrat četrta, četudi sta bili to odlična rezultata za povratnico, pa sta jo še vseeno "grizla", saj bi se že tedaj lahko povzpela na zmagovalni oder, a so imeli njeni skoki še napake, vsak drugo. V Klingenthalu, kjer je bila zaradi težavnih vremenskih razmer zgolj ena serija, pa se ji je izšlo.

»Stopničk sem zelo vesela, 4. mesti na Norveškem sta me res dodatno motivirali. Vedela sem, da bo v Klingenthalu zgolj ena serija in šla sem na vse ali nič. Dobila sem veliko, vsega pa še ne. Športnik pač vedno gleda na to, kaj mora še popraviti, ne na to, kaj je že naredil,« se je ozrla na uvodne preizkušnje Klinčeva, ki se je osmič v posamični konkurenci prebila med najboljše tri, tretjič je bila druga, na zmago pa še čaka.

Je sploh tega treba?

Četudi je pred kratkim dejala, da si je že naslednji dan po lanski poškodbi začrtala, kdaj bo začela spet skakati, kdaj spet tekmovati, vse le ni bilo tako preprosto. Zdaj priznava, da se je poigravala tudi s koncem športne poti. »Ker je bila to moja druga resna poškodba, sem bila v dvomu, ali bi sploh nadaljevala kariero ali ne. Vedela sem, kaj vse me čaka, potem pridejo še kakšne nenačrtovane stvari in se pač vprašaš, ali ti je sploh tega treba, mislim, da se vsak športnik ob poškodbi spopada s tem. Lahko bi se spet tudi posvetila šoli, a brez skokov je res težko, ostala bi brez enega zelo pomembnega dela življenja, tako da sem misel o koncu hitro opustila, ko sem se odločila, da nadaljujem, pa sem zagrabila zares. Cilj je pač bil, da se vrnem tja, kjer sem že bila, oziroma še višje in za to je bilo potrebne kar nekaj energije. Imela sem tudi srečo z dobrim kirurgom, seveda pa mi ne bi uspelo brez ljudi, ki so mi stali ob strani, ko sem najbolj dvomila. Oni so pretehtali, da sem zdaj tu,« je razmišljala 21-letna Gorenjka, za katero se je v tem letu prva poškodba izkazala za vsaj malo dobro. Natančno je namreč vedela, kaj jo čaka, četudi to spoznanje ni bilo najbolj prijetno, je pa izkoristila izkušnje, ko so se pojavile določene bolečine, je dobro vedela, zakaj so, verjela, da bodo izginile, medtem je bilo pri prvi poškodbi (leta 2014) vse drugače.

Po dveh postajah in treh tekmah svetovnega pokala sledi pri ženskah skorajda enomesečni tekmovalni premor, pomislili bi, da Klinčevo moti, ker je ujela takšen dober ritem, a velja ravno obratno, prav veseli se ga. »Premor prihaja kot naročen, saj imam v nogah premalo skokov, januarja želim biti v pravi formi. Upam, da bom čim prej dosegla takšno, da bom z mirno glavo nizala dobre skoke enega za drugim, kar je res pravi užitek. Ne razmišljaš, ampak skočiš daleč,« še pravi Ema Klinec.